Svetlana Slapšak
Pred mestno hišo v Ljubljani sta demonstrirali dve skupini s podobnimi transparenti in istimi temami: čista voda in skrb za zdravje, torej odsotnost te. Ena skupina je nosila slovenske zastave, druga ne. Eno je vodil agitator za vse priložnosti Primc, lik, ki bi otrokom ustvaril družinsko kletko po vseh cerkvenih pravilih iz 19. stoletja, drugo pa predstavniki stranke Pirati. Kako je županu uspelo ustvariti tako široko fronto proti sebi? Verjetno zaradi izjav, kot je zadnja, da tisoč evrov nagrade za direktorico Zdravstvenega doma Ljubljana za državo ni velik problem: in vendar bi bila v tem primeru že nagrada sto evrov problem! Nekaj podobnega se obeta tudi vladi, ki tovrstnih izjav sicer še ni dajala, a bo vseeno pred parlamentom videla provokatorja za vse priložnosti Ruparja in njegove traktorsko-upokojenske enote, morda tudi z gasilsko pirotehnično podporo. To so predstavniki trdega č in nosilci zastave kot pokritja za vse, ki imajo po definiciji več pravic od drugih in katerih nesmiselne argumente o večvrednosti zna najbolje predstaviti sovražni govorec za vse priložnosti, Grims. Nič nenavadnega ni, da interesi in zahteve državljanov sovpadajo onkraj strankarskih sfer in da se srečujejo tam, kjer tega nihče ne pričakuje. V tem primeru pa moramo vendarle ugotoviti, da gre za politično krajo, tako teme kot oblike protesta. Spomin ni tako šibak, da ne bi zmogli primerjati dvoletnih protestov, ki so jih zaznamovali inventivnost, duhovitost in nepristajanje na strankarske plotove, ter protestov, ki temeljijo na lažeh o prejšnjih protestih. Nespretna in bolna laž obljublja pravo nasilje, saj proteste vodijo tisti, ki so proti prejšnjim protestom uporabili ali podpirali nasilje.
Pomagal bi lahko pameten odziv vlade, ki je z izjavami, da se nič ne da doseči na hitro, precej hitro minimizirala svoje možnosti, da uresniči ambicije po drugem mandatu. Eno od možnih poti je odprla predsednica državnega zbora s pobudo za dokončno – pozno in zato le delno, a moralno še vedno sprejemljivo rešitev problema izbrisanih: gre za območje mehkega ć in zastav vseh barv. Njeno stališče je usklajeno s stališčem predsednice države. Pojdimo torej na to področje mehkega.
Ena najbolj travmatičnih tem v Sloveniji je že več kot trideset let državni zločin nad izbrisanimi. To je bilo nekaj več kot 25.000 prebivalcev, ki niso bili slovenskega porekla ali pa so tudi bili, a so padli v primež birokracije in jim je bila odvzeta pravica do bivanja, službe, stanovanja, zdravstvene oskrbe, šolanja in vsakršnih državljanskih pravic, niso bili obveščeni o posledicah novih ukrepov, te so bile jasne samo politični eliti in birokraciji. To je prizadelo skupaj več kot 100.000 ljudi, tudi njihove družine in partnerje. Razsežnost in posledice represivnih ukrepov so dovolj, da lahko govorimo o vojnem zločinu: zgodilo se je leta 1992. Mnogi so odšli, padli v vojni zunaj Slovenije, mnogi so umrli, razpadle so družine, bili so samomori. Najbolj tragičen dogodek se je zgodil v začetku letošnje zime. Zoran, star človek, brezdomec, invalid brez dohodkov in zdravstvene oskrbe, ki je s pomočjo prostovoljcev živel v razpadajoči prikolici brez elektrike in vode v predmestju Ljubljane, je zgorel v požaru v svojem žalostnem bivališču. Predsednica države je dejala, da je prva in najpomembnejša stvar, ki jo je treba urediti na področju človekovih pravic, da se izbrisanim končno priznajo storjene krivice in da se popravi in kompenzira, kar se še da. Nekdanjo zelo priljubljeno notranjo ministrico, ki je položaj zapustila zaradi spora s predsednikom vlade, je imenovala za svojo svetovalko za to področje. Predsednica državnega zbora je v uvodnem nagovoru spomnila, da so izbrisani največja sramota Slovenije in da je pravi trenutek, da jim damo vse možne odškodnine. Ob njenih besedah so vsi poslanci stranke Janeza Janše zapustili sejo državnega zbora. Če nič drugega, jim je bilo lepo videti hrbet. Posebno sramotno je to za poslanke iz vrst SDS, a po njihovem molku v primeru vodjinega prostaškega izpada nad dvema novinarkama nanje državljanke niti ne računajo več. Logarjevo minutno oklevanje v praznem delu parlamenta je skladno z njegovim siceršnjim tržnopolitičnim obnašanjem: kaj se da kupiti za 60 sekund?
