Nočno nebo je samo predhodnica cvetenju in vonju, ki je eden redkih še preostalih dokazov, da je to še vedno mesto, v katerem sem odraščal, in še vedno na istem planetu, ki je imel štiri letne čase z vsemi njihovimi barvami in vonjavami, ki so natančno opisovale tudi faze človeškega minevanja pod zvezdnatim nebom, kajti nebo je zvezdnato tudi podnevi, ko se na njem šopiri edina, toda za nas najpomembnejša zvezda - Sonce.
Spet sem v sedmih dneh prepotoval noro veliko kilometrov. V teh sedmih dneh sem namakal bosa stopala v morje, ki je v zrak metalo iskrice sončne svetlobe, gazil sem po snegu, ki je na nam neznanem kraju podpisoval kapitulacijo pred zelenjem sočne, bujne spomladanske trave. Vsako od mest, kjer sem bil, vsak človek, s katerim sem preživljal čas, je zasebni mikrokozmos in vsak od njih je del mojega življenja. To mi v zadnjih letih prinaša veliko žalosti, toda v preteklih nekaj tednih sem se spomnil, da mi prinaša tudi veliko radosti.
Vendar le tedaj, če sem prisoten v trenutku, trdno tukaj, pod krošnjo stare oljke ali na žgočem opoldanskem mostarskem soncu ali zagledan v zaplate snega na bihaških ulicah ali otožen v Zagrebu, s katerim se že dve desetletji pogajam o mirnem sožitju. Del mene vedno zamuja z vrnitvijo in vedno potrebujem nekaj dni, da se srečam s samim seboj. Zato velikokrat prebedim noč. Noči so povsod druga drugi bolj podobne kot dnevni režimi, ki razkrivajo drugačne kulise, pred katerimi se odvija predstava, ki ji včasih ljubkovalno in nekoliko pretenciozno rečem moje življenje. Vse bolj sem samo igralec, namesto avtor te predstave. V tej vlogi se počutim bolj spočitega in manj tesnobnega kot tedaj, ko si domišljam, da imam stvari pod nadzorom, razporejam like in izbiram scenografijo ter poskušam predvideti tok dogodkov. S toliko napora je mogoče poustvariti le personalizirane klišeje, milijonkrat odživete in odigrane zgodbe. Soočen z dejstvom, da ne morem biti izviren, sem začel spoznavati, da je avtentičnost veliko bolj pomembna od poskusov, da bi bil izviren. Topla voda je bila že zdavnaj odkrita. Vse, kar lahko storimo, je, da jo uporabimo na kak neobičajen način.
Na začetku leta sem se počutil neskončno, skoraj obupavajoče utrujen, nemočen, izžet, demotiviran. Situacija, v kateri sem se znašel, se mi je zdela brezizhodna. To lahko pri ljudeh, kot sem jaz, ki imamo radi popoln nadzor, pripelje do želje, da bi v situacijah, v katerih smo nemočni, dvignili roke v zrak in se predali. Zato sem bil pred dvema mesecema vsaj 20 let starejši kot danes. Čas, s katerim razpolagam, je začelo prevzemati nekaj podobnega agoniji. Zato je začel čas razpolagati z mano. V takem kontekstu se dnevi razvlečejo, sen noče leči na oči in potem ostaneš sam, najbolj osamljen na svetu, držiš se cigaret, podpiraš s kozarcem in čakaš. Da mine samo od sebe. Kot vojaški rok ali zaporna kazen. Prebiti se moraš le skozi ta podaljšani čas, ki se igra s tvojim razumom. In se odreči nadzoru. Sprejeti, da lahko storiš samo to, kar lahko storiš, medtem ko moraš tisto, ob čemer si nemočen, prepustiti nekomu, ki se bolje znajde z boleznimi v tvoji družini, z nesporazumi z bližnjimi osebami, opravili, za katera se niti ne moreš spomniti, zakaj si jih sploh prevzel nase. In spet prideš do tega, da moraš biti tukaj v trenutku, s tistim, kar lahko daš od sebe.
