Čeprav je od Tegetthoffove smrti minilo takrat že šestdeset let, je spomin na tega znamenitega someščana še zmeraj živel, zato je članek vzbudil veliko pozornosti. V njem Šaup opiše najdeno sabljo, ki naj bi zagotovo pripadala znamenitemu poveljniku, še več pozornosti pa nameni glinenemu vrču, ki so ga našli zakopanega pod pečjo za sušenje svinjine in hrušk.
"Vsebina suhi zlatniki. Celokupna teža brez lonca znaša 7 kg 23 dkg. Sila čudno je pri tem dejstvo, da je prišla posoda cela, neodkrita (pokrivala jo je namreč na lončeno posodo zacinjena kamenita plošča)." Tudi najdene zlatnike podrobno opiše: "Na eni strani bradata glava vojnika v čeladi, okoli nje napis v hamitskem jeziku: Annibas Kart., t. j. Hanibal Kartažan. Na drugi strani je slika boga Moloha z bikovo glavo, odprtim gobcem in mogočnim zobovjem, najbrže tigerskim, okrog pa letnice (različne) od 300 do 200 pr. Kristusom."
Seveda je šlo za prvoaprilsko potegavščino, ki bi se verjetno končala le z dobro voljo in krohotanjem Mariborčanov, ki so si šli ogledat "znamenitno najdbo", če ne bi novice slabe tri tedne kasneje povzel ljubljanski Jugoslovan. Namreč, 19. aprila nihče ni več pomislil, da gre za prvoaprilsko šalo, in novica je bila kmalu objavljena še v časopisih na Hrvaškem in v Srbiji ter nato v Avstriji, Franciji, Švici in Nemčiji, natisnil jo je celo Chicago Tribune.
Zgodba je dobila piko na i, ko je na mariborski magistrat prišlo pismo Paula Storinga iz Düsseldorfa, v katerem mariborske oblasti obvešča, da je poročen s Tegetthoffovo nečakinjo Leopoldino in da so že angažirali odvetnika, ki bo zastopal njihove interese, saj menijo, da najdeni zlatniki in sablja pripadajo njegovi soprogi in njenima sestrama.
