Kolumna Svetlane Slapšak: Osovraženi mir

In to njeno stališče nikakor ne izključuje miru. A mir zagotovo ni Putinova zmaga. Glas Svetlane Aleksievič je zame ultimativen in zato se sprašujem, čemu tolikšno sovraštvo do miru. Nekaj ​​je jasno – gre za zgodovinski fenomen, povezan z evropskimi imperializmi v prvi svetovni vojni, z evropsko desnico v drugi svetovni vojni, z desnico, delno povezano z nacifašizmom danes, ob zori tretje svetovne vojne. Sklepanje po analogiji je v logiki nedopustno, je pa vseprisotno v prepričanjih množic, ki jih vodi potrošniško in neinformirano vraževerje. Zato te analogije nimajo smisla: to, kar se bo zgodilo s človeštvom, ne bo ponovitev dogodkov prejšnjih vojn. Napovemo lahko le eno: neizmerno, nepredstavljivo huje bo. Sovraštvo do miru pa je vredno ponovnega premisleka, saj se ponavlja po primerljivem vzorcu. Eden od elementov tega vzorca je, da se mir lahko zgodi šele po doseženi vojaški zmagi. Vprašanje je le, ali bo kdorkoli sploh imel takšno možnost v prihodnosti – možnost vojaške zmage namreč.

Kdo je globalno na strani Rusije ali vsaj diskreten in neodločen? Prejemniki ruske pomoči v preteklosti, države v Aziji, Afriki in Južni Ameriki, upravičenci do ruskih storitev danes, ostanki prosovjetskih levih strank in Srbija, nenavaden primer enosmerne fantazije bratstva z Rusi. Na srečanju v Münchnu se je oglasil in končno bil poslušan glas tretjega sveta, največje žrtve dolgotrajnih kolonialnih vojn: ukrajinska vojna ni edina, morda niti najhujša. Pomembno opozorilo z dodatno opombo: to je evropska vojna, evropske vojne pa sprožajo svetovne vojne. To je usodna resničnost evrocentrizma in kolonializma. A prav tako je realnost, da Rusija ne more dobiti zaveznikov za širitev vojne.

Kdo v Rusiji se je sposoben zoperstaviti Putinu? Sodeč po demonstracijah, številu aretiranih in pogostosti padcev iz visokih nadstropij, precejšnje število ljudi, vsekakor pa premalo za spremembo. Pozabimo na dekabriste in boljševike ter podobne minorne primere: v Rusiji se danes neodvisnost mnenja, težnja po iskanju resnice in dostop do javnosti prepogosto končajo s smrtjo ali drakonskimi kaznimi, kar je lahko ovira, a lahko tudi povzroči prelom. Izida ni mogoče predvideti.

Vloga ruske diaspore, ki je že zdaj znatna, je pri tem lahko pomembna. Bo morda Putin v ključnem trenutku spal in ga nihče ne bo smel zbuditi, kot se je zgodilo s Hitlerjem, ko so se zavezniki na dan D izkrcali v Normandiji? Če nič drugega, tu vidimo edino možno narativno vlogo analogije.

Ostaja dejstvo, da je globinsko onesposabljanje sveta oziroma njegovo uničenje – vsaj uničenje sedanje civilizacije – odvisno od razpoloženja diktatorja. Pomembno število diktatorjev ima resne mentalne probleme. V teh primerih je mir tem bolj negotov in hkrati edino možno sredstvo za preprečitev globalne katastrofe. Razen seveda, če mislimo, da bi bilo zmanjšanje evropskega prebivalstva na kakih 100.000 glav ali manj in iskanje novih poti v svetu ruševin in pozabe zanimiv družbeni eksperiment.

Vse to govori v prid miru kot poskusu preprečitve najhujšega. O miru govori Macron, ki se je že skušal pogovarjati s Putinom in se osebno prepričal, da govori povsem nerazumljive zgodbe: Macron je pravzaprav opisal simptome, ki so ključni za razumevanje situacije, pa vendar še vedno razmišlja o miru. Ameriški mediji so pravilno napovedali vojno v Ukrajini, ko o njej v Evropi še nismo resno razmišljali, ameriška vlada je največji dobavitelj orožja Ukrajini, predsednik Biden pa še vedno omenja mir. Kitajska meni, da je mir, če nič drugega, sredstvo za pridobivanje mednarodnega ugleda in ponuja svoj (za zdaj še ne razkrit) načrt za mir. Zakaj je nabava orožja v teh razmerah v nasprotju s prizadevanji za mir? Še pomembneje je, kdo zastopa tako stališče - predvsem evropska desnica. Ko to zožimo na slovenske razsežnosti, zadeva izgubi dobršen del smisla. Nabava orožja je ukrep, ki ga ne Nato ne EU nista želela izvesti v primeru vojne v BiH - nasprotno, razglašen je bil embargo na prodajo orožja napadeni strani, čeprav je bila količina, potrebna za obrambo BiH, neprimerljivo manjša in manj nevarna. Sarajevo je plačalo račun za takšno vojaško oceno, sledila mu je Srebrenica. Trgovina z orožjem je v Sloveniji pustila globok pečat. Tista vojna je bila bolj vrsta terorističnih akcij, v katerih je trpelo predvsem civilno prebivalstvo. Vojna v Ukrajini se je v enem letu po propadlem ruskem bliskovitem napadu spremenila v pozicijsko bojevanje z napadi na infrastrukturo in civiliste na neskončni frontni črti: ta vrsta vojne je nenavadna kombinacija bojevanja v jarkih (prva svetovna vojna) in bombardiranja (druga svetovna vojna), pri čemer letala zaradi učinkovitega protiletalskega orožja niti niso ključna. Vsaka vojna je hibridna – ta izraz je preprosto ociozen: v tem primeru bi fronte in meje lahko v nedogled premikali z najsodobnejšimi tanki in inovativno uporabo letalstva, vse dokler se Putinu končno ne bi utrgalo in bi vrgel prvo atomsko bombo.

