Svetlana Slapšak
Zdi se mi, da sem o zdravstvu slišala in prebrala vse: kaj se dogaja, česa se ne da, kaj bi se dalo, pa se ne bo. Ko sem dobila napotnico za akupunkturo zaradi nenehnih akutnih bolečin in dobila termin čez dve leti, mi je postalo malo bolj jasno. Zato iz svoje popolne pacientove ignorance vidim le en izhod: vsi zdravniki, ki to hočejo, naj dobijo koncesijo, ki jo razumem v primarnem pomenu kot dovoljenje za delo, in zapustijo svoje položaje in udejstvovanje v javnem zdravstvu. Naj raziščejo, ali je bolnih bogatašev toliko, da lahko udobno živijo in normalno delajo. Nihče pri zdravi pameti si ne želi, da bi ga zdravil zdravnik, ki dopoldne ali popoldne dela svojo izmeno, drugače pa privatno prakso; če že ne operira in pregleduje, ureja administracijo, račune in davke. Naslednje jutro sedite poleg popolnoma izčrpanega in dezorientiranega človeka, ki gleda na uro, ko mu začnete razlagati svoje težave. Javno zdravstvo bi pridobilo z zaračunavanjem uporabe drage opreme koncesionarjem, sredstva, ki jih dobijo zavarovalniški zavodi v obliki dvojnega zavarovanja, bi služila javnemu zdravstvu: javno zdravstvo bi tako postalo elitno zdravstvo z najsodobnejšo opremo in koncesionarji ne bi mogli ničesar zahtevati od države. Novih zdravnikov pa bi lahko bilo ob plačah, ki jih zdaj ponuja država, dovolj, pa tudi plačilo morebitnih prevajalcev v začetnem obdobju ne bi bilo problem. Ker bi bil pacient najpomembnejši. Po določenem času bi bili koncesionarji samo še pretežno upokojeni zdravniki, ki ne morejo nehati zdraviti, tudi če za to niso plačani, in bili bi zelo cenjeni dobrotniki. Drugi bi šli tja, kjer so boljše plače, ali pa bi skrbno in trdo delali doma, da bi si zagotovili primerno pokojnino.
Drugo področje, kjer je koncesija skoraj nujna, je cerkev: povezana je z zdravjem, saj je redna spolnost njegov pomemben del. Cerkveni delavci z drugačnimi predstavami o spolnosti in celibatu bi lahko v okviru koncesij pridobivali svoje vernike, opravljali zanje vse storitve po ceniku ali samo iz dobrodelnih prispevkov, plačevali svoje semeniščnike, redovnike in redovnice, njihove prostore, uniforme in drugo. Pravkar so se pojavili prepričljivi dokazi, da po spolnem udejstvovanju in po z njim povezani diskurzivni izvirnosti cerkveni uslužbenci krepko prekašajo domišljavo mladino iz Foto Puba: kakšna imaginacija, frekventnost, dolgotrajnost, to je konkurenčnost, ki res kliče po koncesiji! Dobiček je zagotovljen, trg v razvoju ...
Še eno področje v prestrukturiranju bi lahko sprejelo koncesijo kot rešitev: policija. Je treba kaj posebnega dokazovati in navajati primere? Stvari so tako jasne, da je čudno, da koncesije niso bile že predlagane.
Koncesije so zagotovo pravi balzam za kapitalizem, ki ga še vedno omejuje država. Gre pravzaprav za osnovni koncept: kapitaliste je treba osvoboditi, da jim ne bo treba več prositi za pomoč države, ampak da bodo lahko samostojno krmarili v razburkanem morju trgov, borz, investicij in vsega, kar vključuje zaposlovanje in izkoriščanje drugih. Zahtevam tistih, ki bi se zaposlili, bi se morali zelo hitro prilagoditi, če naj bi jim zagotovili vse, kar iščejo. A zakaj bi se zaposlili, če pa veliko večjo varnost najdejo v državi ali samozaposlitvi? Koncesije so vgrajene v svoj sistem, preživetje ali propad nista več skrb nikogar - še posebej ne države. Zdi se, da je tveganje, glavno gonilo kapitalizma, nekje zaspalo. Treba ga je prebuditi in ga ločiti od javnega interesa.
Enako velja za izobraževanje, šport in številna druga področja dela, proizvodnje in storitev. Skoraj sem se zbudila od navdušenja ... Pa sem se takoj vrnila k sanjam in koncesijam kot skoraj univerzalni rešitvi. Ali ne bi bilo modro nekdanjemu predsedniku republike dati vsaj še eno koncesijsko leto, saj se mu v zadnjih mesecih ni uspelo javno in ob kakšni potočeni solzi posloviti od vsega, kar mu je bilo v desetih letih predsedovanja pomembno. Recimo, da je še enkrat, "zadnjič" obiskal vse državnike, s katerimi se je imel lepo, jih prijel za roke in se slikal z njimi; pa naj se zdaj javno poslovi tudi od "mišk", naj še enkrat nastopi v vseh poklicih, v katerih je poziral, naj vsaj še enkrat nenapovedano čestita zmagovalcem na Tour de Franceu itd. Vse to brez enega samega državnega evra. Kajti za nekdanjega predsednika bi se zavzeli številni, od visokih politikov in kapitalistov do ujetnikov in izbrisanih - no, zadnji bi lahko bili določeno tveganje.
