Pokojninska reforma v Franciji že nekaj mesecev močno razburja državljane. Nadaljujejo se protesti in nemiri. Tudi slovenska vlada napoveduje pokojninsko reformo do leta 2025. Čeprav za zdaj s konkretnimi predlogi odlaša, po zadnjih napovedih ministra za delo Luke Mesca naj bi jih socialnim partnerjem predstavili do poletja. In kaj so skupne točke Francije in Slovenije in razlike med njima? V Franciji je vlada navkljub množičnim nasprotovanjem pokojninsko reformo sprejela celo mimo parlamenta. Reforma predvideva zamik upokojitvene starosti iz sedanjih 62 let na 64, vendar naj bi ta del uvajali postopoma do leta 2030. Tudi potrebna leta za prejem polne pokojnine naj bi se zvišala iz 42 let na 43. Povprečna pokojnina v Franciji, ki jo upokojenci prejmejo od države, je sedaj približno 1400 evrov, zagotovljena pa po novem okrog 1200 evrov. Pri izračunu pokojnine se namesto dosedanjih 25 let upošteva celotna delovna doba.
Če malce špekuliramo, poglejmo, kaj Sloveniji predlaga OECD glede pokojninske reforme. V prvem predlogu naj bi do leta 2028 zvišali starostno mejo za upokojitev na 62 let iz sedanjih 60 let in dvig zahtevane delovne dobe na 42 let iz trenutnih 40 let. Po letu 2028 pa naj bi do leta 2070 dvigovali to starostno mejo na 64,6 leta in delovno dobo na 44,6 leta. Drugi predlog OECD-ja pa je še hitrejši. Pokojninska reforma po tem predlogu naj bi že leta 2027 zahtevano delovno dobo dvignila na 42,6 leta in zahtevano starost na 62,6 leta. Po tej različici bi se lahko tisti, ki ne bi dosegli delovne dobe do 62,6 leta, upokojili šele pri starosti 67,6 leta. Temu sicer niso najbolj naklonjeni na ministrstvu za delo, ki ga vodi Levica, a kot pravijo ekonomisti, se tej temi pri reformi vendarle ne bo mogoče izogniti.
Luka Mesec še vedno meni, da je to mogoče reševati tudi z "mehkimi ukrepi", kar zagovarjajo tudi sindikati. Ne nazadnje se je upokojitvena starost v zadnjih desetih letih podaljšala na sedanjih 62 let. Naklonjen je tudi razmišljanjem sindikatov, da bi pri 55 letih vsak zaposleni imel s svojim delodajalcem razgovor o zaključevanju svoje aktivne zaposlitvene dobe. Morda tudi možnost, da dela manj, denimo krajši delovni čas ali ima nižjo normo.
Pri izračunu pokojnine OECD priporoča, da bi se upoštevalo več kot sedanjih 24 let delovne dobe. Pokojnine pa naj bi se usklajevale le še z inflacijo, ne pa več tudi z rastjo plač. Predlaga tudi umik znižanja pokojninske dobe zaradi otrok in dodatno varčevanje v drugem in tretjem pokojninskem stebru. Drugi naj bi bil obvezen, vanj pa bi vplačevali delodajalci in zaposleni v enakih deležih.
Reformo je bolje začeti z vprašanji kot diktati.
A minister še vedno preverja stališča in išče konsenz, preden bo dokončno razkril predloge za pogajanja s sindikati in delodajalci, saj je prepričan, da je reformo bolje začeti z vprašanji kot diktati. Noče namreč, da bi se zgodilo tako kot v Franciji, kjer je reforma povzročila velika nasprotovanja, tudi na ulici.
Meni, da je najprej treba najti odgovore na štiri vprašanja. Prvič, koliko smo pripravljeni dodatno prispevati v pokojninsko blagajno – ali prek višjih prispevkov za prvi steber ali z obveznim vplačilom v drugi steber. Drugič, ali smo kot družba pripravljeni sprejeti medse migrante in koliko, saj bo v prihodnje delovno aktivnih vse manj. Tudi to je pot, kako zagotoviti vzdržnost pokojninskega sistema in dostojne pokojnine. Tretjič, koliko časa smo pripravljeni delati in s kakšnimi ukrepi je mogoče zagotoviti, da bi se mlajši hitreje vključevali na trg dela, starejši pa bi dalj časa delali. Zadnje vprašanje je, koliko solidarnosti bomo uvedli v sistem. Če se pravilno odločimo in dosežemo skupne odgovore pri teh štirih vprašanjih, lahko v naslednjih letih zgradimo boljši pokojninski sistem, kot ga imamo danes, pravi.
Gospodarstveniki so na okrogli mizi pred dnevi jasno povedali, da je za delodajalce ključno, da bo napovedana reforma zagotavljala finančno vzdržnost pokojninske blagajne in ne bo bremena financiranja prenesla na gospodarstvo. Absolutno nasprotujejo morebitnemu dvigu prispevnih stopenj za pokojnine, če ne bo drugih davčnih razbremenitev. Sicer pa sta v igri dve možnosti: po eni bi prenovili obstoječi sistem, po drugi pa bi pokojninski sistem postavili na novo in bi temeljil na univerzalnem temeljnem dohodku za upokojence po vzoru Islandije. Kakorkoli, tudi nas še čakajo vroča pogajanja o pokojninski reformi, ki se uradno še niso niti začela.