Občutek krivde za stvari, za katere nisi usposobljen, pa je nesmiseln in te naredi nesposobnega celo na področjih, kjer bi lahko kaj ukrenil. To je past, ki nam jo nastavlja svet, v katerem živimo, hektični, kaotični, odprti, neskončni prostor, v katerem se drug v drugega zaletavajo izgubljeni ljudje, izčrpani od tekme, ki jim jo je vsilil popoln izostanek kakršnekoli ureditve. Mi pa silimo gor, med zvezde. Čeprav smo dokazali, da ne znamo upravljati niti tega, s čimer razpolagamo. Nasprotno, to je naš izgovor, da iščemo načine, kako pobegniti s tega najbolj popolnega kozmičnega plovila, z našega planeta, edinega, ki nam je ponudil možnost za življenje, vendar smo začeli iz njega ustvarjati sovražno okolje in se spravili v položaj, ko poskušamo iz resnično sovražnega okolja ustvariti bolj ali manj rodovitno okolje, ki bi nas lahko v prihodnosti sprejelo, če bi zapustili požgano in utrujeno Zemljo.
Zdaj lahko storimo samo to, da več pozornosti posvetimo ljudem, ki so ob nas. Da se vrnemo k svojim malim skupnostim in upamo, da bodo v dogledni prihodnosti srečanja malih skupnosti začela preraščati v družbo, v kateri bomo delali za svoje skupne vrednote in ne bomo dopuščali, da jih poteptajo osebni interesi
Grozni gostje smo in še bolj grozni otroci. Toda koliko nas je, ki se počutimo odgovorni zaradi vsega tega? In zakaj bi se sploh počutili odgovorne, če z leti postaja vse bolj jasno, da lahko le iz svojega lastnega malega življenja ustvarimo udobno toplo mesto, kjer bomo lahko delovali s čim manj skrbmi. Mi, kozmonavti, ki smo nagnjeni k zapravljanju ponujenih priložnosti, ker ima naš pohlep večjo prostornino od časa in prostora, ki ga lahko v času življenja osvojimo.
Velikokrat me prevzamejo apokaliptične vizije, podobne tistim, ki jih je imel med mrzlico v zaporu Rodion Raskolnikov. Le da smo mi že obtičali v njegovi mori.
Opazujem, na primer, kaj se dogaja v sodobnem vrhunskem nogometu. Sem velik občudovalec in ljubitelj tega športa, ne le, ker sem zaljubljen v sam koncept igre. Igra je tista, ki je nekoč znala na igrišče preslikati vso mentaliteto in način življenja nekega malega sredozemskega mesta. Lahko sem ponosen, da sem bil del te skupnosti, zaradi šarma, s katerim je osvajala igra kluba iz mojega mesta. To so bili pravi, resnični predstavniki tega naroda. Strankarski funkcionarji tukaj niso imeli možnosti, njihova naloga je bila pisati poročila, izpolnjevati obrazce, skrbeti za to, da so ulice urejene in čiste, šole in tovarne pa odprte. Toda naši predstavniki so bili tisti, ki so nam prinašali radost in na igrišče prenašali trpki, kot južno sonce vreli humor, prodajali fore in šale. Danes pa je v tem klubu lokalni mladenič samo še kapetan. Skupnost ne obstaja več v tistem smislu, v kakršnem smo jo nekoč dojemali. Tisto na igrišču je le del - v tem našem primeru obrobni, daljni, marginalni - industrije zabave. Vse manj je tudi tistih na tribunah, ki hrepenijo po tem preprostem, edinem sprejemljivem občutku pripadnosti. Čeprav ne živimo v tipičnih razrednih družbah, smo bolj razslojeni kot kadarkoli prej. Ne moremo niti priti do razredne družbe, kajti tako kot je izginil pojem skupnosti, tako je bila z obličja Zemlje izbrisana ideja družbe. Zato ni pomembno, kdo danes nosi dres mojega kluba. On je tukaj zato, da nas zabava in si s tem zasluži svojo plačo. Preprosto nima česa zastopati. Toda vse to je še dobro.
