Zgodba o "razdeljenosti" Slovenije je vseprisotna tako na desnem kot na levem meniju, vsi jo uživajo enako, z različnimi motivi. Ne verjamem v generacijski prenos delitev, jasno je tu koristoljubje, zloraba še bolj. Pa vendar obstaja resna namera ustvariti dva ločena svetova, in to tudi na področju, kjer je desnica povsem nekonkurenčna: v kulturi. Ker se desnica, kolikor koli že ima na voljo sredstev, ne zmore spoprijeti s priznano, kritično in mednarodno prepoznavno liberalno kulturno produkcijo, poskuša ustvariti svoj svet, svoje neprepričljive vrednote, svoje groteskne zvezde. Celoten projekt je, paradoksalno, posvečen nepoučenim in računa na prevaro, ki uspeva v nevednosti. Obstaja črnogorska šala, ki zelo dobro pojasni tovrstno družbeno goljufijo: "Jaz tebi pravim vojvoda, ti meni serdar, kaj pa sva res - veva samo ti in jaz ..." Na Janševi televiziji in njenem portalu so zadnje novinarske smeti naslavljane kot "ugledni novinarji", mrgoli samooklicanih "analitikov", na pogovor so vabljeni avtorji knjig, ki so izšle pred desetimi leti, avtorji sami hvalijo svoje knjige in jih ponujajo v prodajo (Možina-Pirkovič), skratka, največjo duhovno bedo se skuša tržiti kot nekaj izjemno dragocenega. Kot vrhunec takšne "kulturne dejavnosti" se podeljujejo nagrade, poimenovane po simbolno zaznamovanih osebah, prejmejo jih še tako bedni primerki Janševih privržencev, denimo Vida Petrovčič: nagrada je seveda "elitna", je za "življenjsko delo". Pravzaprav gre za zlorabo imena pokojnika za nejasne (in včasih vse preveč jasne) politične cilje. Tako je bilo ime nič krivega Jožeta Pučnika na koncu prodano podjetju Fraport ...
Prevara je prozorna in kratkih nog, tudi v desničarskih krogih lahko igra samo en krog. V domačih razmerah računa na ignoranco in pozabljivost, ki omogoča vzporedno promocijo nepomembnih ljudi, v primernem trenutku pa se bo prek njih skušala dokopati do realnega sveta kulturne produkcije. Postopek lahko prepoznamo ob rušenju javne RTV. Ključni trenutek je, ko desnica prevzame oblast in ko tako proizvedene lažne elite s čistim nasiljem oziroma samovoljo oblasti zasedejo položaje v kulturi. Do nadaljnjega ostaja najjasnejši dokaz, da gre za goljufijo in lažne kulturne vrednote, dejstvo, da se desnica izogiba vsaki možnosti, da bi se pogledi prave kulture in tega političnega surogata srečali in soočili. Samo popolna izolacija zagotavlja to primitivno mistifikacijo.
Zato je mednarodni škandal, ki ga je povzročila evropska poslanka Romana Tomc, ko je napadla nizozemskega veleposlanika v Sloveniji, videti še hujši, saj je njegova država našim nevladnim organizacijam podelila res pomembno priznanje za državljanski pogum in aktivnost. Glavni poslankin argument – pripadajo levi politični opciji, je zanjo in njene politično usoden. Nagrade naj bi torej delili po političnih usmeritvah, po možnosti samo desnici, ki se, kot vsi dobro vemo, edina v Sloveniji bori za človekove pravice. Še zlasti za pravice svojega predsednika! Nagrajeni aktivisti ne pripadajo nobeni stranki: in tu je izhodiščna laž intervencije Romane Tomc. Neprijetno pri tem je, da ta laž razkriva resnico, da človekove pravice varuje pretežno leva stran politične panorame; sredino je tu malo težje najti. Popoln molk zunanjega ministrstva in ministrice kaže, kako fluidne so politične usmeritve ...
Gre pravzaprav za nepomembno plat delovanja desnice, ki pa bi se poleg prave moči, ki jo nekako skuša prikriti, rada okitila tudi s perjem, ki pritiče drugim. Daje pa dragocen vpogled v bistvo postopka, ki zahteva kolektivno priseganje na laž, mistično zvezo z vodjo, obrambo sekte navzven in pristajanje na totalno korupcijo od znotraj. Iz tega spet izhaja nevera v prihodnost, zapiranje vseh poti do nje, odpor do sprememb. In prav zaradi tega je desnica volitve in referendume izgubila.
