Varstvo okolja: Nacionalni ponos, trgovanje, spoznanje vrednot

Gre kakopak za twitter debato, ki pa je več kot to, je eden od nazornih pokazateljev, da mladi ne bodo več prenašali izgovorov. Ker Greta ni toliko vzrok, kot je posledica. Zato banalizacija, posmehovanje in pokroviteljstvo trepljanje okoljskega upora mladih nikoli in nikjer ne bo doseglo svojega namena, kaj šele odvrnilo mladih od okoljskega aktivizma, ki se je pričel bolj organizirano dvigovati z marši za podnebje v Evropi. Protesti so bili že prej, a šele leta 2019 s tako imenovanimi šolskimi štrajki so se podnebna protestniška gibanja razlezla po vsem svetu in v dimenzijah, kot jih še ni bilo. Zborovanja je res prekinila epidemija, ne pa tudi gibanja. In mladina pranja na zeleno ​ne bo trpela, to je jasno, pa naj se okosteneli in zarjaveli malikovalci dobička še tako trudijo prepričevati o svojem božanstvu in opozarjati na razvajenost mladih. Vedno več mladih se zaveda, da jim od narave ne bo ostalo prav veliko, če bomo korakali po poti nenehne rasti. In zagotovo evropska mladina pri tem prednjači. Nič čudnega, rojeni so na celini, ki je razvila koncept naravovarstva.

Že v razsvetljenstvu so napredni misleci začeli raziskovati naravo in povezave v njej, kasneje so bili prvi, ki so ugotovili, da človek lahko nepovrnljivo uniči naravo. Med prvimi so bili gozdarji, ki so (s slovenskimi gozdarji na čelu!) razvili sistem trajnostnega gozdarjenja. Namesto golosekov so izbirali drevesa, ki bodo padla v gozdu. Seveda tudi zaradi ekonomske logike, a s prvimi popisi življa in rastlin, je postajalo jasno, kakšna dragocenost je pravzaprav okoli nas. V 19. stoletju je industrializacija zamahnila z mogočnim črnim repom ter mesta in pokrajine spreminjala v Mordor. Kot vedno so največ škode in posledic obširnega onesnaževanja in neživljenjskih delovnih pogojev utrpeli delavci, višji sloji so se predvsem pritoževali, zakaj morajo po čist zrak v podeželske rezidence, a bilo je dovolj za prve sistemske spremembe - prve uradne zaščite naravnih spomenikov, komunalne rešitve v mestih, omejitve posegov v posebno pomembnih neokrnjenih naravnih okoljih.

V medvojnih letih so se evropske mreže znanstvenikov in naravovarstvenikov le počasi opomogle od sovraštva, ki ga je povzročila velika vojna. Ustanovitev lige narodov jim je dala novega naslovnika za njihove ideje. Nadaljevale so se različne nacionalne prakse ohranjanja, ki so bile resda pogosto povezane z nacionalističnimi idejami, vendar jih je znanost vedno bolj utemeljevala s podatki: nekatere novonastale države, kot sta Poljska ali Češkoslovaška, so ustanovile nacionalne parke, da bi slavile naravo svoje države. Tudi avtoritarne vlade so spodbujale varstvo narave. Fašistična Italija je določila nacionalne parke, nacistična Nemčija pa je sprejela daljnosežen zakon o varstvu narave. Do tridesetih let je civilna družba v različnih državah erodirala: nemške naravovarstvene skupine so se zelo voljno podvrgle nacionalsocializmu. Krajinski arhitekti so postali pomembna nova skupina profesionalcev - kot strokovni načrtovalci okolja so na primer poskušali novozgrajene avtoceste vključiti v naravno krajino, da bi omogočili slikovite poglede in domoljubna čustva.

Vojna je spremenila vse, na okolje se je v času izgradnje nove Evrope nekoliko pozabilo, ampak ne za dolgo. Pariško srečanje na vrhu voditeljev držav in vlad Evropske gospodarske skupnosti oktobra 1972 se pogosto navaja za mejnik začetka okoljske politike EU. Na tem vrhu je bila sprejeta izjava o okoljski in potrošniški politiki, ki je od Evropske komisije zahtevala, da pripravi akcijski program za varstvo okolja. Ta je bil sprejet julija 1973 in je predstavljal prvo okoljsko politiko EU. Poleg tega je delovna skupina znotraj komisije, ki je pripravila ta akcijski program, sčasoma privedla do ustanovitve generalnega direktorata za okolje. Razlog za te prve podvige ni bil popolnoma iskren. Glavni razlog za uvedbo skupne okoljske politike je bila skrb, da bi lahko različni okoljski standardi povzročili trgovinske ovire in izkrivljanje konkurence na skupnem trgu. Različni nacionalni standardi za določene izdelke, kot so omejitve emisij vozil glede vsebnosti svinca v bencinu, so predstavljali pomembne ovire za prosto trgovino s temi proizvodi znotraj gospodarske skupnosti. Dodatna motivacija za nastajajočo okoljsko politiko EU je bila vse večja mednarodna politizacija okoljskih problemov in vse bolj jasno spoznanje, da se onesnaževanje okolja ne ustavi na državnih mejah, ampak ga je treba obravnavati s čezmejnimi ukrepi. V ustanovnih pogodbah EU res ni bilo nobene omembe okoljske politike in zato ni bilo izrecne pogodbene podlage, ki bi podpirala okoljsko politiko EU, vendar se je besedilo pogodbe razlagalo dinamično, kar je omogočilo, da se okoljska politika šteje za bistveni cilj skupnosti.

No, kaj kmalu je evropska okoljska zakonodaja hitro pridobivala veljavo, ob pridruževanju Slovenije EU je prav implementacija okoljske zakonodaje predstavljala velik izziv že med pogajanji. Denimo, zastarela rafinerija v Lendavi niti po naključju ni zmogla zadostiti visokim standardom goriva, ki jih zahteva EU, Slovenija pa je želela, da rafinerija deluje še vsaj do leta 2004. Podobne težave je imela vsa industrija. Pospešeno se je gradilo kanalizacijska omrežja, čistilne naprave za odpadne vode, sisteme za ravnanje z odpadki, pri čemer so morala stara odlagališča zapirati vrata. Pod črto - pridruževanje EU je pošteno očistilo Slovenijo. A ne le onesnaževalcev, povečale so se tudi ambicije in zahteve na področju ohranjanja narave. Naravovarstveni projekti so dobili novo težo in Slovenija je vzpostavila široko mrežo območij Natura 2000 ter pri tem požela pohvale drugih članic zaradi izjemnih naravnih dragocenosti države. Takrat se še nismo zavedali, da bo nov nacionalni ponos tako hitro postal trn v peti najrazličnejših investitorjev. Nič ne pomaga ponavljati, da tudi narava lahko prinese dobiček, pa da v Naturi 2000 ni prepovedana vsa gradnja, tista, ki škodi naravi, pa že, in zelo težko si je predstavljati, kaj bi se brez evropske zaščite zgodilo našemu okolju. Še sploh v časih, ko vladajoči okoljske nevladne organizacije razglašajo za škodljivce in zaviralce razvoja, jih omejujejo pri sodelovanju v postopkih in preganjajo na najrazličnejših nivojih. Časi za okolje in naravovarstvo v Sloveniji niso rožnati, a brez evropskega ščita bi bili še manj. Jasno pa je, da bodo mladi ta voz vlekli naprej.