zadnje objavljene

pogledi

več
Tej Gonza, direktor Inštituta za ekonomsko demokracijo in mladi raziskovalec Univerze v Ljubljani

mnenje

več

V SOBOTO

Kolumna Svetlane Slapšak: Interpolucija

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Robert Balen

Kako opisati argumente, ki so bili podani zoper delo treh interpeliranih ministric? Mogoče bi razumela, če je bil namen državljanom pokvariti prvi dan po predsedniških volitvah - a vse skupaj se je pripravljalo kar nekaj časa ... Pa se vrnimo na dan prej in opravičimo uporabo šaljivega neologizma interpolucija.

V nedeljo zvečer so me začeli klicati prijatelji iz Beograda in Zagreba, prispelo je tudi veliko sporočil. Vsi so bili navdušeni, da smo izvolili predsednico republike, ki se zavzema za človekove pravice, ki je premagala Janševega kandidata, ki govori jasno in natančno. Opazila sem, da v odgovorih na njihove izlive zadovoljstva skušam malo zategniti zavoro, potem pa sem razumela, da vsi projicirajo svoj položaj, svojo brezizhodnost, da je primer Slovenije v tem trenutku kanček upanja za vse njih. Nisem jih želela razočarati, nisem pa tudi želela ogroziti ne svoje ne širše kritiške poze, ki smo jo mnogi razvili še posebej v zadnjih dveh letih. Toda ta pogled na drugega daje misliti, saj opominja na drugačne možnosti in potrjuje skupne elemente razumevanja boljše družbe. Moramo torej biti zadovoljni, a s široko odprtimi očmi.

Nova predsednica je odločno izjavila, da je na referendumih treba glasovati ZA. Ni kaj, s tem se moramo strinjati. Zmaga na treh referendumih bi pomenila premik, napredek – in že četrti poraz SDS in Janše ter dokončno zaokrožitev rezultatov aprilskih volitev. Čas bi že bil, da priznajo poraz na teh volitvah! Zakaj SDS vleče poteze v nasprotju z lastnimi cilji glede oskrbe starostnikov, ostaja skrivnost, referendum o sestavi vlade je čisto maščevanje Levici in je v škodo človekovih pravic - predvsem pravice do strehe nad glavo. Ostaja še referendum o noveli zakona o RTV, s katero vlada v bistvu skuša onemogočiti desničarsko zaroto za prevzem oblasti preko medijev, torej s strankarsko propagando prek javne RTV. Janša je izkoristil zadržanost vlade v prvih mesecih in njeno zavezanost strogemu spoštovanju predpisov ter še pospešil prelivanje odplak z Nova24TV na javno televizijo. Posledica je skoraj nerešljiva situacija, ki jo poglabljajo propagiranje neumnosti, neprofesionalnost in veliko najslabših oddaj v zgodovini televizije v tej državi. Pogovori, ki jih vodita Vida Petrovčič in Igor Pirkovič, so sramota, zaradi profila povabljencev, zaradi privilegiranja desnih udeležencev, zaradi jemanja besede in poseganja v besedo tistih, ki to niso, zaradi neverjetno nizke kulture govora mnogih udeležencev. Pogovori so preprosto slab cirkus, večina udeležencev ne dosega ne slovničnih, ne logiških, ne intelektualnih standardov javnega nastopanja, komično ponavljajo formule, ki jih slišijo z druge strani, tudi ko jih ne razumejo. Ko bi le znali posnemati! In seveda, ženske so minimalno zastopane. Zaradi vsega tega je treba Janševo medijsko ofenzivo ustaviti.

Interpolucija pomeni, da so popustile vse zavore in da desnica na vsakem koraku odpira vpogled v svoje frustracije, skrite želje in bolečine, svojo neživljenjskost in nerazumevanje stanja. Še posebej neprijetno je bilo to vidno ob prvih dveh interpelacijah in ni videti, da bi bil napad na ministrico za kulturo kaj drugačen. Tožniki se ne morejo odločiti o predmetu svojih napadov, ampak brez nadzora razpredajo vse, kar jim leži na duši. Vida Petrovčič se spravlja na sodelavce in ponižuje svojo institucijo na RTV, Branko Grims v parlamentu, ki ga je razglasil za nelegalnega, ponižuje in sramoti to institucijo. Če za šalo uporabim latinščino, je Grims quasi modo poslanec – »na nek način, skorajda« poslanec: parlamentarni Quasimodo ni neznosen za oko, ampak za uho in razum. Victor Hugo je iz Quasimoda naredil pošast, vendar mu je dal dušo. V tem primeru je ravno obratno. Poleg vseh neposrednih žalitev in posrednih namigov Quasimodo Grims vedno znova uporabi formulo, ki je res zastrašujoča in kaže, kako on in njegovi privrženci razumejo moč in javni govor: on bi navedel še veliko primerov, a jih (verjetno zaradi časa) zdaj ne bo. To pomeni, da njegovi primeri nekaj dokazujejo tudi takrat, ko niso navedeni, in da jim moč prepričljivosti daje dejstvo, da to sam pove. Težko si je zamisliti bolj grozljivo, brezsramno interpolucijo. Podpredsednica parlamenta je za žanr, v katerem govori Grims, uporabila milostni izraz "pravljica". Toda Grims se dela užaljenega in je prepričan, da govori o dosegljivi, bližnji prihodnosti. Ta bi bila seveda na nasprotnem polu od "pravljice"...

