(ŠESTI DAN) Kriza v opoziciji: Radikalizacija, agresija in destrukcija

V SDS in NSi so bili pred lanskimi parlamentarnimi volitvami prepričani, da bodo skupaj s sateliti iz Povežimo Slovenijo sestavili petnajsto vlado. Namesto zmage je prejšnja koalicija po dveletnem razkrojevanju države in družbe doživela prepričljiv poraz. Ker je Slovenija Janeza Janšo dobesedno odnesla daleč od prestola, frustrirana SDS izvaja povračilne ukrepe. Manj kot leto dni po volitvah nič ne kaže, da so v stranki sploh razumeli razločna sporočila supervolilnega leta. SDS se v opozicijskih vrstah namreč izdatno radikalizira, medtem ko NSi zmedeno išče nove smeri zunaj Janševe sence.

Desnico je sla po oblasti tako zaslepila, da je izgubila stik z realnostjo, kar ji onemogoča, da bi se postavila na noge in postala moderna konservativna sila po nemškem vzoru. Velika večina državljanov je na volitvah prepoznala škodljive avtoritarne težnje, ki jih redno izvaja večni predsednik SDS. Namesto samorefleksije so se v Janševi stranki po volilni zaušnici odločili za taktiko popolne destrukcije iz opozicijskih vrst, kar je med tekom na dolge proge voda na mlin levosredinski koaliciji pod vodstvom Roberta Goloba. Njihov največji skupni imenovalec ostaja ravno Janša, zato so vladne stranke ob vsakem napadu iz opozicije enotnejše. Poleg tega več agresije SDS pomeni tudi več odpora med ljudmi. Ker Slovenija na volitvah praviloma nagrajuje zmerne stranke blizu sredine, politični veteran Janša pa je razgaljen kot še nikoli, je SDS ob pomanjkanju kvalitetne vsebine ostalo le še podpihovanje kulturno-ideološkega boja po vzoru republikancev iz ZDA, ki sproža močna čustva in spodbuja nevaren razkroj naroda.

SDS ne strezni noben poraz na volitvah, saj stranka samo še stopnjuje svojo razdiralno politiko. V tem kontekstu ni presenetljivo, da sta mestna odbora SDS v Ljubljani in Mariboru nedavno prevzela radikalna člana stranke Aleš Hojs in Franc Kangler, ki sta v prejšnji vladi mešala štrene na ministrstvu za notranje zadeve in znotraj policije poskrbela za skrbno izvedeno politizacijo. Medtem je medijska zvezda s pomočjo ugrabljene TV Slovenija postal Pavel Rupar, večkrat pravnomočno obsojeni nekdanji poslanec SDS, ki je moral zaradi oškodovanja občinskega proračuna na položaju župana Tržiča za leto dni v zapor. Rupar, ki je med drugim znan po svojih vulgarnih komentarjih in širjenju sovražnega govora, se v javnosti predstavlja kot udarni zaščitnik upokojencev, v resnici pa je zgolj podaljšana roka SDS za ustvarjanje izrednih razmer. Nobenega dvoma namreč ni, da za organizacijo njegovih protestov na Trgu republike stoji tako medijski kot administrativni aparat SDS. Ker so zahteve Ruparja ob usklajevanju pokojnin z inflacijo povsem nevzdržne za državni proračun, protesti niso namenjeni izboljšanju položaja upokojencev, ampak vršenju pritiska na vlado in mobilizaciji Janševih privržencev. Na tisoče predvsem starejših udeležencev strankarskega zborovanja tako predstavlja zgolj sredstvo za politično manipulacijo po okusu največje opozicijske stranke.

Političnemu pobalinstvu ni videti konca niti v državnem zboru. SDS je že prvi dan po vrnitvi v opozicijo s 27 zakoni zamašila parlamentarni postopek in nalašč otežila delo novoizvoljeni večini. Medtem ko se je SDS lansko jesen osmešila z interpelacijama proti notranji in zunanji ministrici brez tehtnih argumentov, je stranka s pobudo za trojni referendum izdatno razdražila ljudi, ki so Janši vnovič zelo jasno povedali, da ga imajo dovolj. SDS kljub temu še naprej ostaja najbolj kontroverzna stranka, za katero na internetu stoji vojska neotesanih trolov, ki nekaznovano zastruplja javni prostor. Težave z obnašanjem ima poslanska skupina, ki je pred kratkim s pobegom iz dvorane med govorom predsednice državnega zbora dokazala, da ne zmore niti trohice spoštovanja do žrtev nezakonitega izbrisa kot ene največjih sramot slovenske države. Stranka povrhu iz užaljenosti že od začetka mandata ne želi zasesti položajev v vseh parlamentarnih odborih, s čimer na škodo države zavira nadzorne procese na področju javnih financ in obveščevalno-varnostnih služb. Ker se afere kar lepijo na SDS, so novice o ovadbi računskega sodišča zaradi ponarejanja listin pred volitvami ali pa o prepisovanju vsebine iz avtorske interpelacije NSi v javnosti postale del vsakdana in gredo mimo brez velike pozornosti.

Vendarle pa velja poudariti, da si je SDS z vloženo interpelacijo proti vladi zabila nov avtogol, še preden se je tekma zares začela. Politično nekorektna vsebina interpelacije je stranko zaradi poglobitve spora z NSi še bolj potisnila v parlamentarno osamo na desnem robu. Igra med obema opozicijskima strankama se je v zadnjih dneh razplamtela do te mere, da Janša po preizkušenih vzorcih srkanja sorodnih strank kar prek twitterja vabi razočarane volivce NSi v lastne vrste. Krščanski demokrati se pred Janševimi napadi niti ne poskušajo braniti, obenem pa se zaradi nekritičnega sodelovanja v zadnji vladi pod okriljem SDS soočajo z neprepričljivostjo predsednika Mateja Tonina, ki z neprestanim spreminjanjem političnega kursa postaja vse bolj neverodostojen politični igralec. Stranka za vzpon potrebuje svežino v vrhu in predvsem več iskrenosti znotraj lastnih vrst. Vnovični poskus rezanja popkovine od Janše za NSi predstavlja dolgotrajni proces, zaupanje širšega kroga volivcev predvsem v sredinsko-liberalnem miljeju pa si lahko stranka priigra zgolj z odločnimi dejanji in načelno držo.

Časa za strnitev vrst in prenovo desnice je do prihodnjih volitev več kot dovolj. Žarometi so bolj kot v predvidljivo SDS usmerjeni v NSi, ki je v zadnjih mesecih predvsem veliko govorila, nato pa razočarala z brezglavim zaletavanjem v odločitev ustavnega sodišča o družinskem zakoniku in nasedanjem na Janševo demagoško igro o muzeju osamosvojitve. Takšna opozicija ne predstavlja prav nobene alternative Golobovi koaliciji, kar ni spodbudno niti za krepitev demokratičnih standardov.