Namen EU (in njene predhodnice, Evropske gospodarske skupnosti) je bil pomagati relativno majhnim evropskim državam, da bi v mednarodni konkurenci ohranile svoj življenjski standard. Bila je orodje sredinske politike za preprečevanje nacionalizma in zgodovinskih konfliktov.
Integracija je v svojem razvoju prešla več faz. Po vojni je služila gospodarskemu sodelovanju in preživetju zahodnoevropskih držav, s koncem hladne vojne in procesi globalizacije krepitvi konkurenčnosti in mobilnosti ter razširjanju lastnega modela na nekdanje socialistične države z vzhoda Evrope, danes spodbuja kakovostno (trajnostno) uporabo virov, od človeških do naravnih, ker zgolj s količino virov Evropa ne more tekmovati z drugimi geopolitičnimi igralci.
Politično gledano je Evropska unija unikum, saj je s specifičnim političnim sistemom več kot medvladna organizacija in manj kot federalna država. Njen politični razvoj je z Lizbonsko pogodbo šel v smeri demokratizacije s krepitvijo vloge Evropskega parlamenta in voditeljstva s pojavom predsednika Evropskega sveta in visokega predstavnika za zunanjo in varnostno politiko. Medtem ko ima Unija danes dva soodločevalca, enega izvoljenega v državah članicah (Svet EU) in enega neposredno (Evropski parlament), ravnotežje med državami in parlamentom pri postavljanju Komisije kot predlagatelja in skrbnika zakonodaje po padcu spitzenkandidatov ostaja odprto.
Vsaka izmed treh institucij ima svojega predsedujočega, ki skrbi za potek oblikovanja skupnih stališč in predstavlja interese nasproti drugima dvema institucijama. Ko gre za države članice, so predsedujoči trije: poleg omenjenih stalnih predsednikov Evropskega sveta in visokega predstavnika je to predsedujoča Svetu EU, ki pol leta vodi ministrska srečanja (večina vsebin je predhodno usklajena na nižjih ravneh), skladno s programom dela, ki v grobem odraža politični program Komisije.
Predsedovanje Slovenije Svetu EU bistveno ne bo spremenilo niti EU niti Slovenije
Pri razumevanju vpliva v EU sta ob formalni vlogi institucij pomembni tako medvladna dimenzija – velikost in viri držav – kot politična dimenzija – pripadnost političnim skupinam in ideologijam. Pomembni pa sta tudi volja za vplivanje, proaktivnost in iskanje partnerjev, in vloga EU v domačih političnih razpravah.
Slovenija se je s povprečnimi interesi dolgo obdobje obnašala kot prosti potnik, zakonodaje kljub pomenu nismo posebno aktivno sooblikovali, temveč preprosto prenašali, brez bistvene javne razprave in pogosto žal precej dobesedno.
Obstajajo objektivni in subjektivni razlogi za slovensko umeščanje znotraj EU. Slovenija je kot majhna država, odprto gospodarstvo in družba v prehodu izpostavljena mednarodnim trendom. Mednarodni procesi in sodelovanje so se v zadnjih petnajstih letih soočili s povečano nestabilnostjo in krizami. EU je bila kot sistem poglobljenega sodelovanja v središču teh kriz. Soodvisnost je ob hkratni nezmožnosti sprejemanja dogovora, ki bi ustrezal vsem, vodila v poglabljanje kriz. Na obrobjih EU, kjer so bili pritiski zaradi obstoječih ranljivosti največji, so tradicionalne sredinske stranke nadomestili nacionalni populisti. V novih državah članicah s šibkejšimi institucijami so deli političnih elit posegli v neodvisne institucije in omejili demokracijo. Brexit in izvolitev Donalda Trumpa, ki je krhal mednarodno in atlantsko sodelovanje, sta skupaj z vzponom novih svetovnih igralcev razdelila Evropo.
Slovenija je ušla balkanskim vojnam, imela manj zadušljiv režim kot sovjetski sateliti, hitro smo sprejemali reforme ter imeli ugodne in relativno vključujoče gospodarske trende, bili celo neke vrste pozitiven primer in v dobrem položaju za izkoriščanje članstva.
Slovenija je ušla balkanskim vojnam, imela manj zadušljiv režim kot sovjetski sateliti, hitro smo sprejemali reforme ter imeli ugodne in relativno vključujoče gospodarske trende, bili celo neke vrste pozitiven primer in v dobrem položaju za izkoriščanje članstva
Eden izmed argumentov za slabo izkoriščanje članstva je "tranzicijska levica", ki si, češ, ni zares želela liberalnih reform v državi. Dolgo obdobje Liberalne demokracije, stranke z generičnim imenom za namene tranzicije, se je zaključilo z vstopom v EU kot zadnjim skupnim nacionalnim ciljem. Oblast je prevzela SDS Janeza Janše. Vendar pa se je program proevropskega liberalnega reformatorja kljub ugodnim trendom sprevrgel v boj za gospodarsko-medijska omrežja, slabitev institucij in makroekonomska tveganja, ki so se razkrila v kasnejši ekonomski krizi. Kriza, ki nas je gospodarsko vrnila v obdobje pred članstvom, je pretresla strankarsko sceno. Janševa SDS, ki jo je še najbolje odnesla, je dobila drugo priložnost za vodenje vlade, a jo je potopila podobna politika kot prej, tokrat v pogojih varčevanja, korupcijske obtožbe pa so zabile žebelj v krsto.
Leta 2014 je na oblast prišel Miro Cerar z udobno večino v parlamentu, evropskim programom in v kontekstu ponovne gospodarske rasti. Toda politični balon je kmalu začel puščati zrak, svoje je dodalo nestabilno okolje, vključno z migracijsko krizo. Leva sredina se je preveč zanašala na podporo EU v arbitraži, ki jo je sama izsilila v neevropskem duhu in ki je postala edina slovenska evropska politika po vstopu, poleg ohranjanja položaja neto prejemnice. Cerarja je nasledil Marjan Šarec kot njegova primestna reinkarnacija, brez posebnega interesa za EU.
Janša, ki je kot premier postal neizvoljiv in marginaliziran v EU, je priložnost našel pri odpadniških režimih, kot je Orbanov, Trumpu, demotivaciji sredinskih volivcev v kontekstu kriz EU in slabe evropske politike fragmentirane leve sredine. S polarizacijsko strategijo in bojem zoper neodvisne institucije kot branike proevropske sredine se je učinkovito obdržal v igri.
Slovenija v času predsedovanja bistveno ne bo vplivala na EU in obratno. Bo pa večja pozornost priložnost za politično predstavo, ki bo toliko večja, kolikor manjša bo vloga stroke. Prejšnji teden so v omizju na javni televiziji na temo predsedovanja sogovorniki mešali vlogo Evropskega sveta (voditelji držav) in Sveta EU (ministri držav), ki mu bomo predsedovali. Napaka je z vidika politizacije simptomatična, ker ustvarja vtis, da bo predsedoval Janša, čeprav ni tako.
