Vsaka beležnica ali spomin novinarjev, ki spremljajo slovensko notranjo politiko, je zabeležil(a) vprašanje iz ljudstva, kaj neki se zgodi ljudem - še posebno tistim, ki so bili v družbi spoštovani in cenjeni zaradi tega, kar so počeli pred politično kariero -, ko zasedejo pomemben (državni) položaj. Kdaj in na kateri točki se zgodi tisti klik, ko človek postane prepričan, da je center sveta, vsemogočen, nedotakljiv in upravičen do skoraj vsega. Tudi do modrih lučk in pritiska na veleposlaništvo v tuji in urejeni državi, da po balkansko "porihta" kazen. Emilija Stojmenova Duh seveda ni edina, ki se ji je v novejši slovenski politični zgodovini zgodil ta vsemogočni preskok v osebnosti, ki se nenadoma poravna z gabariti Ludvika XIV. Milan Kučan, nekdanji predsednik države, v tokratnem intervjuju že ponuja odgovor: "Demokratičnost oblasti se kaže ravno v tem, ali je pripravljena razumeti, da mandat, dobljen z volitvami, ni privilegij, ki omogoča absolutno oblast."
Ta drobec v splošni patologiji domače politike se poravnava tudi s sicer na videz nepovezanim dogodkom tega tedna, ki napoveduje pospeševanje kampanje za gradnjo drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem. Oblast bo državljane novembra povabila na posvetovalni referendum. Sam to povabilo vidim in razumem kot hudo žalitev in bom na njem, ne glede na to, da sem sicer jedrski energiji naklonjen, glasoval proti. Razlog, zakaj bi morali biti jezni in užaljeni, je že v tem, ker se bo strahopetna oblast skrila za referendum, ki o ničemer ne odloča. Kot volivec pričakujem in zahtevam, da se me povabi na volišče takrat, ko bo moj glas štel. Oblast se lahko v tej fazi posvetuje s stroko, okoljevarstveniki, znanstveniki, aktivisti, gradbeniki, lahko tudi s kakšnim aktivom kmečkih žena, nas pa naj povabi na referendum, ki bo - zavezujoč.
A je v tem, kar nas čaka, veliko večji problem. Predreferendumska kampanja se seveda še ni začela, njen organizator, kdor koli že to je - tudi to ni transparentno -, je vanjo vložil že na desettisoče evrov, ki jih nihče ne šteje, podatkov se ne zbira, nihče jih ne nadzira. Je v kampanjo vključena tudi maketa drugega bloka, s katero so namesto prikaza sončne energije "masirali" otroke in preko njih njihove starše na nedavnem Artkampu v mariborskem Mestnem parku?
Razlog, zakaj bi morali biti jezni in užaljeni, je že v tem, da se je strahopetna oblast skrila za referendum
Pa je tudi to najmanjši problem v primerjavi s tem, kar nas čaka. Ko nekdo v tej državi zagotovi, da bo šlo za "najbolj transparenten posel v zgodovini", je znak za vsesplošni alarm. To je trenutek, ko se je treba prijeti za denarnice in žal sesti na kavč s kokicami in opazovati, kako bodo milijoni leteli zaslužnim na levi in desni in na eksotičnih otočjih začeli polniti neizsledljive račune in se plemenitili v nepremičninah in jahtah ter drugih premičninah. Ni ga še bilo velikega milijardnega ali milijonskega posla v tej državi, ki ne bi pomenil roparsko-plenilskega pohoda "elit". Spomnimo se samo nakupa vojaške opreme, TEŠ 6 in nenazadnje skoraj svežih kovidnih poslov in fantov z rajskih otokov. Gospoda in tovariši, ne verjamemo vam. Drugi blok ni vaša skrb za energetsko prihodnost države, za zeleni prehod, za skupno dobro. To je zgolj fuzija interesov, turbina za prihodke tistih, ki jih ne bi smelo biti niti blizu državnih projektov.
Državljane lahko na zavezujoči referendum povabite šele takrat, ko bo vsak izdatek javno objavljen, ko bo javno objavljena pogodba med investitorjem in izvajalcem, ko bo vlada zagotovila, da bo celotno investicijo vodila neodvisna organizacija, ki bo imela sedež zunaj države, v njej pa bo sedelo na desetine revizorjev in strokovnjakov, ki bodo nadzirali vsak odhodek in ga tudi javno objavili. Za vsak vijak. In ko bo javno objavljeno, koliko denarja je bilo za bogato kampanjo, ki poteka že mesece, že porabljeno. In ko bodo vsi, ki se bodo fotografirali in podpisovali ob tem projektu, z lastnim premoženjem zagotavljali, da ne bo korupcije. In če bodo za nadzor tokov denarja postavili nekoga, ki mu bomo verjeli. Takšno, kot je bila Eva Joly, nekdanja francoska preiskovalna sodnica, ki se že od osemdesetih let bojuje proti davčnim oazam, korupciji in pranju denarja. In ki je, na povabilo vlade, sodelovala pri preiskavi kriminala belih ovratnikov v islandskem bančnem škandalu. Bo šlo? Ne bo, toliko pa vas že poznamo.
Dokler pa ti minimalni pogoji niso izpolnjeni, se lahko s prižganimi modrimi lučkami vozite po državi in prepričujete ljudi, da bo pa tokrat res vse okej. Seveda bo. A ne za državljane.