Kako torej hkrati razmišljati o orožju in miru? Prepričana sem, da moramo biti proti orožju in da mora biti to zapisano v temeljnem besedilu vsakega mirovnega gibanja. Ker nobeno mirovno gibanje nikoli ni bilo povabljeno na mirovne konference in ni sodelovalo pri svoji temeljni viziji in delovanju, vzpostavljanju miru - to delo so opravljale vojaške mirovne misije -, se mirovnemu gibanju ni treba ozirati na vojne razmere. Cilj mirovnih zahtev mora biti omejitev in ukinitev orožja, predvsem v miru. Ta cilj bi morali doseči ZN, katerih številna prizadevanja, izjave in zavezujoči sporazumi so bili doslej neuspešni. V ZN obstaja poseben organ za preprečevanje mirovne politike, Varnostni svet, zaradi katerega noben ukrep proti Rusiji ne more biti sprejet. V primeru vojne morajo pacifisti razmišljati in se opredeliti o dilemi, kako pomagati napadenim in žrtvam vojne ter kako nastopati v primeru osvobodilne vojne. Ena od rešitev je, da se mirovno gibanje umakne takoj, ko se vojna začne, in svoje dejavnosti usmeri v aktivno pomoč napadenim in ogroženim. A soočeni z resnično uničujočo hinavščino in lažmi, zlasti ko pomoč niti ni mogoča, pacifisti pogosto odstopajo tudi od koristnih kompromisov: pomoč Jemnu je propadla zaradi finančne moči okupatorjev, mirovna akcija ni uspela ne v vojni v Iraku, ne v Siriji, ne v Libiji, mirovna akcija ni uspela niti na majhnem Cipru, kjer je polovico otoka zasedla Turčija, tako kot je Rusija okupirala Krim. EU je v skupnost brez večjih težav sprejela polovico otoka ... Edina rešitev za mirovno gibanje je torej, da ostane zvesto svojim osnovnim načelom in se zanese na diplomacijo. Zgodovina druge svetovne vojne in jugoslovanske vojne je prepletena z javnimi in tajnimi diplomatskimi potezami za vzpostavitev miru. Nekomu na koncu uspe, sploh ko je ena stran dovolj izčrpana, podkupljena, izsiljena - diplomatskih prijemov je veliko. Od vseh dejavnikov v vojnem stanju lahko mirovniško gibanje računa le na diplomacijo. Zakaj bi bil kdo na drugem koncu politične arene proti diplomaciji? Prav na slovenskem primeru vidimo vse paradokse takšnega obnašanja in sovraštva do miru. Podpisniki "Kučanovega pisma", ki sploh ni Kučanovo, so bili napadeni kot "vroči" sovražniki, primerni, da se jim prilepijo vsakršne politične oznake. So rusofili, komunisti, feministi, izdajalci, globoka država, karkoli, samo zato, da bi zaostrili notranje politične odnose do te mere, da bi lahko dosegli rezultate, ki jih ni bilo mogoče zagotoviti na volitvah. Kajti to je pravzaprav edini smisel izzivanja strahu in negotovosti, ki ju vojna na široko izvaža in v kateri se varnost staplja z diktaturo. Desnica o vojni in vojnih ciljih sploh ne razmišlja, zanaša se na stari recept, da v vojni izbere močnejšo stran in izkoristi vse potenciale močnejše strani za uničenje domačega sovražnika. Oportunizem vojskujočih se in interesentov ni največji problem diplomacije - nasprotno, to je področje, na katerem deluje.

Kaj je ostalo od mirovniškega gibanja kot koncepta in področja delovanja? Njegove dileme so prave dileme današnjega časa, vse od prve uporabe atomske bombe. Njegovi odgovori so edini odgovori na to. Mirovniška gibanja in mir nasploh so bogato področje raziskovanja ... v miru. Cilj je tako preprost, da ga ni mogoče primerjati z ničemer drugim. Kombinacija enostavnosti in kompleksnosti konceptov in implementacije vzpostavlja mir kot osnovni pogoj za razvoj demokracije in znanja. Morda je najboljši primer, kako se je mogoče obnašati v vojni, evangeličanski škof Leon Novak, duhovni voditelj slovenskih protestantov, ki se je s kombijem, polnim humanitarne pomoči, v Ukrajino peljal že vsaj šestkrat: vozi sam, ker ne bo nikogar izpostavljal težavam in morebitnim pravnim zagatam. Med drugim nas spomni, da je mirovniško gibanje nekaj prizemljenega, na ravni trave (grassroots) in da ga še najmanj prestraši grmenje herojev, ki bi s kavča z veseljem opazovali, kako najmodernejše orožje uničuje Ukrajino in Rusijo.