Kolumna Svetlane Slapašk: Majhne pripombe k velikim izjavam

Tisti, ki daje takšne velike izjave, ima skoraj vedno v mislih neke krivce in to vzbuja strah, tudi če samo izziva dvom. Takšna je na primer Janševa izjava, da je ni države na svetu, ki ne bi imela svojega osamosvojitvenega muzeja. Pojem je širok in nejasen, pomislimo samo na Avstrijo ali Liechtenstein: predvidevam, da lahko vključuje tudi spremembe, ki veljajo za ključne v zgodovini posamezne države, kot je pomembna menjava oblasti, revolucija z globalnimi posledicami in podobno.

Začnimo torej z naključnim izborom pri nekaterih pomembnih primerih: Francija ima od leta 1983 Muzej francoske revolucije na dvoru Visille, departma Isère, blizu Grenobla. Bil je del velikega programa ob praznovanju 200. obletnice revolucije (1989) in tudi del politike Mitterrandove socialistične vlade, ki je uvajala decentralizacijo, posebej uspešno v kulturi. V Visille so po obnovi palače pripeljali dokumentarno gradivo, umetnine in spomenike revolucije z vseh koncev države. Na Portugalskem je bil nekdanji zapor za politične grešnike Aljube v Lizboni leta 2015 prenovljen v Muzej upora in svobode. Zgodovinsko obdobje, ki ga zajema, obsega več kot pol stoletja, od dvajsetih let prejšnjega stoletja do "revolucije nageljnov" leta 1974, in se nanaša na žrtve dolgotrajne Salazarjeve diktature.

Ameriški primer je prav zabaven: v hiši v Exeterju v New Hampshiru so leta 1985 na podstrešju odkrili Deklaracijo neodvisnosti, torej enega od obstoječih 26 prvih natisnjenih izvodov. Po večletni razpravi o tem, komu pripada hiša, in s tem deklaracija, so se leta 1991 dogovorili, da se v hiši ustanovi Muzej ameriške neodvisnosti. Muzej ameriške revolucije je bil ustanovljen leta 2017 v Filadelfiji. Rijksmuseum v Amsterdamu je lani pripravil razstavo o indonezijski revoluciji, ki je tej državi prinesla neodvisnost - od Nizozemske. Norveški Muzej upora se nanaša na vojna leta 1940-45. Danski Odporniški muzej so leta 1957 ustanovili pripadniki odpora sami, po požaru leta 2013 pa so ga obnovili in se seveda nanaša na vojno obdobje. Posebej zanimiv primer je Muzej osamosvojitvenih tradicij v Lodzu na Poljskem, katerega glavna tema je odpor 1939-45. Evropski solidarnostni center, odprt leta 2014 kot muzej in knjižnica, pa razstavlja dokumente poljskega delavskega in političnega gibanja Solidarnost.

Obstaja več muzejev gibanja za združitev Italije, najbolj znana sta v Torinu in Vicenzi. Muzej neodvisnosti v Valoni v Albaniji zadeva razglasitev neodvisnosti od turškega imperija leta 1912, po letu 2002 pa ima na svojem dvorišču tudi figure albanskih predsednikov. Hiša terorja v Budimpešti je prav poseben primer: ustanovljena je bila leta 2002 v spomin na žrtve nacizma in komunizma, daje pa očitno prednost grozovitostim slednjemu in zanemarja madžarski nacistični režim in še posebno holokavst - zadevni muzej je sicer nedaleč stran, v istem mestu. Posebej so bile izbrane slike komunistov - večinoma so to starši danes živečih madžarskih liberalcev in demokratov. Grška revolucija za neodvisnost iz leta 1821 je predstavljena povsod v muzejih, pred kratkim pa so v Atenah odprli tudi Filhelenski muzej - o prostovoljcih iz celega sveta, ki so se borili v tej revoluciji.

Leta 2001 so v Pragi odprli Muzej komunizma, kjer je bilo prikazano vsakdanje življenje tega časa, a tudi sodni procesi, cenzura in nadzor. Muzej je v celoti financiral neki ameriški poslovnež. Leta 1919 so v Bakuju odprli Muzej neodvisnosti, ki so ga Sovjeti naslednje leto zaprli. Obnovljen je bil leta 1991 in predstavlja težnjo po samostojnosti skozi celotno zgodovino Azerbajdžana: to je samo drugačen primer koncepta nacionalnega muzeja, ki v večini primerov predstavi tudi osamosvojitev kot del celotne zgodovine države. Nekaj ​​podobnega se je zgodilo v Severni Makedoniji, kjer se nacionalni muzej imenuje Muzej makedonskega boja. Hrvaška ima pet muzejev domovinske vojne. V Prištini je Muzej kosovske neodvisnosti dr. Ibrahima Rugove, ki na majhnem prostoru prikaže predmete, ki so pripadali njemu, skupaj z dokumentarnim gradivom o devetdesetih letih na Kosovu.

Kot je razvidno iz teh primerov, ni niti enega muzeja, posvečenega posebej skupini osamosvojiteljev, zlasti ne tistih še živih. Nekateri muzeji osamosvojitev pripisujejo boju proti nacizmu, prehodu iz socializma v parlamentarni sistem in kapitalizem - o starejših osvobodilnih vojnah in vojnah za samostojno državo tu nima smisla govoriti. Vsak od omenjenih muzejev upošteva kontekst skozi daljše zgodovinsko obdobje. Večina držav postavlja temo osvoboditve in neodvisnosti v nacionalne muzeje kot del zgodovine. Primera Azerbajdžana in Severne Makedonije kažeta, da je mogoče prikazati celotno zgodovino naroda ali države kot boj za neodvisnost.

