Kolumna Svetlane Slapšak: Daj nam danes!

Premier Golob se ni zaletel niti se ni odprla Pandorina skrinjica: osmina prebivalstva v državi je pod pragom revščine, kar pomeni, da dva zaposlena s plačama ne moreta preživeti družine, in enako velja za par upokojencev z dvema pokojninama. Za sodniki so se oglasili tudi vsi drugi javni uslužbenci - seveda, saj živijo in mislijo. Plačni sistem, tisti "enotni", je že zdavnaj razpadel in skrajni čas je, da se po kosih popravlja. Obljube članov vlade, da se ne bodo menili za sindikalne in druge zahteve, so neodgovorne – menili se bodo, in še kako. Zanimivo je, da so se takoj oglasili že pozabljeni "mladoekonomisti" in Virant, ki so si izmislili "vitko državo", ZUJF in druge slaboumne ukrepe, s katerimi so pripeljali do sedanjega stanja. Nikoli se na primer ni raziskalo, zakaj so privatni delodajalci uveljavljali določila ZUJF-a, ki se na njih ni nanašal, in s tem povzročali le še večje krivice in gorje ... Ob vsem tem pa si Ivan Simič upa izjaviti, da le gospodarstvo proizvaja, vsi drugi pa živijo od njega. Za primerjavo in opozorilo vladi naj spomnim, da je v Franciji menda milijon ljudi prišlo na ulice (in se ne nameravajo kmalu umakniti) zaradi namere države, da premakne mejo upokojitve za dve leti. Macronov argument je, da ljudje živijo dlje, argument ljudi je, da si ne bodo dovolili uničiti še dveh dodatnih let življenja. Odlaganje ukinitve dodatnega zdravstvenega zavarovanja pri nas za dve leti je tudi kraja dveh let življenja, sploh tistim, ki jim bolezni niso "priznane" znotraj kvote osnovnega zavarovanja ... In zato ima zahteva smisel samo danes! Simičev biser, eden v bogati zbirki neumnih izjav bogatašev, je dokaz, da je pojem dela, nujnega za preživetje, popolna zmeda, koristna edino za tiste, ki imajo največ od dela drugih.

Danes ni več resnega sociologa ali ekonomista, ki bi trdil, da je delo pogoj za preživetje tistih, ki delajo. Zadnji veliki podvig kapitalizma in hkratni dvig življenjskega standarda posameznika se je zgodil med drugo svetovno vojno, v ZDA: proizvodnja orožja in drugih vojnih sredstev (letala, ladje, tanki, tovornjaki, hrana, uniforme in druga oprema) je privedla do vidne znatne blaginje ogromnega števila delavcev in zaposlenih, zanje so bila zgrajena cela mesta, infrastruktura, šole, organizirano zdravstvo in druge dobrine. Konjunktura je prinesla tisto kratkotrajno harmonijo kapitala in motiviranih delavcev, New Deal se je končal, ameriški življenjski standard je bil nepredstavljiv v Evropi in drugod ... še kar nekaj časa po vojni.

Danes proizvodnja za vojno ne potrebuje toliko delavcev. In nikoli več ni bilo takšne harmonije med kapitalom in delavci. Delo danes ne more biti pogoj za boljše življenje. Človek si že s tem, da je živ, zasluži (boljše) življenje. In država vzame denar vsakemu posamezniku, pa če ta dela ali ne. Nihče resen danes ne obljublja boljše prihodnosti, nasprotno, motivacijo za upanje uničuje preprosto spoznanje, vidno in prepričljivo na vsakem koraku: uspejo predvsem privilegiranci, dediči, pokvarjenci, tisti, ki so blizu oblasti. S tistimi drugimi, ki spoštujejo delo in delavce, bi vsi imeli dovolj. Zahteve kapitalizma niso več, da je delavec pošten, delaven in željan napredka – to so zahteve, s katerimi je še vedno mogoče prevarati ljudi v zaostalih družbah, kar morda ni naš primer. Socialni projekti po svetu ne postavljajo dela na prvo mesto, ampak poudarjajo druge življenjske okoliščine, ki so najbližje idejam socializma. Malo je držav, kjer se vprašanja dela, enakosti in človekovih pravic postavljajo na tako mizantropski, lažniv in hinavski način kot v Sloveniji. Kapitalisti povsod po svetu o tem večinoma molčijo, kar ni nič bolje, je pa morda za kakšen miligram bolj pošteno. Skratka, dajte nam danes, kajti druga možnost je le "nikoli", četudi je predstavljena samo kot čez dve leti. Nihče, morda niti planet sam, nima na voljo dveh let ob vseh možnostih, da se neodgovorne obljube ne izpolnijo iz tisoč razlogov. Zavlačevanje, ki je glavna politika v evropskih institucijah, lahko samo podžiga družbene nemire, a tudi tam je vedno manj govora o delu, ki prinaša napredek, vse več pa prepričanja, da so javne službe in usluge, pravičnost in socialna zaščita za vse nekaj, kar naj bi bil evropski standard.

