Svetlana Slapšak
Predstavljajte si zabavo: najprej himna, potem občinstvo izmoli Oče naš, nato še Zdravo Marijo; po odru ležijo raztreseni baloni v treh državnih barvah; nato voditelj brez kravate in povsem brez duhovitosti pove nekaj poceni štosov, potem pa izgine zvok, se prekine filmček, kar spet pospremi nekaj duhovičenja, pa karaokistka osemintridesetega razreda lovi svoj playback pa narodnozabavno pozibavanje v ritmu valčka pa nekaj likov, tudi brez kravate in duhovitosti, ki se zahvaljujejo drug drugemu, pa tombola, in potem vsi pojejo "Slovenija, od kod lepote tvoje ..." Vse skupaj je rešil en balon - pripel se je na patrova oblačila in z njim veselo odplul z odra. To si je Slovenija zaslužila kot zabavo v tretjem desetletju enaindvajsetega stoletja. Praznovanje sedme obletnice Nova24TV - pošasti, ki se je lahko rodila le iz Janševe domišljije. Naslednjič ga bo prenašal prvi program RTV in vprašanje je, ali bo njihova tehnika dovolila, da nas bo razveselil en tak balon.
Zdi se, da je treba ponoviti – vsaj ponavljanja so "ustvarjalci" iz medijskega središča, ki bi moralo biti "drugačno", vajeni: brez znanja, kulture in izkušenj, še posebej pa brez pameti, ne gre. Nespametnemu je vse videti kot resnica in zato, paradoksalno, drži rek, da je medij neumnih za neumne res posvečen resnici. Nič jih ne more premakniti s poti resnice, ne dejstvo, da je pater Rupnik ljubil tudi moške, ne zmerjanje Ruparja, ne blebetava Valentina, ki nastopa kot gostja v Pirkareni na isti RTV, kjer sicer vodi večerni Dnevnik – v glavnem z obrvmi. Nič jih ne more premakniti - tudi ko se prepad spet odpre, ženski del SDS pa spet molči: Rupar je namreč, dosleden sebi in na sledi vodji, nadgradil njegovo famozno izjavo: rekel je, da je Tina Gaber prostitutka, in to je objavljeno v intervjuju, ki ga je dal reviji Demokracija (avtor Gašper Blažič) in preneseno na Nova24TV 5. marca 2023. In kaj zdaj? Ni mogoče lagati, da je Rupar pravzaprav rekel presstitutka, ni mogoče biti tiho, ni mogoče tega zares skriti. Neumnost je spet opravila svoje. Sram vas bodi vse upokojenke, ki prihajate na Ruparjeve shode poslušat njegovo petje, njegov jok, preklinjanje in pljuvanje! Sram te bodi Eva Irgl, da ne veš, da so pravice žensk človekove pravice in da boš tudi tokrat veselo zamolčala, da "vaši" nekatere druge ženske imenujejo prostitutke!
Nekdo mi je, očitno v skrajnem obupu, dejal, da je čudovito, da je Laibach dvignil raven svečanosti ob začetku nordijskega svetovnega prvenstva in pokazal, da je mogoč patriotizem s stilom. Laibach je doživel uspeh in neuspeh v nenavadno zanimivem sosledju dogodkov. Na otvoritvi svetovnega prvenstva je nastopil s pesmijo Oj Triglav, moj dom na glasbo Jakoba Aljaža. V predstavi so sodelovali dve balerini, mešani pevski zbor, plešoči bajkerji in bajkerke, del simfoničnega orkestra (trobilna sekcija), štirje solisti, citre, laserji in reflektorji, vizualne projekcije; pogrešala sem še lipicance in nemške ovčarje, ampak to je stvar osebnega okusa. Neštevilno občinstvo (cene so bile noro visoke) je nastop visoko ocenilo, mediji so bili navdušeni: je domovinsko pocukranemu Laibachu res uspelo dvigniti raven uvodnega nastopa? Skoraj istočasno se je zgodil flop. Laibach se je pripravil za nastop v Kijevu pod naslovom Evrovizija: ukrajinska pesem je lani zmagala na Pesmi Evrovizije, a je naslednje tekmovanje zaradi vojnih razmer prestavljeno v Liverpool. Tako bi Laibach konkurenco vsaj z imenom koncerta "vrnil" zmagovalcem. Dobiček od koncerta bi ostal Ukrajini za vojne napore. A je Laibach pred načrtovanim prihodom objavil tudi pismo o dogodku - in zaradi pisma so organizatorji koncert odpovedali. Skupina Laibach namreč v pismu omenja "geopolitični" konflikt. To je približno tako kot takrat, ko so modreci iz belega sveta ugotavljali, da se na Balkanu vojskujejo plemena, ki so "že tisočletja" v nenehnih spopadih med seboj ... Druga, še večja težava, je bil dolg seznam imen ruskih ustvarjalcev (vse pohvale vreden), ki se mu skupina Laibach ne bo odpovedala. In to je bil očitno razlog, da so se organizatorji ustrašili razjarjenega občinstva in koncert odpovedali. Akcija laibachovcev je bila razumljiva, kulturno sprejemljiva in upravičena: razumljiva je tudi akcija organizatorjev sredi grozljivega vojnega razdejanja.
