V Evropski uniji mislimo o sebi vse najboljše. Resda je naša zgodovina zgodovina nesmiselnih vojn, ki smo jo kronali z dvema, v kateri smo povlekli ves svet. Nato nas je z oblakov zadela strela modrosti in leta 1951 je bila v Parizu podpisana pogodba, s katero so Belgija, Francija, Italija, Luksemburg, Nizozemska in Zahodna Nemčija ustanovile Evropsko skupnost za premog in jeklo, predhodnico današnje Evropske unije, organizacije sui generis, ki je vzor celemu svetu. Evropi sta se začela cediti med in mleko.
Evropska skupnost za premog in jeklo naj bi prepletla francosko in nemško težko industrijo in s tem onemogočila ločeno proizvodnjo francoskega in nemškega težkega orožja, tako da bi postale vojne na evropskih tleh nemogoče. Namesto v orožje mi odtlej vlagamo sredstva v izobraževanje, zdravstvo, pokojnine in razne socialne programe, medtem ko se barbarski ostanek sveta še naprej uri v vojskovanju. Takšen je naš miopičen pogled na svet.
V resnici je Evropska unija peskovnik, iz katerega so odrasli otrokom odnesli nevarne igrače, da se končno več ne bi samopoškodovali. Pazili so na nas, da nismo delali prevelikih neumnosti. Nam pa je bilo s kanglico in lopatko v pesku lepo. Potem pa so nekega dne odrasli rekli, da bodo šli in nas pustili same. Mi pa v jok.
Naš mir na jedrskih konicah
Sedemdeset let smo se igrali "evropski način življenja", ki je temeljil na varnosti, ki so nam jo zagotavljajo drugi. Najprej ZDA in Sovjetska zveza z vzajemnim strahom pred uničenjem planeta. Naš mir je stal na jedrskih konicah. Po razpadu Sovjetske zveze so za nekaj časa ZDA prevzele vlogo globalnega policista in pazile na nas še naprej. Dokler jim ni zmanjkalo sape.
Donald Trump ni ekscentrik in primitivec, ki s še bolj ekscentričnim in še bolj primitivnim Elonom Muskom žali in razbija vse okoli sebe. Donald Trump je predsednik ZDA, ki izraža jasne interese velike države, ki je zase dolgo mislila, da je največja in najmočnejša na svetu, dokler to ni bila več. Bil je potreben čudak, kot je Donald Trump, ki je lahko na glas povedal to, kar vidimo vsi, čeprav si mnogi ne želijo priznati: Kitajska je prehitela ZDA v sedemintridesetih kritičnih tehnologijah od štiriinštiridesetih (po poročilu Avstralskega inštituta za strateško politiko). ZDA niso več dovolj bogate, da bi lahko igrale globalnega policista, ampak morajo po svetu manj zapravljati svoj denar (ne po naključju je bila prva padla trdnjava USAID, Agencija Združenih držav Amerike za mednarodni razvoj; druga bo na vrsti ameriška vojska). ZDA potrebujejo denar doma. Več bodo morale vložiti v lastno infrastrukturo, izobraževanje in znanost, če želijo ostati globalno relevantni igralec. Za Kitajsko že stoji Indija, za njo prihajajo tretje države "globalnega juga". To je pravi pomen parol Najprej Amerika in Naredimo Ameriko spet veliko.
Nekoč je bila Jalta, zdaj se bosta sestala Trump in Xi
Kar sledi, je nova Jalta. Med 4. in 11. februarjem 1945 leta so se v tem obmorskem letovišču, ki je bilo takrat v Sovjetski zvezi, nato v Ukrajini, zdaj pa ga je zasedla Rusija, sestali voditelji treh takrat najmočnejših držav: Winston Churchill za Združeno kraljestvo, Franklin Delano Roosvelt za ZDA in Josif Stalin za Sovjetsko zvezo. Na konferenci so si razdelili svet, vsak je dobil svojo interesno cono. Sčasoma je Združeno kraljestvo hiralo in tudi njen delež so prevzele ZDA. Svet se je razdelil na pol in topel mir mu je zagotavljala hladna vojna. Evropa je bila razdeljena in razorožena, a vojaško varna. Samo dve evropski državi sta lahko razvili svoje atomske bombe, podmornice in uporabno vojsko, pa še to predvsem zaradi delovanja v svojih bivših kolonijah: Francija in Velika Britanija.