Upajmo, da je premier Golob že na poti k takšnemu, med razumnimi ljudmi prevladujočemu stališču. Država je sebi prikladno onemogočila napredek in hitrost z vzpostavitvijo vse bolj obsežnega in zapletenega administrativnega aparata, "potreben čas" pa lahko vedno izkoristi za odmikanje reform. Državljani so tukaj, da dvignejo glas proti temu, se postavijo na noge, zamahnejo z rokami. Danes, ne jutri! Vlada bi morala vedeti, da so danes na videz še uporabne nianse že razumljive vsem, da ni nobenega trika, ki bi državljane še lahko zapeljal, da budno pazimo na vsako njihovo besedo, gesto, pogled, ton glasu, miganje z brki. Vemo, da so s taktiziranjem pokopali javno televizijo in da je zdaj pravo vprašanje, ali jo je sploh še mogoče rešiti. Vidimo napake, ki jih delajo. In zato nenadni ukrepi, če so v skladu z obeti izboljšanja življenja, prinašajo novo kvaliteto, da zadovoljijo in vzpodbudijo izostreno razmišljanje o pravičnosti in enakosti. In enakost pred zakonom kot osnovno pravilo je ogrožena, že samo zato, ker imamo ne le kazen trideset let zapora, ampak tudi dosmrtno, v nasprotju s tistim, kar je nekoč določila mlada država; ker se pred pravico da izvleči z denarjem; ker imajo nekateri privilegije v zaporu; ker se nekateri zaporniki pojavljajo v javnosti in na državnih proslavah in še marsikaj. O drugih enakopravnostih morda bolje, da ne govorimo: šolstvo je globoko prizadeto zaradi socialnih razlik, zdravstvo je na poti, da pripade predvsem premožnim. Zahtevo po spremembi ustave – tistega določila o socialni državi - bi nekdo moral predlagati v parlamentu, že zaradi ironije, ki bode v oči.

Zaradi vsega tega se lahko le veselimo prošnje "daj nam danes!". Konkurenčnost in lahkotno bogatenje sta zgodbi za slaboumne: namesto tekmovalnosti mora družba omogočiti razvoj vsem, nato pa pomagati nadarjenim. Bogatenje je posebno drzna laž, saj se je število bogatih zmanjšalo v korist super bogatih, število revnih in lačnih pa se je po drugi svetovni vojni neverjetno povečalo. Ostaja zasebna lastnina, ki ne bi smela vključevati za skupnost kritičnih naravnih virov, v drugih oblikah pa jo je mogoče brzdati z državnimi mehanizmi. Nekaj ​​je gotovo, trenutno stanje kapitalizma je nevarno za človeštvo in se bo moralo spremeniti - če je le človeštvo pomembnejše. Zgodovinski socializem je predlagal delo za prihodnost in potomce, kar je danes popolnoma neuporabno kot motivacija: danes moramo potomce rešiti pred nami. V vseh omenjenih primerih mora človeška družba najti nove načine za preživetje. In za to je potrebno veliko boljše, širše in globlje poznavanje preteklosti. In jasno je, da religija, iz katere vsakodnevnega obreda izhaja prošnja "daj nam danes!", zanesljivo ni ne vir upanja ne zavetje, še najmanj pa opora pred vsem tem kršenjem človekovih pravic. Tudi z drugimi religijami in cerkvami ni veliko bolje.

Oklevam le glede časa, potrebnega za usvojitev znanja, tega pač ni mogoče pridobiti v enem dnevu. Odločitev pa lahko pade takoj! In v tem smislu se mi zdi upravičeno sprejeti izjavi predsednice državnega zbora in predsednice republike, da nista feministki. Iskreno priznata, da jima manjka tistega nekaj znanja, empatije, solidarnosti, topline, širine in vsega drugega, kar feminizem danes pomeni. Gre za gibanje, ki podpira vsa druga manjšinska gibanja, v okviru katerega se je rodil sodobni maskulinizem (gibanje in akademska disciplina), preučevanje moškega spola. Feministi so še kako pomembni za feminizem in pravzaprav vsaka feministična zaveza širi obzorja in povezuje najrazličnejše človeške potrebe. Urška in Nataša, še danes se odločita, da čim prej postaneta feministki! Če želita, vam bodo pri tem pomagale številne feministke vseh starosti in prepričanj. Zakaj ne bi postali vzornici večine prebivalcev države? Kdo vas podpira, hvali, brani pred norimi napadi – večinoma moških? Ženske so vas seveda pripravljene videti kot vzor. Ali ne čutita potrebe, da bi patriarhalne može poučili, da tako ne gre več? In tu že sama feministična izkušnja podaja dovolj znanja, prakse in trikov, ki lahko stanje izboljšajo.

"Daj nam danes!" pomeni tudi, da ni potrebno nič drugega kot preživeti le še en dan: skromnost prosilca in njegova vdanost v negotovo usodo vsaj na simbolni ravni ustreza strahu in brezupu časa, v katerem živimo in v katerem se je nakopičilo toliko možnih nesreč za ljudi kot še nikoli v zgodovini, skupaj z noro hitrim kopičenjem dobrin in poglabljanjem razlik glede možnosti preživetja pa dostopnosti teh dobrin. Odgovor na to je med drugim hitrost kot lastnost odločnosti. Geste predsednika Goloba s sodniki ne sme pokvariti hinavska in sebična politika upočasnjevanja, ki jo izvajajo nekateri drugi v vladi in njenem krogu. Zato se postavlja vprašanje, zakaj je v programu zdravstvene reforme toliko Bešiča Loredana in tako malo Breclja? Dobra ekipa lahko iz patetičnih 120 strani - in ne verjamem dokumentom, s katerimi se maha - v eni noči naredi udaren, natančen in resnično učinkovit program zdravstvene reforme, v skladu z že tolikokrat postavljenimi zahtevami, ki so objavljene, natisnjene ... lahko jih celo zrecitiramo, odpojemo, odplešemo, odigramo, in vse to še danes. Ne pozabimo, zavlačevanje z vsemi možnimi sredstvi je primarno orožje desnice, ta je vladi že odžrla pol leta brez trohice ozira na žrtve in stroške takšne upočasnitve. Danes smo torej vsi s sodniki!