Ohranitev miru, ekonomski napredek in splošen razvoj vseh držav članic Evropske unije na temeljih skupnih vrednot (demokracija, vladavina prava, človekove pravice) ostajajo relevantni tudi za našo skupno prihodnost. Vendar to samo po sebi ni dovolj predvsem zato, ker Evropska unija ostaja nedokončan projekt.
Zgodovinsko gledano je Evropa v minulih 70-ih letih dosegla ogromno, vendar še vedno premalo glede na to, kako hitro se je kolo zgodovine vrtelo v teh letih. Optimizem in navdušenje, ki sta spremljala veliko širitev EU leta 2004, sta se dopolnjevala z ambicioznim pričakovanjem sprejetja nove evropske ustave leto kasneje, ki naj bi vsem državam članicam prinesla "več Evrope". To se zaradi referendumske zavrnitve Francije in Nizozemske (2005) na žalost ni zgodilo in je v nadaljevanju privedlo do polovičnih rešitev v razvoju EU (monetarna unija brez fiskalne unije, skupna zunanja in varnostna politika brez obrambne politike, schengen brez zaščite zunanjih meja). Sledile so razne krize (finančna 2008, migrantska 2015, epidemiološka 2020), ki so razgalile slabosti in pomanjkljivosti Evropske unije.
Ogrožanje temeljev in obstoja
Pa vendar, usmerjeni v prihodnost, pesimizem ne bi smel nadomestiti upanja in ambicij za izgradnjo močne in učinkovite EU, ki je v interesu slehernega državljana Evropske unije in zato tudi vredna njegove odločne podpore. Ta državljanska podpora bo ključen branik pred vse bolj nevarnimi populizmom, nacionalizmom in evroskepticizmom, ki vdirajo med države članice in vse bolj ogrožajo njihove skupne temelje, celo sam obstoj EU. Pri tem bodo lahko imeli pomembno vlogo mladi, ki so že izkusili prednosti skupnega trga, prostega pretoka delovne sile, odprave meja, skupne valute in izobraževanja v okviru programa Erasmus, ki je bolj kot karkoli drugega doslej zbližalo evropsko mladino. In ne pozabimo pri tem na visoko raven zaščite demokratičnih načel in vrednot, ki jo vsem zagotavlja Evropska unija. Mogoče bo prav podpora mladih, civilne družbe v evropskem projektu spodbudila politične elite v državah članicah za bolj pogumne načrte pri oblikovanju evropske vizije in njene skupne politične identitete, ki vključuje večje opolnomočenje institucij EU ter njeno večjo avtonomijo in sposobnost učinkovitega geopolitičnega delovanja na globalni sceni.
Mogoče bo prav podpora mladih evropskemu projektu spodbudila politične elite v državah članicah za bolj pogumne načrte pri oblikovanju evropske vizije in njene skupne politične identitete
Slovenci so globoko privrženi ideji evropske integracije in graditvi skupnega doma evropskih držav. S to mislijo so se pred 30 leti plebiscitarno odločili za samostojno Slovenijo in 13 let kasneje potrdili z visoko referendumsko podporo članstvu v EU (2003). Ta privrženost evropski ideji je temeljila tudi na zavedanju, da je EU skupnost demokratičnih držav, znotraj katere vsaka njena članica lahko ohrani svojo politično in kulturno identiteto, in celo več, da EU zagotavlja vsaki njeni članici, tudi Sloveniji, ohranitev in zaščito njenih lastnih demokratičnih standardov in vrednot.
Jasen politični mandat politični eliti
Slovenski narod je torej dal jasen mandat politični eliti, da naj nadaljnji razvoj, interese in ambicije razvija v okviru EU. Ali je slovenska politična elita ne glede na barvo vlad v minulih 17 letih njenega članstva v EU uspela izpolniti ta pričakovanja? Odgovor je ne.
Zdajšnja politika škoduje interesom Slovenije in ne nazadnje ogroža evropsko perspektivo mladih generacij
Osnovna napaka je bila storjena že na samem začetku, ko smo članstvo v EU razumeli kot končni cilj, ne pa kot sredstvo za zaščito interesov lastnega naroda v okviru razvoja močne in učinkovite EU. Kot da smo na koncu svoje poti, odrešeni nadaljnjih odgovornosti in strateških skrbi za svoj mednarodni položaj, da smo pristali v varnem zavetju unije, ki bo poslej skrbela za našo dobrobit in obstoj. Šlo je za eno od temeljnih političnih napak, ki je po letu 2004 ohromila našo zunanjepolitično doktrino in prakso, jo naredila za neambiciozno in nedržavotvorno. V vsem obdobju našega članstva v EU so politične elite na oblasti naredile mnogo premalo, da bi Slovenci ponotranjili Evropsko unijo kot naš skupni dom in da bi kreativno prispevali k utrjevanju tega novega doma ob nedvoumnem zavedanju in mandatu slovenskega naroda, da je močna EU zagotovilo njegovega nadaljnjega obstoja.
Na obrobje Evrope
Kljub temu pa je Slovenija v Bruslju uživala ugled "dobre učenke", ki je vestno izpolnjevala svoje domače naloge in vsaj sledila prevladujočim trendom evropske politike – vse do pred kratkim, ko je postala nezanesljiv, šibki člen evropske zgodbe.
Aktualna vlada je v nasprotju z obstoječo zunanjepolitično strategijo in deklaracijo državnega zbora, duhom slovenske osamosvojitve, če hočete, temeljito spremenila svojo zunanjepolitično usmeritev, ki nas je tudi v očeh naših evropskih in drugih partnerjev pripeljala ob bok iliberalnih, nacionalistično-populističnih držav. Posledice takšne najprej notranje in zatem zunanje politike so očitne in negativne. Ne gre zgolj za omajan ugled in verodostojnost države, ki v 30 letih lastne države nikoli ni bila tako nizka, gre za to, da takšna politika škoduje interesom Slovenije in ne nazadnje ogroža evropsko perspektivo mladih generacij. Takšna politika nas oddaljuje od jedra evropske ideje, vodi nas na obrobje Evrope, v smer, ki si jo slovenski narod ni izbral. Takšna politika nas vodi v osamitev znotraj EU, notranjepolitično pa k spodbujanju polarizacije in radikalizacije, katere posledice lahko vodijo v rastoči evroskepticizem Slovencev, pojavu, ki ga v dosedanjih 30 letih nismo nikoli resneje izkusili. S takšno politiko se aktualna vlada odreka eni od temeljnih usmeritev ob osamosvojitvi. To je opredelitev, da svojo prihodnost gradimo v okviru evropskih integracij. Rešitev ni v novi strategiji (to že imamo) ali v novem referendumu (o tem se je narod že odločil), rešitev je v spremembi obstoječe politike, ki je v nasprotju z večinsko voljo slovenskega naroda.
