Novoustanovljeni organ za boj proti sovražnemu govoru bo imel težko delo: ugotavljati bo moral ne le povzročitelje sovražnega govora, ki se je sedaj razširil tudi na glavni javni medij RTV, pa oblike, izraze in formule sovražnega govora ter razloge in mehanizme njihovega širjenja, moral bo tudi predlagati temeljite spremembe zakonodaje, saj je povezava med sovražnim govorom in dejanji zoper telesno integriteto vse pogostejša in očitnejša. Danes proizvajalci sovražnega govora sploh ne skrivajo, da tak govor implicira tudi napad na žrtev. Tu je nedavni primer:
"To je že drugič, da je Nika Kovač skušala nekoga 'potunkati', da bi nase preusmerila pozornost. Ker točno to je. Igranje žrtve in igranje na karto čustev in ne razuma. Vsak razumen človek bi namreč Niko Kovač povprašal po zdravju. Javno osebnost je nekdo sredi dneva ogovoril v kavarni, polni ljudi. To ni napad, to je nekaj, kar si dobila v paketu, ko si stopila v čevlje javne osebnosti. Prevzemi odgovornost."
Tako je na portalu Nova24TV 14. marca "Tanja Brkić" (verjetno še en psevdonim) sklenila komentar, ki zanika kakršno koli prisotnost sovražnega govora ali nasilja v tem, kar se je zgodilo Niki Kovač in kar je ona opisala na svojem facebooku ter podala prijavo. Zanimiva podrobnost tega komentarja je podatek, da je priča dogodka, ki jo omenja intervjuvani storilec ... slepa. Tisto, kar je resnično grozeče in kaže na legitimizacijo uličnega in drugega nasilja nad "sovražnimi elementi", kot so opredeljeni v eni stranki in njenih satelitih, je "lekcija" o obnašanju javne osebe. Javna oseba naj bi morala prenašati verbalne napade in grozilne fizične pristope druge osebe, ki se pri tem ni dolžna predstaviti in jo "ima pravico" žaliti.
In vendar ne, nima je pravice nagovarjati, razen če se predstavi, in mora se obnašati v skladu z osnovnimi pravili vedenja. "Nosilci resnice" so takoj potegnili primer verbalnega napada na takratnega predsednika vlade Janšo, ki se je zgodil na Kredarici: a v tem primeru je mlada ženska, ki jo je Janša večkrat verbalno napadel in žalil (posredno tudi kaznoval), izkoristila slučajno srečanje, da mu pove, kaj misli. Janša je bil v družbi ministra za notranje zadeve, ki se ni izpostavljal ali kakor koli reagiral. V primeru Nike Kovač, same in brez zaščite, je neznanec napadel mlado žensko, ne da bi se prej predstavil; Nika Kovač ga ni nikoli prej osebno žalila, kot je Janša žalil Teo Jarc. Prisotni moški že s tem, da je skušal pomagati Niki Kovač, povsem očitno dokazuje, da je bil prizor tipičen ulični napad na mlado žensko. Utemeljitev "Tanje Brkić" o "odgovornosti" je predrzna in lažna, edini smisel tega pa je spodbujanje k podobnemu nasilju nad vsemi prepoznavnimi osebnostmi iz javnega življenja, ki temu krogu niso po volji. Ulično nasilje, ki ga že več kot dve leti pridigajo in zahtevajo na Novi24TV, od gostov prek komentatorjev do voditeljev, postaja uradna politika desnice. Ni več vprašanje, v kolikšni meri verbalno nasilje generira fizično nasilje, ampak se sovražni govor uporablja, da opraviči storjeno nasilje.
Uradni organ za zatiranje sovražnega govora zamuja sedem let, od uradne ustanovitve Nova24TV in satelitskih medijev. Za širjenje sovražnega govora je torej najprej odgovorna vlada, ki je bila na oblasti leta 2016. Izvor sovražnega govora nikoli ni bil jasen: je pa nedvomno glavni proizvod slovenske desnice, predvsem stranke SDS, in je neposredno povezan z neonacističnimi skupinami in revizionističnimi idejami. Sovražni govor je vsekakor obstajal že prej, eden njegovih pionirjev je prav gotovo sam Janez Janša, ob javnem nastopanju nekaterih v dolgem trajanju - na primer Jelinčiča, pa tudi sporadičnih nastopih drugih na desnih obzorjih. A zgodovina Nova24TV je zgodovina glavnega vala sovražnega govora v Sloveniji. To dokazujejo poteze desničarskega medijskega konglomerata: psevdonimi avtorjev, odstranjevanje pretirano neprimernih besedil, ko se pokaže nevarnost pregona, nedostopnost iskalnih mehanizmov na portalu, organizacija kompenziranih komentatorjev (botov), fotošoping in fotomontaže, negiranje vseh novinarskih pravil in seveda nejasno financiranje.
Ulično nasilje, ki ga že več kot dve leti pridigajo in zahtevajo na Novi24TV, od gostov prek komentatorjev do voditeljev, postaja uradna politika desnice.