Na te dogodke se navezuje še ena travmatična zgodba, povezana z Ljubljano, torej z avtonomno cono Tovarna Rog. Po vsej Jugoslaviji in svetu znana tovarna koles Rog je prenehala delovati leta 1991, nato pa je propadala do leta 2006, ko so jo prevzele različne alternativne skupine in v tem izjemnem primeru industrijske arhitekture del prostora namenile različnim dejavnostim: šport, predvsem rolkanje, borilne veščine in cirkuška šola, nato aktivistična skupina, ki je med drugim organizirala nastanitev za begunce, občasno hrano zanje, učenje jezikov in psihološko pomoč, nato kulturne dejavnosti (bogata umetniška produkcija, grafiti, glasba), rokodelstva in obrti: treba je bilo izdelovati peči, da se preživi brez elektrike in vode pozimi, priti do virov energije, popravljati, oblačiti ... Vse to je postalo ljubljanska institucija, kjer so ljudje hodili na odlične predstave, konference, predavanja, festivale. Mestna oblast si je Tovarno Rog ogledovala in so se ji cedile komercialne sline. Po pravem terorističnem poskusu zasedbe centra leta 2016 se je osredotočila na pravne poti za prevzem prostora, medtem pa je v javnosti potekala predvidljiva propagandna kampanja o leglu mamil, razuzdanosti in umazanije, aktivisti Roga so bili v značilni nacistični maniri deležni oznak, da so "podgane", da je treba prostor "deratizirati" in podobno.
In ne pozabimo, odlično usklajena akcija končnega soočenja s tragedijo izbrisanih je bila mogoča, ko so se na vodilnih položajih v državi pojavile ženske. Naj to zanikajo po mili volji, izpeljale so zadevo kot popolno feministično akcijo
Priljubljeni župan Zoran Janković Roga nikoli ni vzel v bran, ampak je še stopnjeval pritisk. Nazadnje je januarja 2021 ob močni prisotnosti policije v polni opremi in varnostnikov stanovalce nasilno izselil, uničil njihovo zasebno lastnino, veliko umetniških predmetov, razgnal več domačih psov in mačk ter z buldožerji podrl stavbe pred glavno stavbo. Protesti niso pomagali, alternativa je kmalu našla nov zapuščen prostor in ga oplemenitila pod imenom Plac, danes pa je Ambasada Rog še ena nevladna organizacija, ki nasprotuje samovolji mesta. Zoran Janković je bil lani ponovno izvoljen za ljubljanskega župana: v Ljubljani velja, da je dovolj, da Janković pred volitvami organizira eno partizansko komemoracijo, in njegova zmaga je zagotovljena.
Usoda Roga je, da bo namesto obnove prvotne arhitekture postal zastekljeno "stičišče kulturnega življenja", klubov in dragih butikov. Kdo ve, duh kraja ne počiva in vprašanje je, kdaj se bo maščeval. Na eni strani Roga teče Ljubljanica, tam bodo, kot kaže, fasado ohranili. Na drugi strani, proti ulici, bodo odprli Park izbrisanih. Tu se srečata dve zgodbi, trda in mehka. Mestne oblasti želijo tam postaviti spomenik izbrisanim, zato so razpisale natečaj. Zmagala je skupina treh umetnikov Vuk Ćosić, Aleksander Vujović in Irena Wölle. Irena Wölle je urbana vrtnarka, ekoaktivistka in oblikovalka; Aleksander Vujović je arhitekt in scenograf; Vuk Ćosić je aktivistični internetni umetnik, ki se je izpostavil tudi med dveletnimi protesti, izdal je knjigo fotografij s protestov z naslovom Sramota, organiziral razstavo Nacija-kultura 2000, nato pa ustvaril novo, Nacija-kultura: Venec vencev vencev 2022 - predstavil je računalniško izdelane pesmi iz besed in izrazov Prešernove poezije, "usmerjene" s sodobnimi izrazi in poimenovanji. Ti trije umetniki so si zamislili spomenik, ki predstavlja črko ć (v latinici), črko, ki je izginila iz slovenskega pravopisa, a ostala na računalniških tipkovnicah, črko, ki po svoji simbolni moči takoj spominja na tiste z juga, Neslovence, izbrisane ... Spomenik je po avtorjevem mnenju "tipografski meditativni instrument ", torej ni spomenik, ampak neke vrste igra.
Ironija oziroma ena od možnih iger je, da je izbrani spomenik izglasoval mestni svet, ki ga vodi tisti, ki je Rog uničil, da bi ga bolje prodal. Ustvarjalci spomenika so zagotovo imeli v mislih tudi to. Če ne drugega, bo prva stvar, ki jo boste doživeli v stiku z njim, najverjetneje nasmeh. In ne pozabimo, odlično usklajena akcija končnega soočenja s tragedijo izbrisanih je bila mogoča, ko so se na vodilnih položajih v državi pojavile ženske. Naj to zanikajo po mili volji, izpeljale so zadevo kot popolno feministično akcijo. Na svetovni konferenci o človekovih pravicah na Dunaju 1993 je bilo potrjeno, da so ženske pravice človekove pravice. Vsako zavzemanje za človekove pravice od tedaj naprej pomeni, da žensk ne skrivamo pod "univerzalnim", ki nosi, kot vemo, moški predznak.
Smo korak od obdobja, ki ga bo zaznamoval še hujši triumf laži in prevar, groženj in pretečega nasilja, kot smo ga doživljali lani spomladi. Nič ne zagotavlja trajnosti dosežene trojne zmage na referendumih, še manj na volitvah. Zato moramo, posajeni na neenake stole, opeharjeni in nemočni, gledati spektakel izprijenosti, korupcije, plenjenja in nepredstavljive neumnosti, ki nam jo prireja poražena stran. Da, od zadaj nas je napadla velika, sluzasta, zlobna bakterija iz Grimsove bedne domišljije - v obliki trdega č in v barvah zastave.
