Kolumna Svetlane Slapšak: Cenzurbanija

Ko je bilo jasno, da se neki dogodek že tedne pripravlja in najavlja, so reagirali brez napake: hostesa je takoj prinesla mikrofon, snemalci so usmerili kamere v pravo smer, zvok je bil v redu, režiser snemanja je vse spretno in razumljivo usklajeval. Skupaj so počeli prav to, kar definira njihov medijski poklic – beleženje dogodkov in informiranje. Nič osebnega niso vnesli, nič odvečnega, niso dajali lažnih informacij ... niso cenzurirali ne sebe ne občinstva, saj občinstvu služijo. Odgovorna televizijska avtoriteta/oblast pa je na to odgovorila z grožnjo, da bo uvedla "preiskavo" nad osumljenci, ki v glavah pač niso imeli nobenih direktiv in tudi niso imeli želatinastih hrbtenic, temveč le povsem jasne predstave o tem, kaj delajo za svojo plačo, za kaj so usposobljeni in kaj mediji sploh so – torej vse tisto, kar v cenzurbaniji ni ne znano ne dovoljeno. Lik na oblasti v RTV je torej vsej javnosti razkril, da je ignorant, partijski nasilnež, da o medijih ne ve nič in da so vse njegove izkušnje v medijih izključno izvrševanje nalog, ki mu jih poveri vodja stranke. Bolj groznega škandala v medijskem prostoru Slovenije – natančneje v javnih medijih države – še nismo doživeli. Če to ni razlog, da vlada tega človeka z uredbo čez noč, v enem dnevu odpusti ... Ali pa da ga RTV-jevci vseh poklicev in plačnih razredov končno iznesejo iz stavbe, ki jo že mesece sramoti.

To zagotovo ni edini škandal, ki grozi RTV razrušiti do temeljev: novinar Luka Svetina veselo služi denar na konkurenčnem portalu Domovina, Janševi mediji zahtevajo, da se plačana "razkritja" njihovega človeka (beseda novinar tu nekako ne gre z jezika) Luke Perša pojavijo na RTV, z vsemi njegovimi skrajno dvomljivimi "viri" in z balkanskimi tabloidi. Najboljša pa je spremljajoča razlaga: v primeru Janševih afer so bili mediji hitri in neusmiljeni v obsojanju, v primeru Goloba pa so le z zamudo, malo ali pa sploh ne poročali o njegovih kriminalnih dejanjih. Gre za tipični zagovor tatu - drugi je ukradel več, spretneje, bil je manj kaznovan. Se pravi, da je prvi, v tem primeru Janša, tudi tat, a tat, ki ima smolo! Tako neumna razlaga razkrije največ o govorcu, pri tem pa prav nič ne prizanaša vodji samemu.

Pustimo ob strani škodo, ki si jo dela opozicija: veliko pomembnejša je škoda, ki si jo dela koalicija. Morda je javnost vse začetne gafe odpisala ali pa jih je ob spoštovanju novih pravil komuniciranja oprostila z opominom. Toda škodljivo politiko, ki se po vseh znakih - številnih poskusih, nespretnih izjavah pa jasnih dokazih in dokumentih vzpostavlja v zdravstvu, ni več mogoče tolerirati. V nasprotju z vsemi dosedanjimi dogovori, artikuliranimi pripombami in kritičnimi, a konstruktivnimi predlogi gre zdravstvo nepovratno v povsem nasprotno smer. Resda Bešič Loredan zdaj bolj malo govori v javnosti, a to ne deluje pomirjujoče, temveč grozeče. Nobeden od zahtevanih ukrepov ni bil izveden, kopičenje izjav o katastrofalnem stanju je mnoge zaposlene v zdravstvu popolnoma odvrnilo od aktivnega sodelovanja, in na koncu vedno zmagajo najbolj požrešni. Kdo si danes še upa trditi, da koncesionarji niso rešitev? Ali smo pozabili na "dvoživke", ki smo jih obsodili, s samim ministrom na čelu? Ali ni bila stvar osnovne spodobnosti, da bi se takšni praksi minister takoj po nastopu funkcije odrekel? Kako da ta pripomba ni bila jasno izražena v oddaji Tarča, v kateri je bil minister prisoten, in to v javnem mediju, ki je sicer dobrohotno odprt za vse izjave grabežljivih zdravstvenih sindikalistov? Zdravstvo se vztrajno in brez sramu prikazuje kot kaos drugih, kot sistem, ki se je uničil sam: kje je kolektivna tožba "izbrisanih" pacientov proti državi? Kako dolgo naj v javnosti spremljamo, kateri zdravnik katerega sovraži iz političnih razlogov, zakaj končno ne utihnejo? Kako naj verjamemo, da zdravstvo propada že trideset let, če pa smo v pol leta priča njegovemu res dramatičnemu propadu? Zakaj bi bilo potrebnih več let "reform", da se popravi na hitro pridelan niz neumnih napak? Zakaj je reforma sploh nujna namesto nekaj preprostih ukrepov, ki jih je civilna družba zahtevala že dolgo pred padcem prejšnje vlade in jih tej vladi položila na dušo in v roke? Ali ni kapital zaupanja, da bo zdravstvo urejeno, eden največjih, ki jih je dala tej vladi? Od kod vtis, da smo priča eni največjih prevar, zelo blizu korupciji, ki se izvaja nad vsemi prebivalci v imenu svobode bogatenja trgovcev z življenjem in smrtjo? Ali nismo na poti, da postanemo najmanj socialna država v EU, v zdravstvu blizu denimo Srbiji in Bosni in Hercegovini? Ali se zavedamo, kaj se že dogaja v Srbiji, da zasebno zdravstvo izgublja univerzalno veljavne medicinske kriterije in da na zdravstvenem trgu preprosto ni več mogoče oceniti, kdo je dober in kdo slab zdravnik? In da je hkrati tam v zasebnem zdravstvu, kjer ni nadzora, vse manj prijaznosti in ugodja za denar bolnikov? Do kdaj in zakaj vse to? In končno, zakaj se minister za zdravje enkrat temeljito ne obrije?

