Pred prazniki izrekamo dobre želje in obenem pričakujemo, da bodo naše želje drugi uganili in izpolnili. Če gre za želje, ki se kupijo z denarjem, ni pomembno ne eno ne drugo. In kadar denarja ni ali ni bistven, je želje najbolje jasno izpovedati, razložiti in izpostaviti njihovo primerjalno vrednost – ob tem pa ni slabo omeniti oseb, ki jim je realizacija želja namenjena. V tem duhu svojo prvo, največjo željo pošiljam ministrstvu za kulturo. Zadeva je nujna, saj zadeva eno najmočnejših civilnih vozlišč z zajetnim opusom, z mednarodnim ugledom, z zgodovino brez madežev in s kolektivnim spominom, ki se ga nihče ne sramuje, nasprotno. Na drugi strani je ministrstvo za kulturo hitro in učinkovito naredilo kar nekaj korakov, da bi upravičilo pričakovanja in izpolnilo svoj delež obljub v okviru nove vlade. Naj dodam, da je to izvedla ministrica, ki ima po Majdi Širca največ stila in elegance in odlično dopolnjuje pisano žensko ekipo v vrhu oblasti. Posebej zadovoljujoče je bilo njeno stališče o osamosvojitvenem muzeju: v nasprotju s predsednikom republike, ki je z vrnjenimi odlikovanji politične provokatorje še enkrat nagradil za rušenje vlad, gospodarski kriminal, korupcijo, trgovanje s položaji in druga domoljubna dejanja, ministrica ni dovolila, da bi bila preteklost spet osramočena in zlorabljena.
Zaradi vsega tega na ministrico naslavljam željo, da nujno zaključi zadevo, ki je tako pomembna, da bi bila opustitev lahko res sramota: in to je Metelkova 6. Zgodba alternativnega kulturnega centra v nekdanji vojašnici je namreč starejša od osamosvojitve, a po osamosvojitvi se je bilo treba za idejo še naprej boriti. Tudi sama sem pozimi 1993 prenočila na Metelkovi brez elektrike, pisala sem in delala kolaž ob soju sveče, zavita v pernico. Tako smo branili pravico, da ne mislimo skupaj in enako. Leto kasneje je ministrstvo za kulturo sprejelo odločitev o dodelitvi prostora alternativnim organizacijam, z eno najbolje utemeljenih razlag, kaj je alternativna kultura in kakšen naj bo v Ljubljani in v državi odnos med oblastjo in alternativo. Toliko let pozneje, po številnih pravnih dokumentih in administrativnih potezah, ki pričajo o žalostni eroziji osnovne ideje in izgubi smisla in sposobnosti oblasti za soočanje z drugačnimi, je Metelkova 6 v večji nevarnosti kot kadarkoli prej. Pred dvema letoma je razvpiti minister hotel z eno potezo uničiti vse, kar je spominjalo na novo razumevanje skupnosti, države in oblasti: to je preprosto bila izdaja. Medtem se je udar na alternativno kulturo zgodil še na enem naslovu, v Rogu, kjer je župan pokazal, česa je zmožen pod okriljem najslabše državne oblasti, kar smo jih kdaj imeli. Zdaj je pravna podlaga glede Metelkove bolj ali manj urejena. Toda prava rešitev je, dovolite mi paradoks, vrnitev k "nezakonskemu", alternativnemu, kreativnemu, kar je nova država na svojem začetku dobro razumela. Pustite odvetnike pri miru, to res ni njihova domena. Pustimo ob strani administrativne okvire, bilateralne pogovore metelkovcev z ministrico, pozabimo na uradno korespondenco: takrat, leta 1994, je ministrstvo odobrilo in priporočilo projekt vsem, ki bi želeli pomagati in sodelovati materialno, strokovno in moralno. Danes bi morala biti vlada še bolj odprta! Namesto birokratskega labirinta se lahko uporabi akcijska skupina, v kateri bodo na enem sestanku ali preprosto z odločitvijo ministrstva reševali vsaj nekatere osnovne probleme, če ne vseh. Vrnitev Metelkove 6 najzvestejšim stanovalcem - kakih osem zavodov je še vedno brez ustrezne rešitve - naj bo s kratko in jasno odločbo ministrstva pripravljena (najpozneje) do 8. februarja.
V nasprotju s predsednikom republike, ki je z vrnjenimi odlikovanji politične provokatorje še enkrat nagradil za rušenje vlad, gospodarski kriminal, korupcijo, trgovanje s položaji in druga domoljubna dejanja, ministrica ni dovolila, da bi bila preteklost spet osramočena in zlorabljena
Vlada je imela čas in priložnosti, da se nauči sprejemati dobre, uspešne in zanjo neprecenljivo koristne rešitve, ki jih ponuja alternativni del družbe brez institucionalnih spon: zagotovo ne govorimo več zgolj o nevladnih organizacijah, ampak o pravem gibanju, ki ne gleda preveč na formo, ampak predvsem na solidarnost. Marsikdaj, tako kot zdaj v primeru Metelkove 6, je treba opomniti na pozabljen problem, ga postaviti v fokus, nato pa se solidarno organizirati. Razumljivo je, da ne more teči vse ves čas v okviri aktivističnih programov. Mislim, da morata obe strani čutiti odgovornost, ostro bolečino v spominu in živo naklonjenost, da lahko takoj pomagata. Moja želja je, da se v enem dnevu pojavi rešitev za Metelkovo 6, natančna, celovita, revolucionarna če hočete, ki bo alternativno kulturo postavila tja, kamor sodi, kjer je kritična, a zato prispeva k ugledu, četudi to ni njen cilj. Center za slovensko književnost ali En-knap sta na vrhuncu državno priznane uspešnosti in nista opustila svoje alternativne narave. Rešitev bivalnih, prostorskih razmer, osnovnih dobrin, materialne, strokovne in moralne pomoči bi bila v tej dolgi mrzli noči nujen trenutek topline, sreče in koristi.
