Predstavljajte si, da tolpa roparjev vstopi v banko, izprazni sef in uvodoma postreli nekaj zaposlenih in strank, ostale pa zajame kot talce. Na prizorišče pride šef policije, ki po megafonu najprej nahruli talce, da so s svojim izzivanjem povzročili prelivanje krvi, nato pa se z roparji dogovori za izpustitev zajetih. V zameno roparji dobijo dovoljenje, da obdržijo plen, in selfije s šefom policije. Ta si na tiskovni konferenci prilasti vse zasluge za mirno rešitev krize, potem pa od rešenih talcev in družin pobitih kot plačilo za reševalno akcijo zahteva, da v prihodnje pol svojega dohodka namenijo policijskemu sindikatu. Svoj uspeh proslavi na posestvu vodje roparske tolpe 9. maja v Moskvi.

Vse bolj očitno je, da bo v vojni v Ukrajini, ki jo je z agresijo začela Rusija, po treh oziroma desetih letih slej kot prej doseženo nekakšno premirje. Po vsem uničenju in človeških žrtvah v tem konfliktu je prva misel ob tem gotovo olajšanje. Vojne so zlo, v vojni ljudje umirajo, vojne je treba končati čim prej. Ta reakcija je legitimna in človeška, ne glede na okoliščine, v katerih bo najverjetneje sklenjeno premirje. Po drugi strani pa je popolnoma legitimno in tudi potrebno spregovoriti o teh okoliščinah, predvsem pa o posledicah, ne le za Ukrajino, ampak tudi za Evropo in svet ter Slovenijo, ki je del te Evrope in tega sveta. Čeprav se pogosto obnašamo, kot da ni tako in živimo v nekem vzporednem vesolju in alternativni realnosti.

Prvič, skrbeti bi nas moralo, da bo po vsemu sodeč šlo za dogovor, ki bo prinesel zmago agresorju. To ni le moralni problem, ampak predvsem varnostno tveganje, saj je agresor jasno pokazal, da se njegove osvajalne ambicije ne ustavljajo na trenutni liniji fronte in ne segajo le do zunanjih meja trenutne žrtve, ampak tudi onkraj njih.

Drugič, ne bo šlo za premirje, ki bi si ga Ukrajina kot žrtev ruske agresije želela in zaslužila po treh letih krvave vojne in boja proti tujemu okupatorju. A tudi to dejstvo nam ne daje pravice, da bi dogovoru o premirju oporekali, če ga bo Ukrajina sprejela, četudi pod prisilo, po tem ko so ji ZDA po Trumpovem ukazu čez noč obrnile hrbet. Tisti, ki z izidom niso zadovoljni, ob tem pa niso sposobni ali voljni Ukrajini pomagati tako, da bi lahko ubranila svojo svobodo in ozemeljsko integriteto, nimajo pravice iz foteljev in od daleč navijati za nadaljevanje spopadov.

Tretjič, tudi če je takšen izid v trenutni konstelaciji sil neizogiben, lahko ohranimo vsaj toliko dostojanstva, racionalnosti in samoohranitvenega nagona, da ga ne proslavljamo kot veliko zmago. Ker s tem povečujemo možnost, da se bo naslednja agresija, morda nad nami, končala s podobno "mirovno rešitvijo". 

Četrtič, poglejmo si pobližje, kdo sta glavna arhitekta te "mirovne rešitve". Na eni strani imamo ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki ukrajinsko vojno "rešuje", spodbujen z "uspehom", ki ga je imel pri končanju morije v Gazi. Narekovaji niso zato, ker tudi sam ne bi pozdravljal dejstva, da se je s tem končala več kot leto dni trajajoča krvava tragedija v Gazi, ki je sledila nečloveškemu zločinu proti civilistom v Izraelu. Vsaj zaenkrat. A vprašati se moramo, na kakšen način je Trump uvedel mir na Bližnjem vzhodu. Mnogi trdijo, da mu je - v nasprotju z njegovim ostarelim in upehanim predhodnikom v Beli hiši - uspelo k pogajanjem prisiliti izraelskega premierja Netanjahuja. Mislim, da je šlo bolj za to, da je bilo Bibiju jasno, da bo od Trumpa dobil mnogo ugodnejše pogoje kot od Bidna. In glede tega se ni motil. Trump je najprej ukinil sankcije proti nasilnim judovskim naseljencem na Zahodnem bregu, ki so preganjali tam živeče Palestince in jih pobijali kot zajce, potem pa je prišel na dan še z genialno idejo, da iz Gaze deportirajo tamkajšnje prebivalce in jo spremenijo v obmorsko letovišče "za ljudi sveta". Netanjahu kar ni mogel verjeti svojim ušesom. Tiste, ki se nad tem zgražajo, ob tem pa vztrajajo, da je treba podpreti vsakršno premirje v Ukrajini, bi opozoril, da tudi Trumpova "rešitev" v Gazo prinaša "mir". Če tam ne bo več Palestincev, ne bo več kravala, spopade lahko pričakujemo zgolj med "ljudmi sveta", ki se bodo na s krvjo prepojenih plažah prepirali za ležalnike in senčnike. 

