Matija Stepišnik
Planica je vrhunec sezone v smučarskih skokih. In to ne glede na to, koliko drugih velikih tekmovanj se čez zimo nabere. Tam slavje šteje dvojno! Ker Planica je Planica. Praznik, fenomen, zibelka ... Če za zaključno čago pod Poncami Domen Prevc prihrani še najslajši priboljšek in svetovni rekord v poletih vrne domov, Anže Lanišek pa zmaga, potem velikim ne ostane veliko. Finale sezone je bil res za anale. Niki Prevc, ki je brez težav pokorila žensko konkurenco in še povečala prednost pred zasledovalkami, se je brat, ki je nekoč veljal za neukročenega in nestanovitnega, pridružil z malim kristalnim globusom v poletih. Še en človek iz dinastije, iz najbolj resne slovenske letalske "firme" Air Prevc, je dokončno dozorel.
Rekordom in zmagam Prevčevih je Domen dodal nove kljukice, ki zaokrožujejo sijajno zgodbo, zaradi katere obstajajo nove variacije šal, kako da so v Avstriji, Nemčiji in drugod upravičeno nervozni, kdaj se bodo na sceni pojavili novi otroci iz familije, ki jo pozna cel skakalni svet. O Niki tako ne gre izgubljati besed, številke mlade serijske šampionke so izjemne in za konkurenco neizprosne. A ne gre pozabiti, da so skoki tisti šport, kjer je treba ujeti in držati "občutke". In kjer "občutki", nemalokrat igra nians, lahko kdaj tudi presahnejo, izginejo. Vsaj pri fantovskem delu reprezentance je na začetku sezone namreč izgledalo precej klavrno, skrb vzbujajoče. Takrat si ne bi bil nihče upal staviti, da bo Planica popoln zaključek, slovensko državno prvenstvo, na katerem so Avstrijci sicer odnesli velike kristalne globuse. A bila je hkrati sezona, prestreljena še z nečim manj prijetnim: z vonjem po goljufijah in nateg(ovanj)ih pravil pri kombinezonih. V tem delu je treba v skokih nujno počistiti oziroma narediti (nov) red.
Če so smučarski skoki ostali na vrhu ali pri vrhu, si je danes veliko težje na glas prepevati Lačne Franze in njihove verze: "Zdaj dvigamo čaše in pojemo račke, vsi skupaj ob progi veselo jodlamo: 'Nič nas ni strah, če so smučarji z nami.'" Alpska smučarija ima veliko resnih težav in zagat, ki jih je letos najbolj blažil nenadni vzpon Mihe Hrobata v hitrih disciplinah. Žan Kranjec ni daleč od vrha, a nikakor ne tam, kjer bi si želel biti in je nekoč že bil. Moškega slaloma, tiste discipline, v kateri se je začela slovenska smučarska emancipacija in pot v svetovno karavano, trenutno praktično ni. Pri ženskah sta Neja Dvornik in Andreja Slokar proti koncu nekajkrat posvetili z žarki upanja, da bi se lahko kaj spremenilo na boljše, je pa bilo letos teh žarkov bistveno premalo za Ilko Štuhec in Ano Bucik Jogan. Sploh Mariborčanka je spet na križišču, kjer bo treba potegniti nove poteze. Ki pa bi zavoljo njenih let morale biti prave in pravilne. Saj so nekatere še starejše kolegice v karavani dokazale, da se tudi v tem obdobju kariere še da. Kar je pokazal tudi Jakov Fak v biatlonu.
Nasploh ima tukajšnji smučarski šport veliko dilem s perspektivami. Razen pri skokih, kjer je s panožnim centrom, pripadajočo infrastrukturo, tudi šolskim ustrojem, za prihodnost bolje poskrbljeno, je marsikje drugje veliko težje, bolj odvisno od entuziazma in finančnih zmožnosti v prvi vrsti družine. Talent se menda še najde. Zategadelj in še zaradi česa čaka odgovorne v tednih, ko bodo zimski športniki na dopustu, marsikateri resen pogovor.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
