Kolumna Svetlane Slapšak: Dva svetova

Zgodba o "razdeljenosti" Slovenije je vseprisotna tako na desnem kot na levem meniju, vsi jo uživajo enako, z različnimi motivi. Ne verjamem v generacijski prenos delitev, jasno je tu koristoljubje, zloraba še bolj. Pa vendar obstaja resna namera ustvariti dva ločena svetova, in to tudi na področju, kjer je desnica povsem nekonkurenčna: v kulturi. Ker se desnica, kolikor koli že ima na voljo sredstev, ne zmore spoprijeti s priznano, kritično in mednarodno prepoznavno liberalno kulturno produkcijo, poskuša ustvariti svoj svet, svoje neprepričljive vrednote, svoje groteskne zvezde. Celoten projekt je, paradoksalno, posvečen nepoučenim in računa na prevaro, ki uspeva v nevednosti. Obstaja črnogorska šala, ki zelo dobro pojasni tovrstno družbeno goljufijo: "Jaz tebi pravim vojvoda, ti meni serdar, kaj pa sva res - veva samo ti in jaz ..." Na Janševi televiziji in njenem portalu so zadnje novinarske smeti naslavljane kot "ugledni novinarji", mrgoli samooklicanih "analitikov", na pogovor so vabljeni avtorji knjig, ki so izšle pred desetimi leti, avtorji sami hvalijo svoje knjige in jih ponujajo v prodajo (Možina-Pirkovič), skratka, največjo duhovno bedo se skuša tržiti kot nekaj izjemno dragocenega. Kot vrhunec takšne "kulturne dejavnosti" se podeljujejo nagrade, poimenovane po simbolno zaznamovanih osebah, prejmejo jih še tako bedni primerki Janševih privržencev, denimo Vida Petrovčič: nagrada je seveda "elitna", je za "življenjsko delo". Pravzaprav gre za zlorabo imena pokojnika za nejasne (in včasih vse preveč jasne) politične cilje. Tako je bilo ime nič krivega Jožeta Pučnika na koncu prodano podjetju Fraport ...