S svojima bazenoma, 22 kadmi, 17 prhami in parnim oddelkom je služilo predvsem izboljšanju higiene meščanov. Kopališče je bilo odprto vsak dan, tudi ob nedeljah dopoldan. Parne kopeli pa so bile ob torkih, četrtkih, sobotah in nedeljah namenjene moškim, ob sredah in petkih pa ženskam ter otrokom. Mestno parno kopališče v Kopališki ulici 5 je bilo Mariborčanom na voljo vse do šestdesetih let 20. stoletja, saj tudi po drugi svetovni vojni velika večina Mariborčanov še ni imela svoje kopalnice. Eno takih higienskih kopališč je bilo tudi v kompleksu TVT Boris Kidrič, namenjeno je bilo zaposlenim v tovarni kot tudi drugim prebivalcem Studencev.
Tudi kopališče Pristan se je uradno sprva imenovalo "sanitarno higiensko in zimsko športno kopališče". Tako je bil v 27. novembra leta 1972 odprtem kopališču tudi sanitarni del s približno 30 prhami in 20 kadmi, športnorekreacijski pa je imel dva bazena in stolp s skakalnicama. Prvotni načrti so predvidevali tudi izgradnjo letnega dela. Z rekreacijskim bazenom, manjšim šolskim bazenom, bazenčkom za cicibane, tekmovalnim in skakalnim bazenom ter deset metrov visokim stolpom, z ustreznimi objekti in bistrojem, ploščadjo za kotalkanje oziroma drsanje ...
