V SOBOTO

Kolumna Svetlane Slapšak: Brutalno!

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Robert Balen

Zavedeni, slepi, hipnotizirani, podkupljeni, nimajo pojma, kaj volijo, delajo sebi v škodo, pomagajo sprevrženi diktaturi, ki jih je pridobila z zvijačo, ponavlja se leto 1933 v Nemčiji, 1945 pri nas, tiranija, ideološka slepota, komunistični režim, globoka država, drvijo v propad, hudo bo, vodi jih diktator-playboy, histerične ženske, pokvarjena mladina ... Ne ve se, kdo je hujši - volivci ali oblast, ki jih je zapeljala in zaslepila. Sodeč po komentarjih z desnice, so skoraj bolj krivi volivci: obeta se jim strašna prihodnost, zaslužena kazen za greh. In v vseh apokaliptičnih opisih nedeljskih referendumov je pridevnik, ki vse grozote povezuje - brutalno. Kampanja je bila seveda brutalna in med vsemi "brutalnostmi" mi je najljubša tista, ko je Urška Klakočar Zupančič s svojim "sovražnim govorom" brutalno sesula šest ubogih in bednih predstavnikov oblastnega patriarhata, še posebej pa je udarila po evrakademprofintelokritiku Boštjanu Turku: o tem je potožil v naslednji oddaji, v katero je bil povabljen že dva dni kasneje, in napovedal tožbo. Žal so tu tudi prave, nebrutalne, patriarhalne ženske, ki so vedno pripravljene dati besedo Kovačiču, Trohi, Juhantu, Turku, Primcu in drugim angelom, ki nas kropijo z vrednotami - in takšna je očevidna, previdna in žal tudi vidna Vida. Razkrila nam je prihodnost, v kateri bi imeli, če bi volili pametneje, ob delavnikih interpelacije, referendume pa ob vikendih in praznikih. Toda umanjkal je zdrav razum in odločili smo se drugače ...

Vrnimo se raje k brutalnemu kot takemu. Medtem ko v latinščini brutus pomeni "težak, nepremakljiv", preneseno "neumen", v srednjeveški latinščini pomeni "divji, nasilen", obstaja pa tudi rimsko ime Brutus. Posebnih pomenskih težav torej ni. Če nekaj ali nekoga označite za brutalnega, bi lahko pod določenimi pogoji to pomenilo sovražni govor. Splošna in preprosta definicija sovražnega govora je, da ga prepoznamo kot napad na negativno opredeljeno skupino, realno ali namišljeno, veliko ali majhno, ali na posameznika, ki ga obravnava kot del takšne skupine ali pa ga izloči iz pozitivno definirane skupine. Sam sovražni govor po tej definiciji lahko označimo tudi kot brutalen. Hujši problem je, da pri nas sovražni govor v zakonodaji ni jasno opredeljen, kar pomeni, da ga tožilci ne prepoznajo in v praksi ne sankcionirajo. Ko so ugotovili, da je tako, so desničarski komentatorji obstoječo prakso sprejeli kot teoretično izhodišče in zdaj ponavljajo, da sovražni govor (v ontološkem smislu) ne obstaja. Skratka, z dveh strani nas prepričujejo, da sovražni govor ne obstaja in Boštjan Turk se je na RTV zaman pritoževal širši javnosti. V tem smislu ni pomembno, ali je bil sovražni govor, ki ga je doletel, brutalen ali ne. Avtor sovražnega govora ne more biti kriv, saj sovražnega govora ni. Turk se očitno ni pravočasno posvetoval s sebi bližnjimi misleci iz Nova24TV, Demokracije in nasploh iz orbite okoli vile v Trstenjakovi. Kdo mu je kriv! Le če sprejmemo, da sovražni govor obstaja, lahko sploh začnemo pogovor o brutalnih izpadih. Le v tem primeru lahko poiščemo vidnejše predstavnike sovražnega govora, tam pa takoj naletimo na enega lokalno najvidnejših, Turka samega. V različnih obrobnih medijih, v kolumnah in javnih nastopih se je vsakič izražal z nedvoumnim sovražnim govorom, proti različnim skupinam in ljudem, ki jih je imel za predstavnike teh skupin. Njegov sovražni govor je pogosto prerasel v osebne žalitve, tako se je Turk znašel tudi na sodišču. Pri nas je področje žalitev, omalovaževanja in groženj opredeljeno z zakonom in je lahko predmet zasebne tožbe. Sovražni govor je v pravosodju v slabšem položaju, saj so storilci pogosto anonimni ali se pojavljajo pod psevdonimom, tožilci pa se nočejo ukvarjati z raziskovanjem, kdo je storilec. Turk je zagotovo izrazit proizvajalec sovražnega govora. In ko Urški Klakočar Zupančič očita, da zoper njega "brutalno" uporablja sovražni govor, bi pričakovali, da ve, o čem govori.

