Sodili so večji skupini žensk, ohranjena so priznanja šestih, do katerih so izpraševalci zagotovo prišli z mučenji. Obtožene so dajali na natezalnice ali čarovniške stole z žeblji, jim stiskali prste in lomili kosti v posebnih stiskalnicah, krivdo ocenjevali po barvi njihove krvi, polivali so jih z vrelim oljem in smolo, zvezo s hudičem pa preverjali tudi s preizkusom z vodo. Zvezane so vrgli v reko, in če se jim je uspelo rešiti, je bil to dokaz njihove krivde, utopile pa so se zgolj nedolžne. Smrt, ki je sledila priznanjem, pa četudi so jih žive sežgali na grmadi, je bila za obsojene pravzaprav olajšanje, saj je pomenila konec neznanskih muk, ki so jih trpele med včasih tudi nekajmesečnimi zasliševanji. Učinkovitost lova na čarovnice se je pri nas še povečala, ko je v drugi polovici 16. stoletja štajerski deželni ječar, profos, postal Jakob Bithner iz Jene, nekdanji vojak in evangeličanski teolog. Leta 1580 se je sistematično lotil večletnega preganjanja in izkoreninjanja čarovništva v Mariboru in okolici. Kot zanimivost je treba poudariti, da je kljub nemirnim časom reformacije pri lovu na čarovnice bila med meščani nenavadna sloga; z isto vnemo so se ga lotevali tako katoliki kot protestanti.
Stroške postopkov in zasliševanj so morali kriti obtoženi oziroma njihovi sorodniki, obstajal je celo neke vrste cenik. Ščipanje z žarečimi kleščami, odsekanje glave ali roke in pribijanje odsekane glave na vislice je stalo 15 krajcarjev. Sežiganje pri živem telesu je denimo stalo 5 goldinarjev. Največ je zaslužil krvni sodnik. Za sodbo je dobil 9 goldinarjev, za kosilo na dan usmrtitve še 10. V 200 letih so v Mariboru zaradi čarovništva sodili 45 ljudem. Štirideset so jih usmrtili, dva prebičali, oprostili so tri. Procesi so se končali v času vladavine Marije Terezije.