Uravnotežena retorika ni uspela. Laibach je v preteklosti obiskal Severno Korejo in nikoli ne bomo izvedeli, kaj so si o spektaklu mislili državljani te države, tisti, ki so bili pripuščeni; vse načrtovane koncerte v Rusiji so laibachovci odpovedali, ampak tudi to jim ni prineslo kredita v Ukrajini. Je morda ukrajinski organizator mislil na morebitno pretirano naklonjenost občinstva? Nesporazumi se množijo, če samo pomislimo na govor sovražnikov Ukrajine. Davnega leta 1993 sem bila na koncertu Laibacha v Pireju: naš fiat uno je bil edini avto na parkirišču, vse drugo so bili motorji. Publika, dokaj enotno oblečena v črne usnjene jakne, majice s številnimi pošastmi, okovane škornje in tudi enotno potetovirana (pri kakih 38 °C zvečer), sploh ni razumela, kaj se dogaja. Laibachovci so imeli takrat program s filmom o gimnastičnih akrobacijah Mira Cerara starejšega in Tita v maršalski uniformi v ozadju. Takšni nesporazumi se navadno razlagajo kot glavni in izrazit produkt laibachovskega poigravanja s semiotiko, tako rekoč njihovo poetiko. Tokrat je skrbno pripravljena politična korektnost doživela popoln in še dejaven nesporazum.
Vemo, da muze ironije in cinizma med vojno rade volje molčijo, ker vedo, kako strašno so lahko zlorabljene, še bolj kot druge. Če nič drugega, je to lekcija za vse, da vojna ne dopušča konformizma, temveč zahteva razmišljanje predvsem o ohranitvi življenja. Podobe iz globalne prihodnosti iščite v dobrih apokaliptičnih stripih, ki so boljši tako od filmov kot igric ...
Še vedno obstajajo možnosti politične interpretacije dogodka: ena je ta, da so se ukrajinski gostitelji ustrašili ikonografije skupine Laibach, ki bi lahko pretirano navdušila lokalne simpatizerje, ruske simpatizerje in nasploh nezaželene obiskovalce. V tem primeru je Laibach ponovno doživel cenzuro, ki jo je občutil na začetku, še v Jugoslaviji. Drugi pa je, da se v Ukrajini izvaja isto, kar smo doživeli med jugoslovanskimi vojnami in po njih, to je sistematična, široka cenzura vsega v kulturi, kar prihaja s sovražnikove strani ali kar je zašlo in ostalo iz preteklosti. Ironija te interpretacije je gotovo v tem, da je veliko umetnikov, ki jih omenja skupina Laibach v svojem pismu, ukrajinskega porekla. Ali pa je preprosto seštevek različnih interpretacij pripeljal do hitre odločitve. Tisto, kar ostane, je sporočilo, da muze med vojno ne molčijo zgolj po lastni volji, ampak so utišane. Laibach muze nastopajo v črnini, mahajoč z zastavami in nejasnimi simboli, nastop zaznamuje mrtva resnost ... A recimo, da namišljena muza pastiša ostaja še najmanj zaželena od vseh. Laibach več kot trideset let gradi na dvoumnosti, potem pa si prilasti vse interpretacije ali se vsaj nobeni ne odreče, na srečo teoretikov, ki jim ni treba kritizirati, lahko pa drugim po mili volji skačejo po glavi. Vsaj vemo, da muze ironije in cinizma med vojno rade volje molčijo, ker vedo, kako strašno so lahko zlorabljene, še bolj kot druge. Če nič drugega, je to lekcija za vse, da vojna ne dopušča konformizma, temveč zahteva razmišljanje predvsem o ohranitvi življenja. Podobe iz globalne prihodnosti iščite v dobrih apokaliptičnih stripih, ki so boljši tako od filmov kot igric ...
Raje se vrnimo k podrobnostim: nepopisno neumno javno televizijo bomo gledali, ko bo postopek zamenjave kompetentnih z neumnimi zaključen. Jutranji program bo vodil Grims z nasveti, koga danes sovražiti in komu lagati. Zabavali se bomo ob kombinaciji molitve in goveje glasbe. Poučevali nas bodo neizobraženi turkoidi in simonitoidi, Janša bo med smučanjem napovedal interpelacijo vlade. Ukinili bomo prosta dneva za novo leto, 8. marec in 1. maj. Raznašalcev hrane bo kmalu več kot naročnikov. Ali ni to najboljša kariera za mlade, kot nam sporočajo najbolj neumni zagovorniki kapitalizma?
Ker pametni že dolgo ne znajo, ne zmorejo, jih je sram, se izogibajo, si zatiskajo oči in ušesa ali, kar je najslabše, preprosto ne odreagirajo na takšno prihodnost, ki grabi vse in se nezadržno preliva čez vse meje. Verjeti, da to zmore prva na videz pametna vlada po dolgem času, je precej naivno. Neumnost ima več mišic, močnejše kosti, glavo, v kateri ni sledu dvoma, kritike, celo vprašanj. Stari stereotip, da je za korupcijo potrebna pamet, ne velja več: nova neumnost živi na gostem in hranljivem humusu korupcije, ki se kompostira že trideset let. Nekaterim ministrom iz prejšnje vlade nihče ne bi mogel očitati, da so pametni, a so kljub temu izpeljali ogromno prevar in z dobički zasluženo potonili v anonimnost. Priznam, da izgubljam še zadnje kančke upanja, ko ministri v sedanji vladi omenjajo digitalizacijo: to je samo dodajanje hranljivih prvin v podlago za goljufije in grozljive nove krivice. Veliko bolje bi bilo, če ne bi digitalizirali vedno več področij, na katerih posameznik nima več možnosti za uspeh proti birokraciji in goljufijam, ki se množijo. In v tem smislu – sovraštvo do izbrisanih? Ne, tako ali tako jih skoraj ni več: to je strah, da ne bi odkrili recepta za posege, ki jih lahko v bližnji prihodnosti še večkrat ponovijo.