Tukaj končno pridemo do osebe, obtožene sovražnega govora. Urško Klakočar Zupančič so medijski komentatorji, poslanci, udeleženci parlamentarnih komisij in številni drugi moški zastopniki pravice do sovražnega govora večkrat napadli in zmerjali, pa naj gre za njene izjave, zaradi katerih je bila žrtev mobinga in je nazadnje zapustila pravosodje, kjer je bila zaposlena, ali je bilo to povezano z njenimi novimi parlamentarnimi nastopi in dolžnostmi. Še pogosteje je bila predsednica DZ v javnosti napadena zaradi barve čevljev, gest, dekolteja in drugih neverbalnih elementov. Z drugimi besedami, Urška Klakočar Zupančič je bila napadena kot ženska, kar je po definiciji sovražni govor, imenovan tudi mizoginija. Tudi Turk je bil zagotovo dejaven v tej skupini. Če je bil kdo z njo brutalen, je bil to Turk, Urška Klakočar Zupančič s Turkom še nikoli prej ni imela opravka.

V oddaji, ki jo je Vida Petrovčič kot običajno pristransko naravnala, se je ponovilo razmerje nasprotnih strani v podobnih pogovorih: dvakrat več predstavnikov desnice, veliko več moških oziroma izključno moških udeležencev, predvsem pa spet isti gostje, ki so že prej izkazali svojo ignoranco, prepirljivost in popolno nepomembnost. Turk je kot običajno izstopal po svoji agresivnosti in pomanjkanju stila, z nenehnim poudarjanjem svoje formalne izjemnosti - na sramoto in zadrego za celotno akademsko in kulturno populacijo. Po več rundah odvzemanja besede, vpadanja v besedo, vpitja in čiste neumnosti je gledalcem in Urški Klakočar Zupančič prekipelo. Njena intervencija se je nanašala na katastrofalno nizko kakovost pogovora, pristransko vodenje in očitno potrato časa s strani šestih napihnjenih likov. Zamerila jim je ksenofobijo, mizoginijo in epistemofobijo, torej strah/sovraštvo do tujcev, žensk in znanosti, kar je vsak od njih predhodno že večkrat izkazal v javnosti. Spomnila jih je, da so že izvajali sovražni govor, natančno določila področja, na katerih so napadli določene skupine in potrdila, da so takšno ravnanje oziroma govor pravkar še enkrat izvedli. Turkova žalitev, še en žalosten dokaz njegove popolne odsotnosti stila, sovpada s strategijo desnice, da vsako pripombo takoj prevali na tistega, ki jo je izrekel. A sledil je vendar še en dolg trenutek, v katerem je šest lesenih patriarhalnih idolov obmolknilo in ni vedelo, kako reagirati, dragocen trenutek za vse gledalce, ki so jih dotlej spremljali, kako so se naslajali nad svojo veličino, z napuhom in praznoto. In ta dragoceni trenutek nam je privoščila Urška Klakočar Zupančič, ne prvič! Turkov očitek sovražnega govora je seveda bil nesmiseln; sploh ni opazil, da se njena intervencija ne nanaša samo nanj, ampak na večjo, moško, patriarhalno in intelektualno revno skupino ter na njihov sovražni govor kot osnovno komunikacijsko sredstvo. Zasluga predsednice DZ je, da je pokazala, da je skupino mogoče napasti prek njenih predstavnikov in da ni nujno, da gre za sovražni govor - nasprotno, lahko gre za resno kritiko sovražnega govora.

Na "novi" RTV že zelo dolgo nismo videli in slišali ničesar, kar bi bilo balzam za dušo: prevladala je pristranskost, neumnost, nepismenost, vulgarnost in vse pogosteje sovražni govor. Iz razprave o referendumih, pred tem o predsedniških volitvah, so bili izključeni vsi, ki bi lahko studio pomirili in povrnili razum; trpinčen obraz Erike Žnidaršič v Tarči nazorno govori o razmerah v kolektivu, enako njena ugotovitev o "bizarnem" pogovoru. Urška Klakočar Zupančič je pokazala, kako preprosto je preluknjati ta mehurček umazanije. Nesrečni Turk je uporabil še zadnje, bolje rečeno prvo orodje desnice, laž, in si na koncu izmislil incident, katerega žrtev naj bi bil za kamerami. Priče v studiu so ga takoj demantirale. Tak patetičen odgovor je še bolj prepričljivo pokazal bedo moških idolov in zlasti Turka samega. Celotno dogajanje ne bi moglo bolj prepričljivo pokazati, v kakšnem stanju je RTV in zakaj je ZA na referendumu potreben. Zato posebna zahvala Urški Klakočar Zupančič.

Zmaga večine, ki ima zaupanje v vlado in želi povsem drugačno RTV, pravzaprav ni presenečenje. Večina je, z vzdihom olajšanja, še vedno pametnejša od manjšine, ki žali, ponižuje in za lastno neumnost krivi svoje volivce. Ta manjšina ima zdaj vse možnosti, da se jezi in modruje. Prhko upanje lahko zdaj spet razpre svoja krila: vlada je dobila certifikat verodostojnosti in pri tem ohranila ključno orodje kritike svojega dela: verodostojnost bo treba vedno znova dokazovati.

Janša si je rezultate referendumskega glasovanja razlagal na svoj običajen način, in z njim cel zbor njegovih sledilcev. Pograbili so namišljenih 40% "svojih" in zdaj zahtevajo spoštovanje želja in interesov te skupine. Na njihovo žalost delitev glasov po zmagi ni predvidena. Zato lahko pričakujemo vedno več slaboumnih in dragih načrtov, da bi Iznogud končno postal sultan namesto sultana.

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?