Janez Kovačič
Električni avtomobili, tudi takšen, kot je e-tron, so še vedno v otroškem vrtcu. Tarejo jih tovrstne bolezni, a teh je čedalje manj. Dosegi se skoraj skokovito podaljšujejo, baterije se polnijo hitreje, mreža polnilnic je vse bolj na gosto spletena in morda ni več daleč čas, ko bodo "električarji" postali tudi cenovno konkurenčnejši - s takšno ali drugačno pomočjo. In kje oziroma kaj bo največji "kavelj"? Infrastruktura - ali povedano bolj jasno - kako napolniti električni avto, če in ko stanuješ v velikem stanovanjskem kompleksu? Ta hip misija nemogoče. A zaplete se tudi tam in pri tistih, ki pravijo, da je njihova mreža polnilnic na Slovenskem že kar optimalna. Morda - če deluje …
Ko se odpravim z e-tronom iz istrskega Novigrada proti Ljubljani in naprej, je na števcu 90 kilometrov. Ker je pri roki Petrolova kartica in ob avtocestnem potovanju električno polnjenje na njihovih polnilnicah najbolj pripravno, računam, da bo zadostovalo do Kozine. Ampak to je že račun z občutno napako: hrvaški ipsilon pobere več, kot si misliš, tudi do Kopra mimo Portoroža so predvsem vzponi in kilometri kopnijo. Povprašam sovozniški sedež: tvegamo do Kozine, saj je na voljo še 55 kilometrov, ali gremo polnit v Koper? Ne, gremo v Koper. Prav. Ko brez zadrege najdemo Petrolov bencinski servis z električno polnilnico, je eno mesto že zasedeno - z neelektričnim avtom. Polnjenje je zdaj že rutina ali naj bi vsaj bila. Toda glej - elektrika noče v baterijo. Enkrat, dvakrat, trikrat, zgodi se nič. Na električni polnilnici je telefonska številka za pomoč. Glas na drugi strani je prijazen, pozanima se, ali delamo tako, kot zahteva protokol. Skupaj ponovimo vajo enkrat, dvakrat, trikrat. Potem pove: ja, s tole polnilnico imamo že nekaj časa težave, nič ne bo. Pa se spomnim - ali ni bilo tako že lani ob približno istem času? Morda, verjetno, pravi glas na oni strani žice. In kako je s polnilnico v Izoli? Eh, tudi tam se ne bo dalo polniti … Konverzacija s sovozniškim sedežem teče v slogu "sem ti rekla".
S 55 kilometri električnega dosega odrinemo proti Kozini. Po avtocesti, seveda. Neverjetno, kako se razumevanje prometa spremeni: hvalim nebo in težke, dolge tovornjake, ker v hrib proti Kozini, kjer je naslednja Petrolova električna polnilnica, vozijo s hitrostjo med 60 in 75 km/h. Vlečem se za njimi in je čudno: vlačilec, za njim e-tron, tako rekoč zadnji dosežek avtomobilsko-električne mobilnosti, nato še en tovornjak, pa še eden. V prijazni družbi izpušnih plinov in napetega opazovanja kopnečih kilometrov - če ti zmanjka bencina, nekako že prideš do kantice in odrešilnih petih litrov, pri elektriki pa ... - se končno prikaže ljuba Kozina. Števec kaže pičlih deset kilometrov dosega. In tokrat električna polnilnica deluje. Halo, Petrol?