Ko otroci na ulici v mikrofon izjavljajo, da so dedka Mraza prosili za toplo hrano za vse ali da mu sploh niso pisali, je čas, da socialna država prepusti produkcijo laži samo tistim, ki delajo iz tega denar
Potem pridemo do največjih možnih koncesionarjev, opozicije. Dovolj bi bilo, da bi država SDS in satelitskim medijem ukinila vse možnosti javnega delovanja in jim dala koncesije, torej vse tiste možnosti, za katere si prizadevajo. Kako bi se razcveteli in potegnili stranke s seboj v nov napredek! Kdo bi se lahko zadržal in ne užival v slabo prevedenih novicah, bednih napovedovalcih, novinarjih z govornimi in drugimi motnjami, prispevkih z dvorišča, zabavnem programu, v katerem voditelj pljuva in preklinja občinstvo, v redkem pojavljanju vodje in preroka? Pozor, javna RTV, kakršna je danes, bi tu lahko bila močna konkurenca ... Prekletstvo je v sami opoziciji, ki ima namesto svobode in privatne pobude - dokazano - veliko raje javni denar in državne institucije.
Zelo pomembno vprašanje je, kako prepričati številne potencialne, sicer prodorne in ustvarjalne akterje, da je koncesija res dober način pridobivanja in kopičenja sredstev. Čar koncesij je namreč predvsem v tem, da zameglijo, raztrosijo in izkoristijo vse potenciale, da bi brez dela minimizirale tveganje in čim bolj povečale dobiček. Storitev za storitev, korist za korist, spoštovanje skritih pravil in dogovorov - ni čudno, da je glavna duševna motnja današnjega pacienta z različnimi boleznimi - shizofrenija.
Prva rešitev bi bila reduciranje vseh s koncesijo povezanih terminov na njihov osnovni, dobesedni pomen. Že samo s tem bi koncesije v največji meri ločili od državnega denarja. Koncesionarji bi svoje največje bogastvo - pamet, veščine, dobro organiziranost - prenesli v kaos in tveganje trga ter se predali neusmiljenemu boju, vedoč, da od države ne morejo več ničesar pridobiti. Ob razumevanju realnega stanja bi na trgu ostali le najboljši koncesionarji. Končno bi prišlo do pravega razumevanja ustavnega načela socialne države, saj bi bili koncesionarji tisti, ki bi se iz tega dokončno umaknili. Ne bi več poslušali pritoževanja in negodovanja kapitalistov, ki jih motijo dvigi plač, ki jim država ne plačuje položnic, inflacijskih dodatkov, minutaže za malico ali kakšnih drugih praks socialne države, ki so v nasprotju s koncesijsko prakso. Po drugi strani pa bi imela socialna država vse možnosti za zmanjšanje socialnih razlik, napetosti, obubožanja in obupa izkoriščanih. Stvari bi padle v svoje okvire - kot pri otroških igračah: krog v krog, kvadrat v kvadrat, trikotnik v trikotnik.
Vzemimo slavni primer, kjer bi dobesedni pomen pomenil pravo rešitev. V zadnjem procesu, ki ga vodi Janez Janša proti sodnikom, ki so se mu zamerili, tožilec zahteva "simboličnih 900.000 evrov" za njegovo duševno, fizično in politično trpljenje ter izgube. Sodišču ni treba izgubljati časa in državnega denarja ter po nepotrebnem podaljševati sojenja. Dobesedna razlaga zahteve omogoča sodnikom, da Janši brez odlašanja dodelijo "900.000 simboličnih evrov". Poleg tega bi postopek ob minimalnem vložku prinesel tudi določeno korist: vsak otroški vrtec bi lahko za smešno ceno nekaj kilogramov čokolade hitro proizvedel simbolične evre.
Pri spodbujanju dobesednih pomenov bi lahko šli še dlje in širše od koncesij. Če bi bilo to storjeno že prej, se tako preprosta zadeva, kot je to, da je neki prostak dve novinarki javnega medija označil za prostitutki, ne bi vlekla šest ali več let: prostaku bi vzeli od plače dvakrat po 15.000 evrov s poslano sodbo, iz katere bi potem lahko po mili volji svojim otrokom zlagal čolničke - in morda bi zaračunali še dodatno kazen za nedvigovanje pošte.
V plitvem spancu pride trenutek, ko razum reče, da je vse skupaj res nesmiselno, in spečega uživača zbudi. Nazaj v realnost, kjer utripajo varčne LED-lučke, velike družine se v reklamah prenajedajo, dedki Mrazi švigajo iz vseh koncev ekrana, jaz pa si poskušam lajšati bolečino z recepti čajev tistega patra, ki je obogatil sebe in svoj samostan s prodajo jabolčnega kisa, brez davkov. Moj preprosti načrt je ogrožen zaradi takšnih izkrivljanj realnosti, spleta tolažilnih laži, goljufij, ki jih socialna država tolerira in verjetno podpira. Zakaj? Realno, obredna lučka spominja, da se je rodilo mlado Sonce, marsikatera velika družina bo za praznike jedla makarone in napolitanke, jaz pa ne morem plačati akupunkture. S tem bi se morala socialna država spopasti, drugo pa pozabiti, vse skupaj preseliti v svet koncesij in kapitalizma, kamor tudi sodi. Ko otroci na ulici v mikrofon izjavljajo, da so dedka Mraza prosili za toplo hrano za vse ali da mu sploh niso pisali, je čas, da socialna država prepusti produkcijo laži samo tistim, ki delajo iz tega denar. In se posvetiti izrecno poimenovanim, realno obstoječim, simbolno razumljivim problemom.