Ni malo takšnih pozabljenih ciljev, kot je trenutno Metelkova 6: tem bolj pričakujemo občutljivost vlade in njeno pripravljenost za ukrepanje v čim več primerih. Brezupni primeri, kot sta zdravstvo ali javna televizija, zahtevajo razumevanje in potrpežljivost preko vseh meja in prav zato lahko na videz manjše težave, kot je spoštovanje alternativne kulture, hitro pripeljejo do rezultatov in s tem olajšajo druge, velike naloge. Vse to se dogaja v ozadju nekih povsem novih grozot, ki za seboj vlečejo stare grehe. Že omenjeni odhajajoči predsednik republike se je veselo družil z odlikovanci in tako vlagal v del družbe, kjer bo v prihodnje bržkone iskal uteho, zaščito in korist. Izbrisani po imenu Pajo je v istih 24 urah umrl, zgorel v bedni prikolici, kjer je živel bolan, obubožan in brez vsake zaščite. V svetu predpisov in nečloveških pravil je bil izbrisani Pajo prikrajšan za zdravstveno varstvo, socialno pomoč in kakršno koli državno podporo, z "vrnjenimi" državljanskimi pravicami pa ni mogel plačati popolnoma ničesar, niti vžigalic. Moja želja je, da bo spomin na predsednika Pahorja za vedno povezan s Pajevo grmado. Spomnimo, predsednik se v politične zadeve "ni vmešaval", razen kadar je bilo to zanj koristno.
Običajno velja, da je število želja omejeno na tri. Naj bo tako: še vedno želim videti obžalovanje, priznanje in opravičilo, kot dokaz drugačne vlade in oblasti. Zmožnost priznati, vsaj če so kaj pozabili, vidimo le pri nevladnih organizacijah. Sama priznam, da sem čisto pozabila in da me je na položaj Metelkove 6 nekdo spomnil. Hvaležnost, ko ti nekdo tako pomaga, je večja od obžalovanja, olajšanje pa je zdravilno. Moralo bi soditi v javno sfero, a je tam toliko stvari pozabljenih in zanemarjenih, da so nujne spodbude iz alternative. Res je, v zadnjem času je civilna družba postala medijsko zanimiva, kar ima dobre in slabe posledice. Toda nekdo ima svečano dolžnost, da to upošteva, in to je vlada. Ne gre samo za zasluge niti ne za zglede sodelovanja, gre za državniško modrost, ki ji nikakor ne smemo dovoliti, da odteče na smetišče politike. Torej, besede nazaj, dejanja naprej, ministri! V primeru Metelkove 6, v primeru sedmih malih žrtev nasilja v družini, ki so v varni hiši po predpisih predolgo v izolaciji: v slednjem primeru spet ad hoc akcijska skupina, ki takoj reši težavo, težko kot ena otroška solza - torej več kot trije, štirje tankerji. Pustite sodišča, socialne centre, odvetnike, predpise, uradno korespondenco (ponavljam se), poiščite humanitarce, prostovoljce in alternativce, predvsem ženske, skrijte se neznano kam pred primci in privrženkami in poiščite rešitev pred božičem. Čas, potreben za začasno rešitev sedmih majhnih bitij, v primerjavi z velikimi problemi družbe res ne bi smel biti daljši od enega dobro pripravljenega sestanka (največ dve kavi). S tem povezano je tudi vprašanje, ali imajo omenjeni problemi in opustitve svoj vzrok pri odgovornih: nedvomno smo bili priča nekoristnemu in neelegantnemu postopku z ministrico za notranje zadeve, na drugi strani pa neuspešnemu vodenju zdravstva. Nesorazmernost nam dviguje obrvi in bolj ko se desnica naslaja, bolj bode v oči odsotnost premierjeve samokritičnosti. Ne pride v poštev, da se tukaj omenja kakšna želja. Nasprotno, tudi opozorilo ni dovolj, potrebno je nekaj močnejšega.
Mračnjaki in bedaki obožujejo praznike, ki prisilijo vse, da so veseli in spoštujejo pravila zadovoljevanja potreb bogatih, da se pretvarjajo, da so srečni, čeprav so revni, enkrat na leto. Zato sploh ni čudno, da najbolj aktivni humanitarci med prazniki upravičeno besnijo. Na to se lahko odzovemo z zmernostjo, še bolje pa z državljansko akcijo. Počitek in dremež sta, v nasprotju s prisilno zabavo. morda dober odgovor in nujna državljanska akcija, potem pa se začne nevarno in neprijetno pokanje, vrhunec lažnega slavja. Prebujeni na silo se zmigajmo - za Metelkovo 6, za sedem žalostnih malčkov, za učinkovito zdravstvo, proti napačnim potezam vlade in za zaščito živali pred stresom!