V zadnjem času sem med spremljanjem najmočnejših evropskih lig in mednarodnih tekmovanj začel čutiti nelagodje. Zgrožen sem ob tem, kar se vse bolj kaže pred mojimi očmi, nagnjenimi k temu, da vidijo proces in to, kam vodi. Po igrišču tekajo odlično plačani sužnji. In tako dobro so plačani zato, da prinesejo čim večje provizije in čim več davkov. Toda zanimivo je, da je med sodobnimi gladiatorji vse manj belskih, lokalnih otrok ali tistih, ki so po poreklu iz države, iz katere je neki klub. Na igrišču so otroci iz držav Magreba, črne Afrike, otroci iz južnoameriških slumov, s slovanskega roba Evrope. Vse skupaj vedno bolj spominja na arene starega Rima. Ti sužnji so sicer bogataši, odlično so plačani, zato je naša belska vest mirna. Potem so tukaj še predpisi in gesla, ki prepovedujejo rasizem, nacionalizem, seksizem itd. Formi je zadoščeno, kar je najbolj pomembno. O tem perfidnem licemerju je že med svojo kariero govoril veliki Eric Cantona. Gesla proti rasizmu so mu šla grozno na živce, zlasti ker so govorila tudi o enakopravnosti. Cantona je ta gesla komentiral nekako tako: Moj kolega iz Nigerije in jaz sva enakopravna izključno na igrišču, toda zunaj njega si on nikoli ne bo mogel kupiti hiše v moji soseski, ne glede na to, koliko denarja ima.
Teh besed se vse pogosteje spomnim, ko vidim bizarni prizor z velikih evropskih stadionov, kjer po travnatih igriščih tekajo otroci iz tretjega sveta ter zabavajo krepke belske, evropske starše in njihove otroke. Naj se ve, kam kdo spada na demokratičnem, na papirju pravičnem Zahodu.
Počutim se odgovornega. Mi, nekdanji voditelji svetovnih revežev, bi lahko na podlagi lastne izkušnje v zadnjem desetletju preteklega stoletja svojim zahodnim bratom in sestram prvi povedali, kam drvi njihov namišljeno superiorni svet.
V atomiziranem, razslojenem človeštvu ni prostora za pravico in enakopravnost. Te ideje bodo vedno ostale mrtva črka na papirju kot dokaz, da je formi zadoščeno. Za to formo mi nismo enakopravni, ampak smo enaki. Vsi skupaj pomnoženi z ničlo, tudi to je redek integrativni faktor med ljudmi brez skupnosti, med ljudmi, ki ne tvorijo družbe. In če družbe ni, potem denimo ni potrebe po kulturi, ki smo jo že zdavnaj prepustili usodi oziroma trgu, na katerem ob industriji zabave nima nobenih možnosti. Brez kulture pa nimamo niti podlage za izgradnjo skupnih vrednot. Te so tako ali tako že zdavnaj zamenjali osebni interesi. Reprogramirani smo z jezikovno igro.
Računali so na to, da smo že zdavnaj izgubili občutek za nianse in da zato mešamo enakopravnost in enakost. Zlahka gremo čez dejstvo, da predpisi in gesla proti rasizmu ne bodo izkoreninila sistemskega rasizma. Ravno nasprotno, vse to je, kot lahko vidimo na primeru nogometa, teren, pripravljen za širjenje rasizma. Zdaj lahko storimo samo to, da več pozornosti posvetimo ljudem, ki so ob nas. Da se vrnemo k svojim malim skupnostim in upamo, da bodo v dogledni prihodnosti srečanja malih skupnosti začela preraščati v družbo, v kateri bomo delali za svoje skupne vrednote in ne bomo dopuščali, da jih poteptajo osebni interesi. Kajti vsi smo skorumpirani z majhnimi udobnostmi. Iz strahu, da ne bi ostali brez njih, smo postali navadni strahopetci, ki se na krivico in zlo odzivajo z molkom in spuščeno glavo.