Samo nekdo z močnimi živci (sama sebi dam kompliment, da sem ena izmed njih) lahko gleda dva toka interpolucije hkrati, pogovor o RTV, ki ga je vodila Vida Petrovčič, in komentiranje parlamentarne razprave ob interpelaciji ministrice Tatjane Bobnar na Nova24TV. Na eni strani je gledalec moral prenašati pet verbalno prizadetih desničarjev (plus šesta Vida Petrovčič) proti trem ljudem, ki novelo zakona poznajo, dve sta pri njej tudi sodelovali, na drugi strani pa odgovornega urednika in direktorja Ranta in Tomašiča, ki sta delovala kot klovnovska različica Whatmougha in Urbanije. In tam nas ena formulacija lahko navda le z ledeno grozo: Rantova izjava, da sovražnega govora ni. Vse je svoboda govora. Nima smisla dokazovati, da je neumnost neumna, res pa je treba opozarjati in ostro reagirati na morebitne posledice neumnosti. V Janševem medijskem središču ne najdemo nič drugega kot sovraštvo/sovražni govor: ne pravopisa, ne slovnice, ne logike, ne retorike, ne vljudnosti, ne krščanskih vrednot, ne strokovnosti, ne dobrih tehnikov, ne novinarjev, ne napovedovalcev, ne urednikov, ne oblikovalcev, ne pameti, ne dialoga, ne poštenja, ne sramu in, bog pomagaj, ne publike. Obstajajo le laži in afnanja, ki so drugi obrazi sovraštva. Vsi ti fenomeni danes razkrivajo en proces, transfer, ki kaže na resnost situacije, tako psihične kot socialne. Vse, kar so sami in kar izvajajo, vse, kar vsakemu razumnemu opazovalcu takoj postane jasno kot njihova določujoča značilnost, prenašajo na druge in jih za to obtožujejo – in ti drugi so neko imaginarno široko, globoko, skrito in odprto »levo«, pojem, katerega razsežnosti in pomenskega polja niso sposobni razbrati ali sploh določiti. Naj vas spomnim, OZN in ameriški demokrati so - levica. Za stanje na desnici ni boljšega opisa kot preprosta primerjava obnašanja Janševih medijev pred volitvami v državni zbor in po njih. Pred volitvami je bil njihov najljubši izraz "režim", nevidna organizacija, ki drži državo v železni totalitarni pesti, in to v času, ko je bila oblast desna, ko je imela vso moč in ko je kazala širok razpon zlorabe te moči. Po volitvah je spet tu »režim«, a tokrat tudi »hitlerizem« – kar je trenutno najbolj priljubljen izraz. Pred volitvami so bili državni mediji, po volitvah so državni mediji, Janševa medijska tovarna sredstev za onesnaževanje pa je v obeh primerih – alternativa! Prva stvar, ki pride na misel, je, da v nekaterih glavah ni vse v redu, a to prav nič ne pomaga definirati problema in ga rešiti. Kakor koli že je, takšne situacije ni mogoče rešiti brez soglasja nosilcev teh glav in to se preprosto ne more zgoditi. V ozadju je oblast in nič ne more preusmeriti njene moči. Če torej pravega vira in vzroka ni mogoče odpraviti, je treba spremeniti okoliščine, v katerih preživi in ​​se krepi. Sprememba zakona, drugačen javni govor in obnašanje v parlamentu so blagi ukrepi spreminjanja okoliščin in posledično nujna smrt pošasti, ki je prerasla v grožnjo državi. Glasovanje za referendum o RTV je treba razumeti kot humanitarno in družbeno upravičeno dejanje.

Vendar je treba poudariti tudi, da so glavne žrtve sedanjih napadov ženske. Napadati žensko je lažje, prinese več užitka, nagoni so svobodnejši, samocenzure ni, ciljanje na žensko vedno vplete še nekaj že osovraženih žrtev okoli nje - moških, družin, prijateljev, hišnih ljubljenčkov. Kako se mu torej odpovedati? Zadnji med zadnjimi, Mitja Iršič, komentira izvolitev Nataše Pirc Musar za predsednico republike:

"Volitev je konec, levi del volilnega telesa se treplja po ramenih in s prstom kaže na urogenitalni sistem nove predsednice ter med vrsticami pravi: 'Ste videli, kako progresivni smo? Še žensko smo izvolili!'" (portal Nova24TV, 14. 11.)

Odpuščanje in spoštovanje seveda, a šele potem, ko tisto, kar ju dolgoročno uničuje, izgine iz javnega prostora. Kdor si premisli, je lahko morda dobrodošel, vendar je potrpljenja konec.

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?