Zelo kmalu se bosta nekje sestala Donald Trump za ZDA in Ši Džinping za Kitajsko ter si razdelila svet na pol. Vsak dobi svojo interesno cono. Da bi bila lahko ta pogajanja za ZDA lažja, mora Trump od Kitajske odlepiti Rusijo. Zato je pripravljen Vladimirju Putinu žrtvovati Volodimirja Zelenskega in Ukrajino, ki bo najverjetneje sama šla na pol. Rusija bo dobila svojo majhno interesno cono.
V takšnem novem transakcijskem svetu surovih geopolitičnih interesov ni nemogoče, da si ne bi Kitajska v desetih letih ali še prej brez pravega boja pripojila Tajvan. ZDA poskrbijo za preselitev proizvodnje čipov s tega otoka na lastna tla in otok zanje nima več strateškega pomena.
Evropska unija voljnih
Medtem je v evropskem peskovniku zavladala panika. Po več letih nasprotovanja Evropi dveh hitrosti se je ta vzpostavila čez noč, in to pod vodstvom države, ki je zapustila Evropsko unijo – Veliko Britanijo oziroma Združenim kraljestvom. Ki se je tako de facto odrekla brexitu in se postavila na čelo Evropske unije voljnih. V kateri pa za zdaj ni ne Hrvaške ne Slovenije. To pa bi nas moralo skrbeti.
Evropska unija leta 2025 ni Evropska unija, v katero je leta 2004 vstopila Slovenija, niti Evropska unija, v katero je leta 2013 vstopila Hrvaška. Takrat je še obstajala Evropska unija, v kateri so lahko ljudje, kapital in izdelki oziroma storitve prosto krožili, odločalo pa se je s soglasjem vseh držav članic. Nič več. Tudi prihodnost Evropske unije, takšne, kot je, ni več samoumevna. Pametne države že preigravajo tudi scenarije notranjih spopadov (ne pozabimo: Madžarska na uradnih dogodkih razkazuje zemljevide, po katerih deli Hrvaške in Slovenije pripadajo njej, v Italiji pa vlado vodi političarka, ki v času hrvaškega vstopanja v EU javno zahtevala "vrnitev" Istre in Dalmacije Italiji). Kot je nedavno zapisal Nemec: "Ste prepričani, da si želite, da mi, Nemci, začnemo graditi tankovske brigade, s katerimi bi se borili z Rusijo?"
V resnici v Evropi tehnološko tako zaostajamo za Kitajsko in ZDA, da je ponovno oboroževanje EU še najbolj namenjeno ustvarjanju lažnega dela za vse bolj brezposelno nemško industrijo. Za resno bojevanje bi EU potrebovala visokotehnološke panoge, ki jih je izgnala z neumnimi predpisi, najprej s splošno uredbo o varstvu podatkov (GDPR) in potem z akti o digitalnih storitvah in trgih ter umetni inteligenci. Zaradi pomanjkanja pameti, ne jekla, je EU varnostno odvisna od ZDA.
EU in svet nasploh sta postala povsem negotova in nepredvidljiva. Prihodnost ne bo nadaljevanje preteklosti, ker se silnice lomijo. Nemško-francoskega vlaka, s katerim smo se hoteli peljati v svetlo prihodnost, nikoli ne bo na našem peronu. Vendar se o tem pri nas nič ne govori. Politiki imajo svoje lokalne probleme. Mi pa stojimo na prazni postaji in čakamo svojega Godota.
*Prvotno objavljeno v hrvaščini na www.sest.hr.
* Dr. Dejan Verčič je komunikolog, profesor na FDV, partner v agenciji Herman&partnerji.
