zadnje objavljene

pogledi

več
Lucrezia Reichlin, nekdanja direktorica za raziskave pri Evropski centralni banki, profesorica ekonomije na Londonski poslovni šoli, Project Syndicate

mnenje

več

Kolumna Svetlane Slapšak: Nepredviden scenarij

Svetlana Slapšak Svetlana Slapšak
11.02.2023 05:15
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Robert Balen

Nekaj let kasneje je bil pater in slikar obsojen kot spolni plenilec, ki je prekršil tudi nekatera temeljna pravila Cerkve in vere - svoji žrtvi je podelil odvezo za greh, ki ga je storila z njim. To je bilo tako dolgo nazaj, da so medtem nekateri njegovi spolni zločini pravno zastarali. Kako lahko kjerkoli zastara spolni zločin, če je žrtev še živa, ostaja vprašanje, tu pa razkriva popolno podrejenost žensk - redovnic v cerkveni hierarhiji. Cerkev na Slovenskem, ki je bila seveda obveščena o dogajanjih v Vatikanu, teh informacij ni delila s slovensko javnostjo. Zločine je prikrivala in ni - a bi to morala - javno zahtevala odvzema Prešernove nagrade Rupniku. Tudi daleč od oči javnosti cerkveni veljaki od Rupnika niso zahtevali vračila nagrade in denarja. Za razliko od nagrajenega dela, ki ni v Sloveniji in ni dostopno javnosti, kot to zahteva pravilnik o dodeljevanju, so bili Rupnikovi spolni zločini storjeni v Sloveniji. Zato je hinavščina, s katero je teolog Ivan Štuhec v Tarči na RTV več kot 20 let pozneje grmel proti Rupnikovi zlorabi božjega odpuščanja, res nagnusna. Naziv "moralni" teolog se v tem primeru pokaže kot predrzna laž. Javnost je za Rupnikove zločine izvedela šele pred kratkim, ko so o tem pisali italijanski mediji. Skratka glavno odgovornost za dolgoletno prikrivanje Rupnikovih zločinov nosi slovenska Katoliška cerkev, torej njeni vodilni veljaki. Ko gre za kazniva dejanja, ima državna nagrada simbolno težo in njena vrnitev ali odvzem bi pomenila veliko za pomiritev javnosti. S svojim ravnanjem je Cerkev samo še enkrat potrdila, da raje izbere prikrivanje, prevare in laži kot resnico, priznanje in kesanje.

Druga pomembna institucija je upravni odbor Prešernovega sklada. Na ta sklic je padlo težko breme zadev, za katere sedanji člani zagotovo niso krivi. Ministrica za kulturo jim je ponudila široko in svetlo pot, da ohranijo svojo integriteto in rešijo problem - izpostavila je njihovo avtonomijo. Lahko bi se modro odločili, rešili svojo dušo in umirili igro, a tega niso hoteli. Najpreprosteje bi bilo organizirati sestanek s pesnico in ministrico in se skušati dogovoriti. Če to ne bi šlo, so še vedno imeli na voljo rešitve, saj jim njihova avtonomija daje za to vse možnosti - če le spoštujejo svobodo, vest in etiko. Od članov, kot sta Jože Možina in Barbara Drnač, resda ni pričakovati kaj dosti, kako pa je z drugimi, kaže njihova odločitev. Očitno so to ljudje, ki zakon in pravila postavljajo pred umetnost. A bili so izbrani zaradi umetnosti, ne zaradi zakonov in pravil. Ne pozabimo tudi, da so bili izbrani v določenem kontekstu, od bivše vlade, ki jih je imela za koristne in instrumentalne na tem mestu. Namesto da bi uporabili ‘navodilo ministrice’ za kulturo in svojo avtonomijo, so se, ker niso našli zakonske določbe, s katero bi prošnjo pesnice zavrnili - in to je bil očitno njihov namen -, zatekli k dejstvu, da takšne določbe ni! To je tako bedno in nizko, da lahko le ugotovimo, da je upravni odbor zatajil svoje poslanstvo in svojo vlogo zreduciral na birokratsko. Prešernove nagrade pač ne določajo zakoni in pravila, temveč razumevanje in občutenje umetnosti. Dodajmo k temu njihovo še bolj mizerno razlago, da je program že potrjen: seveda je, dva tedna pred proslavo, vendar ga "avtonomno" določate vi, člani upravnega odbora! Vsa strahopetnost, nesposobnost sporazumevanja, ozkoglednost in druge predvidljive lastnosti gospodarjevih poslušnih služabnikov so se pokazale v paniki, ki jih je zgrabila, ko so dobili priložnost pokazati svojo svobodo in neodvisnost.

Dva dogodka kličeta danes po vrnitvi nagrade pesnici: eden je nedavno javno razkritje kriminalne preteklosti nagrajenca, drugi pa zadnji kompromis nekdanjega predsednika republike z vrnitvijo odlikovanj samooklicanim osamosvojiteljem. Vse skupaj je pravzaprav veriga analogij, katerih prepričljivost je relativna in odvisna od konteksta. Nič nima moči argumenta, trdno utemeljenega z umetniško vrednostjo ali etičnim nabojem. Toda glede na starost in ugled pesnice bi se dalo najti dostojno in preprosto rešitev ter upoštevati njeno zahtevo. Tako na koncu (torej na praznovanju, ki bo potekalo že po oddaji tega teksta) ostane vsa odgovornost, da ne osramoti sebe in nagrade, le še na njej. Upam, da se tega zaveda. O prvih in pravih krivcih se ne razpravlja več.