O tem, kaj Trump od svoje inavguracije naprej počne z demokracijo v ZDA, ne bom izgubljal besed. To v živo spremljamo vsi. V peklenskem tempu se odvija popolna demontaža ali podrejanje vseh demokratičnih, javnih ali državnih institucij v škodo večine Američanov in s ciljem napolniti žepe svojih podpornikov milijarderjev ter  preprečiti možnost, da bi ga Američani, ko jim bo končno kapnilo, kaj so izvolili, demokratično zamenjali. Ideološka municija v tem antidemokratičnem blitzkriegu je nazadnjaški program, ki temelji na delitvah in sovraštvu. V imenu "svobode" grobo napada in onemogoča politične nasprotnike, posamezne družbene skupine in kritične glasove. V zunanji politiki se osredotoča na naštevanje držav in ozemelj, ki si jih namerava podrediti. V vsem tem je Trump na povsem isti liniji kot Vladimir Putin, njegov novi najboljši prijatelj za zmeraj. Njuno pajdaštvo je morda zgodovinsko šokantno, a ideološko popolnoma logično.

Drugi arhitekt "miru" je Vladimir Putin, diktator, ki je na oblast prišel s terorističnimi napadi na svoje državljane ter začel nekaj vojn znotraj in zunaj države. Predsednik, ki je ukazal agresijo na Ukrajino, krivec za Bučo, Mariupol in smrt na tisoče ukrajinskih civilistov. Predsednik Rusije, ki je dal umoriti najmanj trinajst novinarjev, da o njegovih političnih nasprotnikih niti ne govorimo. V Rusiji kritičnih glasov ni več. Srečneži končajo v arestu, drugi padejo skozi okno.

Ta dva kompanjona sta torej našla pot do miru. Trump tudi tako, da od žrtve agresije zahteva vojne reparacije v višini 500 milijard dolarjev. Ta vsota je sicer precej višja od dejanske pomoči ZDA, ki je bila nižja od pomoči Evrope, obe vsoti pa ne dosegata povečanja premoženja, ki se je od Trumpove izvolitve steklo v malhe njegovega adjutanta Elona Muska. Trump je Putina v dogovor prisilil tako, da je vnaprej pristal na vse njegove pogoje. Vladimir verjetno še sam ni mogel verjeti svojim ušesom. Dobil je pravico, da obdrži plen, in spodbudo za prihodnje roparske podvige.

O Evropi žal ne gre izgubljati besed. Večina voditeljev je še vedno v prvi fazi žalovanja, v zanikanju. Očitno še vedno upa, da se bo prebudila in te nočne more naenkrat ne bo več. Trump z ene strani in Putin z druge pritiskata na vse gumbe ter učinkovito od zunaj in od znotraj spodkopavata še tisto malo vpliva in moči, ki bi ju vse bolj nebogljena in razdeljena Evropa morda še zmogla.

In Slovenija? Mi se slikamo s Trumpom in Muskom, navdušujemo nad Melanijinim klobukom, pišemo pisma odboru za Nobelovo nagrado za mir in ustanavljamo skupine za prijateljstvo z Rusijo. Trump je pravzaprav idealen ideološki Frankenstein za "preseganje ideoloških razlik" v tako polarizirani slovenski javnosti in politiki. Enim je všeč pajdašenje s Putinom, ki je za del ideološko in kognitivno disonančne levice še vedno pozitivec, drugim prinaša podporo za njihovo kulturni boj proti vsemu, na čemer bi morala temeljiti civilizirana demokratična družba. V Ukrajini ni več vojne, juhej, nastopil je mir. Nihče si ne beli glave s tem, kako se nam bo godilo v krasnem novem svetu, ki ga na noge postavljata Donald in Vladimir. "Kako luštkano deželico imate tukaj na sončni strani Alp. Prav škoda bi bilo, če bi se ji kaj zgodilo". Morda bi veljalo razmisliti o ponovnem zagonu rudnika urana v Žirovskem Vrhu. Samo velenjski lignit in Melanija v transakcijski prihodnosti, v kateri bodo odločali le silaki, ne bosta dovolj. Za svobodo, varnost in neodvisnost sicer tudi to ne bo zadostovalo, morda pa nam vendarle uspe vsaj ponižno životariti in preživeti. Juhej.