Kolumna Denisa Manceviča: Posredniki in "posredniki"

To, da bo takšno posredovanje potrebno in da strani zgolj z neposrednimi pogajanji najbrž ne bosta zmožni doseči miru, je postalo bolj kot ne jasno po propadlih dvostranskih pogajanjih spomladi 2022. Tudi danes, več kot 900 dni po začetku vojne, resnih mirovnih pobud (kaj šele pogajanj) ni na vidiku; občutek je, da vsi bolj kot ne čakajo razplet ameriških predsedniških volitev.

A ne glede na to, vprašanje posrednika je še kako aktualno tudi danes. Tako z vidika vojne v Ukrajini kot tudi razumevanja pojava najrazličnejših samopromocijskih "kandidatur" za takšno vlogo, ki smo jim neprestano priča. Nenazadnje je s svojo tako imenovano mirovniško turnejo evropski vrh razburil madžarski premier Viktor Orban, ko je v začetku julija obiskal Peking, Moskvo, Kijev in Palm Beach (tam se je srečal s Trumpom). Glede na burne odzive iz Bruslja bi se dalo sklepati, da evropski voditelji Orbanovi turneji pripisujejo (pre)velik pomen, pri čemer njeni formi ("solo akcija") in vsebini ("Trump bo končal vojno tako, da bo zaustavil vojaško pomoč Ukrajini") odločno nasprotujejo.

V razpravi o posredniški vlogi bi najprej bilo treba razlikovati med tistimi akterji mednarodnih odnosov (predvsem, a ne izključno, nacionalnimi državami), ki bi lahko v takšnem procesu odigrale aktivno vlogo mediatorja, in na drugi strani akterji, ki bi lahko s svojim vplivom in močjo tudi vplivali na premik oziroma spremembo stališč obeh vojskujočih se strani z namenom sklenitve mirovne rešitve. Ti vlogi se namreč močno razlikujeta.