Nekje na dan po prazniku kulture in pred praznikom samopostrežb (valentinovo) bi lahko umestili dan novega začetka. Nobena vlada, izvoljena na volitvah, še ni imela takšnih težav z opozicijo, ki se ne drži nobenih pravil, ne pravnih ne etičnih. Nič čudnega, točno tako se je obnašala, ko je bila na oblasti. A ko ji je ostalo le še podtikanje, zaviranje in žaljenje nove oblasti, so stvari dobile strašljive razsežnosti: popoln izbris spomina, izmišljanje ene afere za drugo, neusmiljeno uničevanje institucij javnega pomena. Te uvodne opazke naj služijo kot kontekst za nekatere nujne poteze vladajoče stranke v koaliciji in predvsem predsednika vlade. Lep februarski dan novih začetkov bi bil torej že, če bi predsednik vlade javno spregovoril o svojih prenagljenih potezah in odločitvah v več nedavnih primerih - pa saj so vsi nedavni, v kratkem obdobju od junija do januarja. Premier namreč ima smisel za humor, znal ga je pravočasno pokazati. Ima tudi dovolj podpore, da občasno prevzame odgovornost za napake drugih, že zavoljo elegance. Sicer bi kdo lahko pomislil, da se je prestrašil zadnje provokacije, za katero desnica ni našla boljšega izvajalca od goljufa in seksista z izkušnjo zapora. Kaj drugega pričakovati kot ponovitev iste formule - brezplačen prevoz + žepnina + sendvič + žganje, že 1. marca? Desnica je med volilno kampanjo točila alkohol na svojih stojnicah, prav pred frančiškansko cerkvijo v Ljubljani. Tiskarji in krojači zastav, ki delajo za stranko, si manejo roke - in tukaj ne nastaja ulična umetnost! Gre za industrijo, ki je pomembna za mehanizme rušenja oblasti. Bojim se, da je ta scenarij pri delu vlade predolgo ostal nepričakovan ...

Ni boljšega trenutka za svež veter: v parlamentu desnica baranta kot na živinskem sejmu, ena od valut pa so "vrednote" osamosvojitve. Še nikoli osamosvojitev ni bila tako ponižana in ji ni bilo tako odvzeto dostojanstvo kot danes, v tem boju za hiško, zidanico, karkoli, kjer bi nekaj njih, v preži drug pred drugim, a podložni vodji, občasno razpredalo svoje zgodbe, med svojimi razstavljenimi oblekami, portreti in orožjem, ki ga niso nikoli uporabili, vse obvezno pred kamerami lastne televizije. Nihče ni bolje opisal takratnega vojnega junaštva kot eden najbolj nesramnih in neumnih kolumnistov Nova24TV Kopše, ki je, kot pravi, v vojnih dneh nosil puško in jo celo dvakrat snel z rame ...

Prišel je trenutek, ko je treba zgodovinsko objektivnost zaščititi pred mitologiziranjem osamosvojiteljev in Pučnika, pred poveličevanjem karieristov, kot je Dežman, in nazadnje pred janšizmom, ki ni ne oslabel ne izginil. Pomemben element, ki deluje v prid oblasti, je odziv javnosti na takšno lomastenje desnice. Tudi če RTV ostane v rokah SDS, tudi če tiskane medije pripeljejo do finančnega zloma - javnost je izpostavljena takšni količini dolgočasja, neumnosti, laži, amaterizma, miselnosti zidanice, neartikuliranosti in na koncu grdoti nastopajočih likov, da ima beg pred tem vedno potencial za upor.

Za razliko od scenarija voditeljev desnice, ki je tako beden, da ga je bilo težko predvideti, je bil odziv najmočnejše politične skupine v državi, nabora civilnih iniciativ - na politiko vlade predvidljiv, morda celo pozen. Civilna družba in njeni izraziti glasovi, nevladne organizacije, so jasno povedali, kaj si mislijo o nekaterih potezah oblasti, tako na ravni države kot prestolnice. Neupoštevanje aktivnega dela civilne družbe bi bila napaka s širokimi in nepredvidljivimi posledicami, še en nepredviden scenarij in vprašanje je, ali si vlada lahko privošči takšen luksuz.

Zaposlitev vedeževalke seveda ne priporočam, čeprav je ta v Kanglerjevem primeru uspešno zaobšla zakonske sankcije. Toda volitve so vzpostavile drugačno raven politične komunikacije, drugačne standarde političnega vodenja in končno drugačen (veliko bolj učinkovit) nadzor državljanov nad politiko. Od te točke ni več poti nazaj, v misterije vodenja, modrega upravljanja in odločitev z neba v rebra. Nedvomno se povečuje pritisk na zmagovalce volitev, razkrivajo se njihovi viri in motivi, se jih postavlja pod vprašaj, ko so še tako pošteni in iskreni. Zato bodite previdni, noben scenarij ne sme biti nepredviden, od osebne kaprice do resne zarote za strmoglavljenje vlade. Svetovalci so povsod, dobrohotni, če je treba s prižganimi večbarvnimi lučkami na dežnikih in kolesih, da osvetlijo pot.

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?