Jure Lipuš je bil zaposlen kot kurir v Palomi, a njegov pravi "poklic" je bila skrb, da je bilo v mestu vse, kakor mora biti. Maribor je imel neizmerno rad in bil je povsod, kjer se je kaj dogajalo. Spomnimo se ga kot "šefa strežbe" v Orlu, pa kot miličnika, ki strumno salutira takratni županji, pred Ljudskim vrtom je delal intervju z nogometaši Maribora, bil je redar in organizator prireditev, v uniformi ali civilu, vedno z nepogrešljivim tranzistorjem.
Bil pa je predvsem zaščitni znak in neuradni direktor Lenta, bilo je leto, ko je festival tudi uradno zaključil. Na odru je z mikrofonom v roki vse pohvalil za pridnost, festival razglasil za končan, prisotne pa napotil proti domu, saj je bila takrat že pozna ura. Po njem se nenazadnje imenujte tudi eden od odrov Festivala Lent.
Njegova življenjska pot se je končala tragično in mnogo prezgodaj. Dvanajstega oktobra 1995 ga je na križišču Maistrove in Cankarjeve ulice na prehodu za pešce z avtomobilom zbil prehiter voznik. Deset dni se je boril za življenje, a poškodbe so bile za 46-letnega Lipuša žal prehude. Na zadnji strani Večera smo 23. oktobra prebrali: "Umrl je Jurček". Naslov, ki se je dotaknil vsakega Mariborčana, ki je v mestu kdaj srečal tega drobnega moža z velikim mariborskim srcem.
Čeprav Jurčka ni več med nami, pa tudi danes na mariborskih ulicah srečujemo "karakterje", brez katerih bi bil Maribor drugačen. Pa naj na glas pripovedujejo stare vice in modrosti, prepevajo, žicajo "en evro", si nervozno popravljajo lase, peš ali na triciklu, z lutkami ob dalmatinski glasbi zabavajo otroke ali nosijo kirurške rokavice in si zatiskajo ušesa. Vsi so del mesta in skrbijo za to, da ostaja Maribor v duhu besed, ki jih je Juretu Lipušu v slovo zapisal Srečko Niedorfer: "Zbogom, Jurček. In ne skrbi: bomo pa še mi malo bolj pogledali, da bo v tem našem mestu vse tako, kot mora biti."
