Zdi se, kot da se vrtimo v začaranem krogu. Zdaj spletna omrežja že na tedenski ravni naplavijo kakšno novo zgodbo o medvrstniškem nasilju, bodisi dogajanja v živo bodisi po spletu, na slednjem pa se lahko znajdejo primeri obeh. Tako strokovnjaki kot tudi novinarji se v odzivih in razlagah, kaj se nam dogaja, že nekoliko ponavljamo. Kot denimo pri tem, da je preprečevanje medvrstniškega nasilja stalno učenje sobivanja v tako raznoliki skupnosti, kot je razred, kaj šele v večji skupini vrstnikov ali družbi. Od prvega bolj odmevnega primera nasilja, ki se je zgodil na parkirišču nekega nakupovalnega središča v Celju in je posnetek nato zaokrožil po spletu, v komentarjih pa tudi imena otrok na posnetku, bo v naslednjih dneh minilo dve leti. Smo se v tem času vendarle kaj naučili?
Vsaj v zadnjem primeru dveh posnetkov dogajanja na Ptuju se zdi, da je vendarle več medijev začelo brzdati svoje apetite po senzacionalnosti in večji klikanosti novic s poobjavljanjem posnetkov nasilja. Pa vendar bo treba še večkrat glasno poudariti, da imamo v državi tako smernice za poročanje o samomorih kot tudi smernice za poročanje o otrocih oziroma mladih do 18 let. Dokler jih ne bodo ponotranjili prav vsi mediji, ne moremo pričakovati, da bo na družbenih omrežjih kaj bolje, ko se bodo o deljenju posnetkov in komentiranju, ki zna biti enako ali še bolj kruto kot posnetki sami, odločali posamezniki, ki na posnetek naletijo.
V šolah poudarjajo, da imajo, kadar gre za nasilje izven šolskih zidov – in pri spletnem nasilju je pogosto tako - precej zvezane roke, češ da ne morejo nič narediti, ker nimajo možnosti sankcioniranja. Pa vendar šole prepogosto enačijo svoje vzgojno delovanje z možnostjo sankcioniranja, čeprav se da marsikaj rešiti že s pogovorom in delom z mladimi. Težko je pričakovati, da bodo otroci zmogli razlike med seboj in konflikte, ki jih rešujejo na neprimeren način, obvladati sami od sebe. Pri tem so jim lahko v pomoč starši, ki pa, kot je mogoče razbrati, v zadnjem primeru niso bili pretirano odzivni. Potem pa je tu že šola, kjer otroci preživijo največ časa. In četudi se nasilje ni zgodilo v šoli, bi ga vseeno morali reševati tudi tam in stvari postaviti na svoje mesto, da bodo mladi lažje prebrodili stisko in sobivali v prihodnje, tudi neprijetnemu dogodku navkljub.
Največ medvrstniškega nasilja v šolah zaznavajo proti koncu pouka, torej maja, junija, ko so učenci skupaj že dlje časa in se morebitna slaba dinamika, še posebej če se odnosi puščajo ob strani, stopnjuje. Torej lahko do konca šolskega leta pričakujemo še kakšno odmevno zgodbo več. Ob tem, ko se v zadnjih dneh vsi, ki imajo televizijski program, na katerem predvajajo serijo Adolescence, navdušujejo nad njo, pa se zdi, da vseh spoznanj, ki sicer niso nova in jih stroka ponavlja že vrsto let, enostavno ne znamo prenesti v resničen svet. Prav tako pa - kdaj si bomo začeli bolj zavzeto kot na primer za povečevanje izdatkov za oboroževanje in obrambo prizadevati za prijaznejšo, strpnejšo in bolj vključujočo družbo? Začnemo lahko že pri sebi.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