Pojmi osamosvojitev, neodvisnost, boj, vojna, osvoboditev so med seboj različno povezani in ne predstavljajo ene same formule. Obstajajo primeri interpretacij zgodovine, ki ne ustrezajo nobenemu od navedenih primerov - čilski odpor in boj proti Pinochetovi diktaturi obstajata muzejsko predstavljeni v številnih državah, kamor so se Čilenci izselili; muzeji v Demokratični republiki Kongo se borijo za predmete, ki si jih je kralj Leopold II. prilastil iz svoje zasebne kolonije Kongo; po njegovi smrti, ko je Kongo prešel v last Belgije, so odprli veličastni Kraljevi muzej afriške umetnosti ...

Z drugimi besedami, trditev, da brez osamosvojitvenega muzeja ni samostojne države, je preprosto laž. Vodja opozicije Janez Janša javno, predrzno in na debelo laže o primerjalnih razlogih za odprtje Muzeja osamosvojitve Slovenije. Veliko bolje bi bilo, če bi vztrajal pri unikatnosti slovenskega koncepta takšnega muzeja: a v tem primeru bi bilo treba organizirati resnično strokovno razpravo znotraj desne politične in znanstvene hemisfere, kar pa je težko zaradi pomanjkanja dobrih zgodovinarjev in amaterskega sramotenja priročnih "zgodovinarjev", ki temo obravnavajo izključno z vidika samooklicanih osamosvojiteljev.

Druga pripomba se nanaša na "kulturni marksizem", ki je svoje mesto našel v interpelaciji proti vladi. Izraz boste našli le v kontekstu skrajno desničarskih in antisemitskih teorij zarote, saj kot legitimen izraz filozofije, sociologije in humanistike sploh ne obstaja. Pripisovanje "kulturnega marksizma" Antoniu Gramsciju ali Frankfurtski šoli nima podlage v avtorskih besedilih. V modo je prišel okoli leta 2010 z vzponom gibanja "alt-right" in je najverjetneje spomin na nacistični "kulturni boljševizem", ki je stal na stotisoče, če ne milijone glav. Nanašal se je namreč na umetnike, znanstvenike in intelektualce sovjetskega in nasploh slovanskega sveta, ki so vključevali Hitlerju najbolj osovražene skupine: nižje rase, Jude in komuniste. Kakšen vtis puščajo slovenski desničarski poslanci, ki v Evropskem parlamentu mahajo s tem izrazom, je bolje ne razmišljati, saj je sramota nepredstavljiva - in to za vso državo.

Tudi s tega zornega kota je treba gledati na preudarnost Vere Jourove pri njenem obisku Slovenije in njeno zanimanje za odnose med mediji in pravnim redom. Nadaljnje razglabljanje o izrazu, ki ga je uporabljal množični morilec Breivik, je preprosto nesmiselno. Interpelacija, ki uporablja izraz kulturni marksizem, sploh ne bi smela priti v DZ in prav neverjetno je, da administracija in pravna služba DZ nanjo doslej nista reagirali. A vendarle uporaba izraza jasno pokaže, kaj je danes največja nevarnost za desnico: kultura. Interpelacija pravzaprav temelji na zahtevi po muzeju osamosvojiteljev, ki je v nekem smislu zahteva, povezana s kulturo. Kulturo je torej treba diskvalificirati in izključiti iz vsakršnega odločanja, po možnosti preventivno, politiki pa dati prerogative, da sama ali prek svojih plačancev v kulturi odloča o tem, kaj je dovoljeno in kaj ne, ter tako uvaja cenzuro, siromašenje kulture in kulturnikov. Ne samo, da kulturnega marksizma ni primerno vnašati v javni diskurz, ampak je zagotovo eden tistih pojmov, ki bi jih natančneje oblikovana pravna dikcija o sovražnem govoru morala upoštevati. Zakaj je največja desna stranka v Sloveniji antisemitska, ekstremistična, rasistična in temelji na teorijah zarote, ostaja neraziskano, čeprav je v krogih EU jasno zaznano. Ob drugih okoliščinah in očitnih vplivih alt-right medijev in publicistike ostaja neizpodbiten vtis, da je osnova takih idej predvsem neumnost. Kdor hoče preučiti antropologijo neumnosti, naj natrenira živce in vzdrži vsaj nekaj minut intervjuja Jožeta Možine z Žigo Turkom na RTV.

Samo še majhna pripomba: morda je premier Golob na vprašanja še enega hibridnega novinarja (NovaRTV?) Petovarja odgovarjal nespretno. So pa Petovarjeva vprašanja na javni televiziji predvajali po metodi Nova24TV, z montažo: nekoliko pomanjšano figuro novinarja so posneli posebej in jo zataknili nad Goloba, nato pa je izginila in se pojavila z novim vprašanjem. Ne spomnim se, da bi katera spodobna televizija na svetu tako prikazala novinarsko vprašanje na tiskovni konferenci - kamera včasih ujame spraševalca, običajno je začetek slabše slišen zaradi usmerjenosti mikrofona. Tokrat se lutka Petovar pojavi, ko to želi urednik/režiser. Nima nobene zveze z novinarskim delom, le z manipulacijami podtalnih desničarskih medijev: polni so likov, ki pišejo pod psevdonimi, montaže, vstavljanja slik, vse večinoma precej amatersko. Je mogoče, da se Društvo novinarjev Slovenije še ni odzvalo na uporabo psevdonimov in podobnih trikov? Kdorkoli mu je že svetoval, dobro je, da je Golob nehal odgovarjati - če je vedel za takšno urednikovanje, pa bi bilo najbolje, da bi zavrnil kakršenkoli odziv na takšno manipulacijo.