Ker ne obstajata dva svetova, obstaja eden, zapleten in trenutno globalno temačen in grozeč, in najpomembneje je razviti občutljivost in razumno reagirati na vsako nepričakovano spremembo. Tako smo na primer nehali plesati (kolektiv je tukaj malo poetično pretiravanje) takoj, ko se je zaslišala prva nepopravljivo napačna nota, razrešitev ministrice za notranje zadeve Tatjane Bobnar. Če bi mi kdo kdaj rekel, da bom podpisala peticijo v korist ministrice za notranje zadeve, ne bi verjela. Toda zaupanje v Tatjano Bobnar izhaja iz preprostih dokazov o njeni učinkovitosti na položaju, ki ga (je) zaseda(la): podira bodečo žico, kot je obljubila, kaznuje policijsko nasilje v zadnjih dveh letih, spreminja odnos do beguncev, vrača krivične kazni, zamenjuje in čisti krivce. In tako je v kratkem času postala popularna, ker dela tisto, kar je vlada obljubila. Zakaj se tisti, ki so bili žrtve policijskega nasilja, zavzemajo za njo in v tem nasprotujejo vladi? Ker hočejo tisto, kar se zdi nemogoče: funkcionalno policijo, namenjeno varovanju človeških življenj, ki ima za pravilo ravnanja človečnost, tudi če krši pravila. Takšna policija je v današnjem svetu prava redkost – če sploh obstaja. In zdi se nam (spet pesniško pretiravanje v kolektivu), da zmoremo, da si to zaslužimo in da nam ekskluzivnost dobro pristoji. Simpatije do ministra, ki si je pridobil izhodiščno zaupanje, kažejo, kako nesmiselna je strankarska pripadnost, ko gre za dobrobit ljudi, in to ne le državljanov. Končno je vse vprašanje časa: ministru za zdravje ne bi dala več časa, saj mu v pol leta stanja ni uspelo izboljšati. Ministrica, ki jo je vlada razrešila po volji predsednika vlade, je v tem času dosegla toliko, da verjamemo, da bi v danem mandatu naredila še veliko več. Morda bo njen naslednik še boljši. V spominu in za zgodovino pa ostaja tista peticija, ki kaže, da je politika v korist ljudstva možna, da jo je ljudstvo ovrednotilo in sprejelo ter da je imel pri tem na obeh straneh razum veliko vlogo.
Pravzaprav gre za nepomembno plat delovanja desnice, ki pa bi se poleg prave moči, ki jo nekako skuša prikriti, rada okitila tudi s perjem, ki pritiče drugim. Daje pa dragocen vpogled v bistvo postopka, ki zahteva kolektivno priseganje na laž, mistično zvezo z vodjo, obrambo sekte navzven in pristajanje na totalno korupcijo
od znotraj
Zgodba Tatjane Bobnar je zgodba o resničnem svetu, v katerem so ljudje pripravljeni razmišljati in delovati drugače, v katerem se ljudje spominjajo in si prizadevajo pridobiti več znanja. Razcepitev sveta na dve ločeni strani je potrebna tistim, ki ne sprejemajo razuma, spomina ali znanja. Nihče nam ne more ukazati ali dovoliti, da pozabimo na včerajšnje robokope. Upali smo, da bodo za vedno pripadli znanosti in kulturi ...
Kaj je poleg častihlepja značilno za potrebo po ustvarjanju "alternativnega sveta"? Zagotovo sledenje ameriškim desnim in ekstremnim medijem, iz katerih mnogi prevajajo in jih jemljejo za zgled svojega novinarstva. Zelo pogosto to povzroča kontroverze, zmede in nemogoče primerjave. A to je povsem skladno s siceršnjim pomanjkanjem logike v desnih medijih. Po drugi strani pa se postavlja vprašanje, ali naj stran sveta, ki jo ti mediji razglašajo za "napačno", enako enostransko slavi in nagrajuje "naše". V realnem svetu so priznanja in nagrade prostor za malenkostne kalkulacije, zavist, nesmiselna merjenja, pa tudi za kritike, koristna generacijska in teoretska trenja, soočanja in morebiten upor. A vedno se lahko v tem svetu, na vsaki stopnji in na vsaki ravni zgodi nekaj nepričakovanega, in to je nekaj, česar v desničarskem svetu preprosto ni. Osebno si ne morem predstavljati nič hujšega kot prejeti nagrado, ki jo je nekdo kot politično primerno pripravil in nato odobril nekdo na najvišji ravni. Značilna reakcija na morebiten ugovor je tehnika transferja obtožiti drugega za vse, kar takšno gnezdo dogovorov samo proizvaja: na tej točki odpade vsakršna potreba po nadaljnjem razmišljanju o tej temi. Odmev zlobnega šumenja bo ostal tam nekje v praznini.
Ideološko opredeljena delitev sveta je dobitnikoma Leninovih nagrad, vrhunskima grškima avtorjema Nikosu Kazantsakisu in Yanisu Ritsosu, odvzela možnost, da bi prejela Nobelovo nagrado, in zagotovo nista edina primera. Danes je tako označevanje nesmiselno, še posebej, ko se nanaša na narodnost umetnikov in znanstvenikov iz vojskujočih se držav. Nagrade so potepuški kometi, katerih svetloba ostane še nekaj časa po njihovem zamrtju.
Edina koristna stvar bi bila razmišljanje o tem, kako takšno desničarsko strategijo umestiti v druge. Očitno gre za neko obliko revizionizma. Ena možnost je, kot so pokazali številni mladi iz nevladnih organizacij, da se nanje ne ozirajo, saj za to med mlajšimi generacijami ni nikakršne podlage. Vsekakor pa tega ne bi smeli povezovati s pozabljanjem. Rešitev je morda v ponovnem razmisleku o spravi. Med mladimi v vseh postjugoslovanskih državah je veliko raziskav, ki kažejo, da neznanje ni nujno povezano z željo po skupnem poslovanju in uživanju. Ali ni skrajni čas, da gre "sprava" v povsem drugo smer in da se najprej izničijo razredne razlike?