Ni več vprašanje, v kolikšni meri verbalno nasilje generira fizično nasilje, ampak se sovražni govor uporablja, da opraviči storjeno nasilje
Policija je tudi v okvirih obstoječe, premalo natančne zakonske ureditve razmeroma pogosto reagirala na primere sovražnega govora v teh medijih. Strategija, ki ji lahko sledimo od zaostrovanja predvolilne kampanje, torej nekje od konca leta 2021, te medije razkrije in izpostavi na najbolj izrazit način: argumente kritike na račun sebe in desne politike preusmerja na tistega, ki izreče kritiko. Ta najpreprostejši pristop je res zadnja možnost, ko vse drugo nima več učinka, če računamo z javnostjo, ki je ohranila neka osnovna merila. Kaj pa, če je javnost poškodovana, če je sposobnost razumevanja oslabela, če obstajajo znaki kolektivne psihoze? Določeno stopnjo take prizadetosti lahko slutimo ob opazovanju shodov Pavla Ruparja: populist, ki pred mikrofonom joka, poje in v intervjuju na portalu Nova24TV premierjevo spremljevalko imenuje prostitutka, je še en eksces strankinih organiziranih shodov ob plačilu in manjših nagradah (prevozi, pijača, zastave, transparenti). Preživetje lahko zagotovi le še močnejša in vidnejša vloga lokalnih odborov (traktorji, vile in podobno).
Drugačen postopek, ki temelji na prikrivanju podatkov, lažeh in pričakovanem kratkem spominu, je ubrala evropska poslanka in desna populistka Romana Tomc. Prikazovanje "trpljenja" ljudi, ki jim ni problem lagati javnosti, ki je ne poznajo, vključuje druge trike. Kaj pomeni obisk "dijakov Škofijske gimnazije" na tistem dogodku? Koliko učencev je bilo prisotnih? Kakšna so bila merila za izbor? Polnoletnih ni bilo med njimi, kar pomeni, da gre za politično manipulacijo otrok. Kdo jim je plačal potovanje? Kako se to prilega učnemu načrtu? So se dijaki klasičnih jezikov iz govora Mira Petka učili dobre retorike? Ali iz govora Petra Jančiča? Ali se res nihče v Evropskem parlamentu ne spomni, kaj se je dogajalo v slovenskih javnih medijih, STA in RTV, ko so jih prevzeli ti isti liki s partijskimi dekreti, podtalnimi akcijami in finančnim izčrpavanjem? Ali se ne spomnijo najslabšega med vsemi medijskimi nastopi Slovenije pred evropskimi institucijami, šova, ki ga je Janša pripravil v svojem zoomu v Evropskem parlamentu, ko je želel svoj piarovski izdelek predstaviti kot podobo medijev? Torej, enostavno, enako kratkoročno, Romana Tomc gre po sledeh Pavla Ruparja in njunega skupnega komisarja.
Zaradi vsega tega bi moralo biti delo organa za zatiranje sovražnega govora pravzaprav kratko in preprosto, saj gre pri takšnem govoru pravzaprav za poskus državne in družbene destabilizacije. Pravni vidik je najbolj pomemben, saj je sovražni govor v veliki meri izčrpal svoje vire: bolj pomembno je preprečiti nasilje, s katerim je nujno povezan in ga njegovi povzročitelji ne skrivajo več. Drugo je nabor ukrepov, ki bi jih morala država izvesti, da bi ustavila in zavrla vire sovražnega govora. Najelegantnejša rešitev bi bila, da bi te medije pokopale lastne napake: največja in najbolj usodna napaka je pač kršitev avtoritete vodje in prav to se je zgodilo direktorju Nova24TV, enemu najbolj energičnih proizvajalcev sovražnega govora, Borisu Tomašiču; njegovo javno opravičilo Janši zaradi sicer nepomembne napake v interpretaciji vodjeve izjave je zavzelo dobršen del njegove oddaje. Kar nekaj dni po tem se na portalu nič ni spremenilo, niti enega novega prispevka; morda moramo le malo počakati.
Za konec pa še malo zabave: v organizaciji Tedna srbske kulture v ljubljanski Mestni knjižnici k sodelovanju ni bil povabljen Kulturni center Danilo Kiš (KCDK), ki mu je ime dal pokojni Dušan Jovanović in ki že dvanajst let neguje in promovira drugačno, neodvisno in sodobno srbsko kulturo. Tudi jaz nisem bila povabljena. Mesec dni pred začetkom je z menoj vzpostavil stik Marko Lakovič, koordinator prireditvenih in izobraževalnih dejavnosti MKL, in mi predlagal, da imam eno predavanje (in zatrdil, da so sodelovali s KCDK, kar je direktorica zanikala). Strinjala sem se in ponudila temo Srbski pisatelji in odgovornost za vojno, seksizem in rasizem. G. Lakovič je potem od mene zahteval vsebino predavanja, ki pa je nisem dala, ker se mi zdi nepotrebna - končno naj neka napetost ostane ... O tem sem sicer objavila dve knjigi v Srbiji in veliko člankov in študij. Program se je pojavil, mene pa ni bilo več v njem. Predvidena sta predavanje o Emirju Kusturici, očitno pomembnem dejavniku srbske kulture, in predstavitev prevoda v slovenščino knjige Aleksandra Gatalice, prvega sekretarja srbskega veleposlaništva v Sloveniji, sicer znanega kot Vučićev kader. Tako me je Vučićeva cenzura dosegla v Sloveniji ...
Sam dogodek nedvomno vsebuje komične elemente – bralci so vabljeni, da jih sami poiščejo in se nasmejejo. Ostaja mi lekcija o oblikah cenzure, ki je neviden, a zelo pomemben element sovražnega govora. Proizvajalci sovražnega govora se radi prikazujejo kot žrtve "cenzure", še preden so sovražni govor odkrito povezali z nasiljem. A ravno sovražni govor predstavlja ultimativno cenzuro, ki naj s povzročanjem strahu in grožnje ohromi žrtev sovražnega govora in prepreči nadaljnje izražanje v prihodnje – deluje torej preventivno in stigmatiziranim vnaprej izniči svobodo izražanja. Z odkritim povezovanjem sovražnega govora in nasilja je krog resnično sklenjen in olajšano je delo vsakemu organu, ki to mora sankcionirati.
