V nedeljo zvečer so me začeli klicati prijatelji iz Beograda in Zagreba, prispelo je tudi veliko sporočil. Vsi so bili navdušeni, da smo izvolili predsednico republike, ki se zavzema za človekove pravice, ki je premagala Janševega kandidata, ki govori jasno in natančno. Opazila sem, da v odgovorih na njihove izlive zadovoljstva skušam malo zategniti zavoro, potem pa sem razumela, da vsi projicirajo svoj položaj, svojo brezizhodnost, da je primer Slovenije v tem trenutku kanček upanja za vse njih. Nisem jih želela razočarati, nisem pa tudi želela ogroziti ne svoje ne širše kritiške poze, ki smo jo mnogi razvili še posebej v zadnjih dveh letih. Toda ta pogled na drugega daje misliti, saj opominja na drugačne možnosti in potrjuje skupne elemente razumevanja boljše družbe. Moramo torej biti zadovoljni, a s široko odprtimi očmi.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
