Jana Juvan
Če želi izpeljati dva mandata, kot je napovedoval v predvolilni kampanji, bo reformo moral izvesti. Čim prej, tem bolje. Pa ne, ker bi se le v zdravstvu tako mudilo. Saj se. Seveda. Če pogledamo samo čakalne vrste, to večno rakrano zdravstva, so te le še daljše kot prej. So simptomatika zamujenih diagnoz, ki jih poznajo v zdravstvu. Ker teh niso obravnavali pravočasno, so vrste vsako leto daljše. Po covidu za trikrat! Tudi nezadovoljstvo zaposlenih v zdravstvu je vse večje. Zarjaveli sistem s težavo sopiha po svojih tirnicah in zdi se, da je v preteklosti dobival le nove vagone. Četudi je bil občutno večji priliv goriva (beri denarja), dokler ne popravijo tirnic, niti vrhunski kader niti nove bolnišnice, ki jih bodo gradili z evropskim denarjem, ne bodo zalegli.
Marsikdo pa si sprememb niti ne želi. In kot pove sogovornik v današnjem megadosjeju, v katerem seciramo zdravstveno reformo, so ti, ki so uspešno ribarili v kalnem, postali pomembni in zato močni. Kapitalsko. In kapitalno. Njihove lovke segajo daleč. Udarili bodo z vsemi topovi. Kot vsakič doslej. Zato nič čudnega, da le redki zdravstveni ministri zdržijo cel mandat. V vsej zgodovini naše samostojne države je to uspelo le enemu. In to, ko so Slovenijo šele prav postavljali in se o reformi še ni govorilo. Potem je skoraj uspelo eni redkih ministric, Milojki Kolar Celarc, ki je bila povrhu še nezdravnica, kar je prav tako redkost, nikakor pa slabost, kot poudarja naš intervjuvanec Maks Tajnikar. A tudi ona je zadnjega pol leta bila le v "operativni vladi", tedanji premier Miro Cerar je namreč odstopil, in to tik pred sprejetjem reformnega zakona v zdravstvu.
Marsikdo tudi Danijelu Bešiču Loredanu napoveduje padec. Že vse od imenovanja. Prve mine mu že nastavljajo. Tudi zato je morda Golob nov strateški svet, ki pripravlja izhodišča za reformo, preselil pod svoje okrilje. Če bi se minister res zamenjal, tako ne bi bilo ovire, da se priprava reforme nadaljuje. S tem Bešič Loredan niti ni več tako pomembna tarča. To pa ni nepomembno tudi zato, ker je zaradi svoje konfliktne narave potencialno tudi problematična figura. Konec koncev ga lahko vržejo z vladnega vlaka, če bi preveč ogrožal njihov obstoj. On pač ni strojevodja. Kar je prav. Pogoj, da se zdravstvena reforma sploh lahko sprejme, je, da jo zagovarja premier.
Marsikdo tudi Danijelu Bešiču Loredanu napoveduje padec. Že vse od imenovanja. Prve mine mu že nastavljajo
Golob seveda že misli na svojo javno podobo pred naslednjimi volitvami. Kajti vse je večletna politična kalkulacija. Zato je jasno – če reforme ne bo letos, bo raje znova gradil kampanjo na njej in jo serviral ob morebitni novi zmagi. Zlato politično pravilo je namreč, da se reformo sme narediti le v prvih dveh letih vlade. Saj se do novih volitev le tako lahko potencialno popravi skrhan ugled, ki ga naluknjajo vse topovske krogle opozicije in "interesov".
Pa bi zdravstvo odlog reforme preneslo? Vsekakor je bolje, da vlak še malo vozi po starih tirnicah, kot da se zaradi nepremišljenih ukrepov iztiri. Da se bo zdaj zdaj zlomilo, sicer poslušamo že leta. Pa se ni. Zato je tudi tokratne armagedonske grožnje treba jemati z nekaj skepse. Najbrž se lahko zahvalimo tudi mnogim požrtvovalnim ljudem, ki še vedno delajo v zdravstvu dobro in pošteno, kljub vsem težavam sistema in anomalijam, ki jih ta dopušča, določeni pa jih izkoriščajo.
Pomembno je tudi zavedanje, da so težave v zdravstvu podobne povsod po zahodnem svetu. Tudi drugod torej ne vozijo le hitri vlaki.
