Ko so se stari Feničani ozrli proti delu Zemlje, kjer je zvečer sonce zašlo, so ga poimenovali dežela zahajajočega sonca (Yurub), kraj, kjer se dan konča, na drugi strani so pogledovali proti Aziji, jutrovi deželi, kjer sonce vzhaja in vzbuja upanje. To je le ena od razlag etimološkega izvora besede Evropa, obstajajo še mnoge druge, bolj in manj prepričljive, mitološke in jezikoslovne. Toda ta, ki je kontinent imenovala večerni svet in je zbujala občutek konca, se je zdela v tridesetih letih 20. stoletja najbolj prikladna. V času velike krize in vzpona Hitlerja, ko je bila pamet najbolj žalosten evropski pojav, kot je zapisal veliki Miroslav Krleža, so mnogi kot on v Evropi videli vase zagledan kontinent, ki se ubada z lastno identiteto, ki ne ve povsem, ali je zamišljen ali resničen, ki je kraj velikega kulturnega bogastva, a hkrati kraj, ki je "vsako minuto pripravljen ponovno zaklati dvajset milijonov svojih prebivalcev" in "stoji do kolen v krvi svoje lastne klavnice". "Evropa danes", ki so jo videli v letih pred drugo svetovno vojno, je izgledala žalostno in nepovezano, kakor že mnogokrat prej.
Vprašanje, kaj sploh je Evropa in kako jo razumeti, lahko zasledujemo od najstarejših zapisanih virov. Sprva je bila Evropa to, kar je obsegal grški in rimski svet, poleg tega pa še barbarski sever; torej kontinent s cvetočim jugom in divjim severom. Na zahodu jo je zamejeval Atlantik, na severu Severno ledeno morje (četudi je na mnogih kartah še iz 16. stoletja Skandinavija izpuščena), meja na vzhodu in zlasti jugovzhodu pa je bila dolgo nejasna. Vzhodna se je sčasoma ustalila na Donu, po reformah Petra Velikega in Katarine, ko postane Sankt Peterburg ena najbolj prečudovitih "evropskih" prestolnic, se je premaknila vse do gorovja Ural. Meja na jugovzhodu je bila dolgo fluidna, a je z nastopom osmanskega imperija dobila jasno vsebinsko ločnico. Med 14. in 16. stoletjem je Evropa postala tisti del sveta, ki je drugačen od "turške nevarnosti"; svet, katerega vezivo je krščanstvo. Tedaj se prvič bolj jasno vzpostavi identiteta kontinenta, pri čemer jo definira drugačnost od "Turkov". Ko ljudje ne vemo, kaj smo in kaj želimo, se najlažje opredelimo tako, da se ločimo od "drugih".
V 18. stoletju se pojem Evropa dokončno uveljavi, pomeni pa prostor na planetu, ki ga preveva razsvetljenstvo, ki odkriva nove svetove, ki je poseben in edinstven, a obenem zelo raznolik in razdeljen. Prostor, ki ga povezujeta Voltaire s svojo mislijo na eni strani in Napoleonove, ruske, habsburške in angleške čete z ladjevji na drugi strani. Evropa je torej tedaj bila vse, zamišljena in resnična skupnost s svojimi posebnostmi, le enoten politični prostor ni bila, nasprotno, pogosto je bila politični kaos, navkljub številnim poskusom vseevropskega reševanja političnih sporov. Iz tega sicer ne gre sklepati, da je Evropa neka politična posebnost, ki je uspela razviti mnogo specifik, le politične enotnosti ne. Ne nazadnje je že srednjeveški fevdalni sistem skupen evropski politični koncept, pa tudi vzpon nacionalnih držav v 19. in na začetku 20. stoletja je ravno tako evropski politični fenomen.
V začetku prejšnjega stoletja, v la belle epoque, se je dežela zahajajočega sonca ponašala z vsemi najžlahtnejšimi pridobitvami človeštva; bila je kontinent napredka, njene države so bile politične sile in velesile, njeno plemstvo je bilo transnacionalno povezano. Izbruh svetovne vojne leta 1914 je zato za marsikoga pomenil streznitev in vrednotni pretres. Začetek vojne je bil tudi v marsičem bolj odločilen kot njen konec, ko so naposled propadla štiri evropska cesarstva. Tedaj so začeli nastajati načrti o drugačnem, tesnejšem povezovanju evropskega kontinenta, načrti, ki so temeljili na spoznanju, da je evropski izum - samostojna država, ki se peha za lastnimi interesi - zatajil. Cilj je bil vzpostaviti sistem ali vsaj mehanizem, ki bi zagotavljal multilateralno dogovarjanje in po možnosti trajni mir. Med vojno in še zlasti po njej so nastale mnoge organizacije in pobude, ki so prvič resno omenjale evropsko integracijo na institucionalni ravni. Med vidnejšimi je bila panevropska unija grofa von Coudenhove-Kalergija. Toda sprva to niso bili načrti posameznih držav, uradne politike, to so bili načrti Evropejcev. Državljani so prehiteli politični establišment. Prvi politik, ki je zapopadel politični trenutek, je bil francoski ministrski predsednik Aristide Briand. Leta 1929 je zagnal politično iniciativo, ki bi jamčila nedotakljivost evropskih meja in razvila mehanizme dogovarjanja (evropsko konferenco), a so jo ostale evropske velesile zavrnile. Le štiri leta kasneje sta sledila vzpon Adolfa Hitlerja in čas, v katerem so Krleža in sodobniki pričakovali in dočakali nove reke krvi.
Kakor med prvo so se tudi med drugo svetovno vojno kmalu znova zvrstile zamisli o povojni izgradnji drugačne Evrope, s tem da so bile v drugo intenzivnejše in izhajale iz prepričanja, da ni zadosti politični forum za dogovarjanje, treba je vzpostaviti tudi drugačen vrednotni sistem. Ideje o evropski integraciji so rasle premo sorazmerno s številom mrtvih in ranjenih v vojnah. Ne nazadnje se je celo sir Winston Churchill z oddaljenega britanskega otočja med vojno večkrat zavzel za nastanek Sveta Evrope, ki bi bil forum za zgladitev nesporazumov (po vojni se je Združeno kraljestvo sprva od pobud distanciralo).
Ko je Robert Schuman 9. maja 1950 predstavil svoj danes legendarni načrt o Evropski skupnosti za premog in jeklo, se je vse končno zdelo logično in pravočasno. Francoska politična pobuda se je združila z nastajajočim nemškim gospodarskim temeljem, pri čemer sta bili osnova dogovora dve strateški surovini, ki vplivata na transportne tokove, druge industrijske veje, trgovino ... Toda vedeti moramo, da ni v človeškem razvoju nič nujno, še manj logično, sploh pa ne neizbežno. Prav lahko bi šel povojni evropski razvoj tudi v drugo smer. Projekt institucionalne Evrope, ki je začel tedaj nastajati in ki se je stekel v skoraj nepregledno bruseljsko satovje, je bil več kot pol stoletja edinstven. Evropa danes najbrž ni večerni svet iz tridesetih let, vsem njenim težavam in pomislekom navkljub.
