(ŠESTI DAN) Stisnimo pesti in zamižimo

Vedno bolj se zdi, da je nekdo v človeštvo usmeril top, bruhalnik, izstreljevalnik - kriz. Ena za drugo nas tolčejo v noge, vrat, ledvice. Bolečih udarcev in modric je toliko, da se tiste kronične, počasi napredujoče, a zagotovo bistveno usodnejše bolezni priročno pomikajo med stalne diagnoze. Teh smo se nekako privadili in se nanje spomnimo le še ob posamičnih izbruhih, zdravimo pa jih ne, ker je to pač ... naporno, mučno, sploh pa terja čisto preveč sodelovanja. A nedavni izvid, ki ga je svetovna znanstvena srenja destilirala iz več kot 6000 raziskav, bi moral sprožiti vsaj nekaj reakcij in akcij. Strašljivi grafi, ki nazorno kažejo, kako človeška vrsta počasi spodjeda svoj prostor sama sebi, so obkrožili svet in ... se umaknili, naredili prostor novim krizam vseh pojavov in oblik, ki veliko bolj skeleče krojijo danes in jutri. Ker že danes in jutri postavljata dovolj izzivov, kaj bi se šele ukvarjali z letom 2050. Sicer takrat morda planet v velikih delih ne bo več naseljiv, ampak saj - do takrat se menda še lahko kaj spremeni, mar ne? Nekako tako kot šolar upa, da izmed desetih vprašanj izvleče prav tisti dve, na kateri pozna odgovor, ali pa, da bo učitelj danes začel na koncu redovalnice, ne na začetku. Dajmo, močno stisnimo pesti, morda pa uspe! Pa ne bo menda ravno mene udarilo po glavi, morda bo soseda, sosednjo državo, kontinent ... Lepo sklonjenih glav ter potnih dlani miže počakajmo, da mine.

Ker tačas imamo množico drugih opravkov - poskrbeti za nas in zanamce. Ni važno, ali bodo imeli naseljiv habitat, ki bo še omogočal pogoje za gojenje živil, glavno, da predamo nepremičnine, biznis, traktor, avto. Pa saj smo vsi za čisto okolje in naravo, seveda, poglejmo samo, koliko deklaracij in konvencij smo podpisali. Ampak, kar je preveč, je pa preveč, moja njiva, moja pravila.

Kako je možno, da imamo po več kot 30 letih pojasnjevanja, razlaganja, risanja podnebnih sprememb in okoljskih znanosti nasploh še vedno tako čudovito predalčkasto zamejen pogled na ekosisteme? Kako je komu dovoljeno nedoumeti dejstva, da se voda ne konča na robu parcele ali na meji države, kaj šele robu naše njive. In obratno, zakaj sta naravovarstvo in kmetijstvo še vedno v dveh različnih predalih? Zakaj ministrica za kmetijstvo mirno pojasnjuje, da potrebujemo boljše okoljske ukrepe? Kaj so boljši okoljski ukrepi? Varujejo kmeta ali morda okolje?

Seveda kockanje ni nekakšna specialiteta naše male interesno-geografsko pestre države. Zadeva ima skupaj z okoljsko prokrastinacijo kar spodobne globalne dimenzije (in disperzije). Pretekli teden so imeli Združeni narodi v New Yorku svojo drugo globalno konferenco o vodi - po 46 letih premora. Na prvem tovrstnem zasedanju leta 1977 podnebne spremembe sploh še niso bile na dnevnem redu in v tem času se je nabralo dovolj jasnih dokazov, da se svet segreva in da so za to krivi toplogredni plini iz fosilnih goriv. Hkrati imamo dokaze tudi za to, da je svetovni vodni cikel uničen zaradi desetletij slabega upravljanja in da je spremenjen še zaradi podnebnih sprememb. Posledično od 1,5 do 2,5 milijarde ljudi živi na območjih, kjer vsaj del leta primanjkuje vode - in te številke bi se lahko do leta 2050 podvojile. Ja, dobro jutro, svet! Danes je jasno, da je voda primarni vektor, lahko bi rekli ožilje, prek katerega ljudje doživljajo podnebne spremembe. Tri četrtine vseh naravnih nesreč so povezane z vodo. Samo v zadnjem letu so velike poplave prizadele vsaj dve tretjini pakistanskih okrožij; skrajna suša je opustošila Afriški rog; Evropa, zahodne Združene države Amerike, Avstralija in deli Latinske Amerike pa so doživeli obe skrajnosti. Mnogi od teh dogodkov imajo jasen prstni odtis podnebnih sprememb. Mediteranu je v podnebni perspektivi usojeno osuševanje, pa niti ne v neki daljni prihodnosti, ampak imajo denimo mnoge reke že danes, 1. aprila, zelo nizek vodostaj. Nasploh so pomladni sušni stresi nekaj, kar že nekaj časa preti v kmetijstvu, zdaj pa zaradi tanjše snežne odeje postaja vse bolj "dostopno" in vidno tudi občemu prebivalstvu.

Morda je še najtežje razumeti varovanje biodiverzitete, sploh ker smo v Sloveniji spektakularno pokronali našo Naturo 2000. Ob pristopanju obljubljeni EU se je namreč mudilo z dosti bolj odmevnimi početji, Natura je nastajala nekje v ozadju. In naj spomnimo, takrat so prav vsi v evropskih območjih bogastev živalskega in rastlinskega sveta videli le prednosti - tudi župani in kmetje. Prvim so se zasvetili boljši pogoji za zajemanje iz evropske malhe za razvoj, drugim subvencije. No, danes je treba vrniti račun, kar pomeni - hendikep za preživetje, samooskrbo, tako rekoč obstoj kmeta.

Medtem pa nekje in hkrati povsod kronično postaja akutno.