Tri institucije se morajo uskladiti, da je v EU sprejet nov predpis. Evropska komisija, ki je neke vrste evropska vlada, je edina pristojna, da pripravi predloge predpisov. V obravnavo in sprejem jih pošlje v Svet EU in Evropski parlament. Svet EU zastopa države članice, tam predloge predpisov sprejemajo ministri držav članic na zasedanjih v sestavah po resorjih. V Evropskem parlamentu glasujejo evropski poslanci, ki so edini evropski funkcionarji, ki jih neposredno izvolijo državljani na volitvah na pet let. Tako je na papirju.
Ključni trialogi
Dejansko so ključni trialogi, v okviru katerih nove predpise EU varijo uradniki vseh treh institucij. Ta pogajanja so bolj bazar kot usklajevanje s ciljem, da bi čim bolj zajeli obči interes državljanov. Rezultat trialogov so tako velikokrat gnili kompromisi ali pa pogajanja propadejo in predlog roma v koš za smeti.
Igre moči in vpliva se v institucijah EU gredo že pred trialogi. V Evropski komisiji se interesi največjih držav članic in nadnacionalk, ki imajo v evropski četrti v Bruslju na tisoče svojih lobistov, kažejo že pri izbiri in sestavi resorjev evropskih komisarjev. Najpomembnejši so rezervirani za komisarje iz velikih držav članic. Redna praksa je prav tako, da v strokovnih skupinah, ki svetujejo Evropski komisiji in posameznim komisarjem pri pripravi predlogov predpisov, strategij in drugih ukrepov, prevladujejo predstavniki lobističnih združenj in velikih podjetij.
Na dveh stolih sedi visoki zunanjepolitični predstavnik EU, ki vodi evropsko zunanjepolitično službo
Skrb za obči interes je v Evropski komisiji in tudi Evropskem parlamentu večkrat v drugem planu tudi zaradi tako imenovanih vrtečih se vrat. To pomeni, da direktorji direktoratov Evropske komisije pa tudi evropski komisarji prihajajo na položaje iz najvplivnejših organizacij in podjetij oziroma tja odhajajo v službe, ko svojo nalogo opravijo. Enak sistem kroženja uporabljajo tudi evropski poslanci, ki vodijo pomembne parlamentarne odbore. Poslanci na interese svojih držav prav tako ne pozabijo. Ko gre za rešitve in dopolnila predpisov, ki so v interesu njihovih držav, se poenotijo ne glede na to, iz katere politične skupine so.
V okviru Sveta EU je bil leta 2009 z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe formalno vzpostavljen Evropski svet in z njim stalni predsednik. Ta sklicuje in vodi zasedanja voditeljev držav članic, ki sprejemajo ključne dogovore. To so recimo okvir za večletni proračun, vzpostavitev sklada za okrevanje po pandemiji, cilji za evropski zeleni prehod. Evropske uredbe, ki v državah članicah veljajo neposredno, in direktive, ki jih države članice s svojimi predpisi prenesejo v svoj nacionalni pravni red, sprejemata Svet EU in Evropski parlament. S temi predpisi uzakonita dogovore, ki jih sprejemajo voditelji.
Dogovori vse bolj ohlapni
Ker so države članice vse bolj interesno razklane, kar pomeni, da nad skupnimi evropskimi interesi prevladujejo njihovi nacionalni, so dogovori voditeljev o strateških zadevah vse bolj ohlapni. Tako jih lahko voditelji evropskih institucij v Bruslju evropski javnosti prodajajo kot zgodovinske, voditelji držav članic pa doma svojim volivcem kot lastno zmago. Mešetarjenje, ki privede do teh dogovorov, se nato nadaljuje pri pogajanjih o posameznih predpisih v okviru Sveta EU in Evropskega parlamenta.
Majhne članice, kot je Slovenija, so s svojimi glasovi, ki jih imajo pri odločanju v okviru Sveta EU, jeziček na tehtnici, ko velike članice niso poenotene. Kako drago na tem bazarju prodajo svoje glasove, je v največji meri odvisno od lobističnih sposobnosti njihovih pogajalcev od uradnikov do ministrov, ki hodijo iz Ljubljane na seje v Bruselj, pa tudi diplomatov s stalnega predstavništva Slovenije pri Evropski komisiji v Bruslju. Nezanemarljiva pri lobiranju je tudi vloga ljudi, ki so na različnih ravneh zaposleni v evropskih institucijah.
Predsedovanje - dobra priložnost
Za manjše članice je predsedovanje Svetu EU zelo dobra priložnost, da dobijo pregled nad zadevami, ki so v postopku sprejemanja. Vidijo, komu je mogoče ponuditi svoje glasove v zameno za podporo svojih predlogov na različnih področjih. Slovenija je prvo predsedovanje leta 2008 za to precej slabo izkoristila.
Evroskupina je z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe prav tako formalno postala del Sveta EU. Čeprav vključuje le članice, ki imajo evro, se na njenih zasedanjih sprejemajo ključne odločitve s področja finančnih in denarnih zadev. Pod taktirko Nemčije so bili v okviru evroskupine sprejeti varčevalni ukrepi za države, ki jih je finančna in gospodarska kriza iz leta 2008 najbolj prizadela.
Nezanemarljiva pri lobiranju je tudi vloga ljudi, ki so na različnih ravneh zaposleni v evropskih institucijah
Na dveh stolih pa sedi visoki zunanjepolitični predstavnik EU, ki vodi evropsko zunanjepolitično službo. Zunanji minister se ne imenuje zaradi nasprotovanja velikih članic, zlasti Velike Britanije, ki je zdaj ni več v EU. Je član Evropske komisije in v okviru Sveta EU vodi zasedanja sveta za zunanje zadeve, v okviru katerega se sestajajo ministri za zunanje zadeve. Sedenje na stolih dveh institucij mu ne zagotavlja več moči, ampak prej manj, kar je povsem v interesu velikih članic, ki se niso pripravljene odpovedati svoji zunanji politiki. Zaradi tega so stališča EU na zunanjepolitičnem področju na globalni ravni nepomembna.
Institucija EU je tudi Sodišče EU. Pri tem sodišču Evropska komisija vloži tožbo proti državam članicam, ki kršijo zakonodajo EU (recimo ne prenesejo v svoj pravni red evropskih direktiv), tožbe proti Evropski komisiji lahko vložijo tudi države članice. Slovenija je v zadnjih letih na tem sodišču izgubila dve tožbi. Evropska komisija jo je tožila zaradi kriminalistične preiskave na Banki Slovenije, Slovenija pa je Evropsko komisijo tožila, ker je Hrvaški dovolila izjemo pri uporabi imena teran.
Na podlagi odločitve sodišča glede preiskave v Banki Slovenije je mogoče sklepati, da je bila Slovenija pri sanaciji bank res poskusni zajček. Odločitev v primeru terana pa je mogoče razlagati, da Evropska komisija lahko spreminja predpise za nazaj tudi, če je lobiranje manjše države članice dovolj vztrajno in pri mešetarjenju lahko da na mizo ustrezno ponudbo.
Ob tem se ne gre zanašati na to, da je ena od nalog Evropske komisije tudi, da je varuhinja spoštovanja evropskih pogodb.