Vprašanj bi lahko zastavili še dosti, vsaj toliko, da se vlada končno zamisli nad zdravstveno politiko, ki je ni dobro zastavila in ki zagotovo ne obeta drugega mandata. Pri upokojencih in stanovanjih je drugače. Na tem področju, paradoksalno, vse nedorečenosti in spremenljiva stališča kažejo, da se o tem intenzivno razmišlja in da ni pozabljena tudi hitrost kot ključni element. V nasprotju z zdravstvom, kjer prebivalci resnično nimajo glasu, je na tem področju njihov glas lahko odločilen. Upokojenci se lahko odločijo počakati (malo, ne dolgo), sodelovati pri snovanju sprememb, se domisliti številnih načinov samopomoči z državno podporo, vsekakor pa ni treba iti z Ruparjem na šnops, ampak velja protestirati bolje in bolj prepričljivo. Mladi lahko odločajo in aktivno sodelujejo v stanovanjski politiki, predvsem z zbiranjem podatkov o potrebah, z razlagami, primeri in dokumenti s terena, s svojo pogosto prisilno mobilnostjo. Ali forsiram idejo o delovnih akcijah in zadružništvu? Veš da! S tem ne mislim, da bi moral vsak štiridesetletnik iz maminega penziona napolniti voziček z gradbenim materialom, zavihati rokave, odpeti gumbe na srajci in posledično zmanjšati trebuh - ampak da se potencial usmeri v možnost sobivanja s starejšimi, invalidi, begunci in podobnim ter da solidarnost postane ...betonska. Ne, stvari niso izgubljene, a le zato, ker so veliko bolj transparentne od prave zarote, ki podpira koncesije v zdravstvu. Kako je Dunaju uspela stanovanjska politika? Ker so zadaj delavska in druga progresivna gibanja dolgega trajanja, generacije dobro izobraženih županov (večinoma socialistov), ​​sodelovanje med uporabniki in gradbeniki, dolgoročna socialna politika, sprejemanje priseljencev. Izberite sami, česa pri nas ni. V Grčiji, ki je nihče ne omenja kot primer, je imela država v poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih letih dvajsetega stoletja program zaposlovanja mladih družin v manjših mestih, predvsem v javnih službah (učitelji, zdravniki, farmacevti, sodniki, odvetniki, ekonomisti, arhitekti, gradbeniki, administratorji), z zelo ugodnimi krediti za gradnjo hiš (z zemljiščem), nakup terenskih vozil in druge ugodnosti. Politika, ki je to promovirala, je izginila, hiše in nekatere službe so ostale. Bila je tudi kriza, ki so jo povzročile in vzdrževale članice EU ...

Čeprav sem že pred časom ugotovila, da nima smisla spremljati javnih medijev z novimi liki in s sramoto, ki jo prinašajo Pirkovič, Možina in Petrovčičeva, je oddaja Arena v ponedeljek (13. februarja) postregla s takšnim nelagodjem, da je bilo treba besedo cenzurbanija ponovno uporabiti. Luka Mesec je zdržal Toninove prav butaste izjave in se ob tem še zabaval, razlogov za to je bilo dovolj; ko pa sta v studio prišla psihoanalitičarka Krajnik in podpredsednik SAZU Komelj, tu ni bilo več šale. Vendarle je treba imeti toliko razuma, vljudnosti in obzirnosti, da se nekatere osebe zaradi njihove lastne koristi in koristi občinstva ne pojavijo na javni televiziji. Tako močan občutek neprijetnosti ob javnem pričevanju o nezmožnosti tega para, da bi povedala kar koli koherentnega in artikuliranega, presega vse meje tolerance. Pustimo ob strani druge vidike njunega delovanja in toleranco ozkega kroga ljudi okoli njiju: širša javnost se nad njima ne bi smela zgražati, morali bi ju pustiti v njunih nišah, ki si ju verjetno zaslužijo.