V bolezni se mu je sanjalo, da je ves svet obsojen kot žrtev neke strašne, nezaslišane in neznane kuge, ki je prihajala iz globin Azije v Evropo. Vsi so morali umreti, razen nekaterih zelo redkih izvoljencev. Pojavile so se neke nove trihine, mikroskopska bitja, in se naseljevale v telesih ljudi. Toda ta bitja so bila duhovi, obdarjeni z razumom in voljo. Ljudje, ki so jih dobili vase, so nemudoma postali obsedeni in nori. Toda še nikoli in nikdar se ljudje niso imeli za tako pametne in neomajne v svoji resnici, kakor so se imeli ti okuženci. Nikoli se niso bolj zanašali na svoje sodbe, znanstvena dognanja, moralne nazore in verovanja. Cela naselja, cela mesta in ljudstva so se okuževala in norela. Vsi so bili preplašeni in niso razumeli drug drugega, vsak je mislil, da ima edini v posesti pravico, in trpel, ko je gledal druge, se tolkel o prsih, jokal in vil roke. Niso vedeli, komu naj sodijo in kako, niso se mogli sporazumeti, kaj je dobro in kaj je zlo. Niso vedeli, koga naj obtožijo, koga oprostijo.
Ljudje so ubijali drug drugega v nekakšnem nesmiselnem besu. V celih vojskah so se odpravljali eni proti drugim, vendar so začele vojske na pohodu nenadoma razpadati, vrste so se trgale, vojščaki so se lotevali drug drugega. V mestih so cel dan bili plat zvona: pozivali so vse, a kdo poziva in čemu, ni nihče vedel, le vsi so bili preplašeni. Opuščali so najobičajnejše obrti, ker je vsak predlagal svoje ideje in zboljšave, in se niso mogli sporazumeti; kmetijstvo je nazadovalo. Tu pa tam so se ljudje zbirali v gruče, se dogovarjali o kakšni skupni stvari, vendar so v isti sapi že začenjali nekaj popolnoma drugega od tistega, kar so še pravkar sami sklenili; drug drugega so začeli obtoževati, pretepati in pobijati. Začeli so se požari, začela se je lakota. Poginjalo je vse, kar je bilo živega. Kuga se je širila in prodirala čedalje globlje. Na vsem svetu se je mogla rešiti le peščica ljudi, ti so bili neomadeževani izvoljenci, vnaprej določeni, da zarodijo novo vrsto ljudi in novo življenje ter obnovijo in očistijo zemljo, vendar ni teh ljudi nihče videl, nihče ni slišal njihove besede in glasu."
Ta dva odstavka je napisal F. M. Dostojevski že davnega leta 1866 v svojem znamenitem romanu Zločin in kazen. K njemu me je pred nekaj meseci vrnila neka čudežna sila. Kakor da sem se poskušal spomniti nečesa pomembnega, kar sem že zdavnaj prebral v tej knjigi. Ko sem končno naletel na opis Raskolnikovega bledeža, me je zmrazilo. To je bila popolna preslikava današnjega sveta. Tedaj sem spoznal, da lahko prerokuje čisto vsak, ki razume vzročno-posledične zveze. Razlika je samo v tem, kako daleč v času lahko greš. Ali pa morda, sem se vprašal v nekem trenutku, ni to nič drugega kot dokaz, da so vsi prelomni trenutki v zgodovini isti, kar potrjuje ciklično ponavljanje stvari, Dostojevski pa je lahko videl današnji svet, saj je pravzaprav živel v enakem svetu. V svetu zmedenih, izgubljenih ljudi, ujetih v negotovih časih. Tisto, kar spaja njegov in naš čas, je kapitalizem. Rusija je tedaj pravzaprav prehajala iz fevdalnega v kapitalistični sistem, medtem ko je iz Evrope prihajala industrializacija, skupaj s politično ekonomijo, ki je Sveto pismo izrinila s trona vrhovnega zakonika. Vse se je spreminjalo, da bi lahko vse ostalo enako. Vendar to ne drži povsem. Bolje bi bilo, če bi rekli, da se je vse spreminjalo, da bi na oblasti in položajih moči ostali isti ljudje. Če sem iskren, mislim, da se danes ne dogaja čisto nič drugega. Ljudje so bili tedaj zmedeni, ker so izgubili oporo, ki so jo imeli v Bogu, današnji človek je oporo izgubil že zdavnaj. Vsakdo je sam s svojimi mukami, prepuščen obsednemu boju za obstanek na trgu mesa. Fjodor Mihajlovič, kot ga rad poimenujem, je pravzaprav opisal čisto vse. Zastavlja se vprašanje – kako je mogoče, da je bilo vse vedno isto? Zakaj vedno končamo na istem mestu, čeprav se zdi, da smo nekam namenjeni, v neznano, po svoji edinstveni in neponovljivi poti?
Vprašanja kar rojijo, medtem ko sem priča jeseni, kakršne v svojem življenju še nisem doživel. Zdi se, kakor da je nekdo s stikalom izklopil poletje in vklopil pozno jesen. Pred samo desetimi dnevi. Moj organizem še ni pripravljen na tako spremembo in tudi možgani se upirajo, zato za sprehode izbiram popolnoma neprimerna oblačila. Že dolgo nas strašijo z ledeno dobo, mrzlo zimo, med katero se bomo morali znajti, kakor vemo in znamo. To počnejo ljudje, ki smo jih izbrali, vsaj mi, ki normalno živimo v demokracijah, da namesto nas opravljajo dolgočasne naloge in da nam na primer zagotovijo ogrevanje. Mene pa poleg vsega tega že dlje časa muči nekaj podobnega posttravmatskemu sindromu. Na trenutke me napade mračen bledež, podoben tistemu, ki je napadal Raskolnikova. Kot da sem vse to že videl v neki stari nočni mori, ki sem jo vsa ta leta poskušal potlačiti. Ali pa sem vse skupaj nekje že prebral. Toda če je vse to res, mi ni jasno, zakaj bi nekdo dopuščal, da se nočna mora ponavlja v stanju budnosti?
Vse se je spreminjalo, da bi lahko vse ostalo enako. Vendar to ne drži povsem. Bolje bi bilo, če bi rekli, da se je vse spreminjalo, da bi na oblasti in položajih moči ostali isti ljudje. Če sem iskren, mislim, da se danes ne dogaja čisto nič drugega. Ljudje so bili tedaj zmedeni, ker so izgubili oporo, ki so jo imeli v Bogu, današnji človek je oporo izgubil že zdavnaj. Vsakdo je sam s svojimi mukami, prepuščen obsednemu boju za obstanek na trgu mesa
Ujel sem se celo v trenutkih škodoželjne radosti, ker že dolgo menim, da so ljudje postali nezavedni, skorumpirani z drobnim udobjem, za katero garajo do nezavesti. In garajo vse bolj in bolj. Samo da bi ohranili tisto, kar so z mukotrpnim delom ustvarili. Zaradi zanemarjenosti brezosebnega sistema, ki smo ga sprejeli, ker nam je obljubil, da bomo lahko blebetali, kar hočemo, vendar nam ni dovolil početi, kar hočemo in kako. Po svetu hodimo potrti in ponoreli. Brez opore v tem istem sistemu, katerega sužnji smo. O tem sistemu je Gabor Mate v nekem intervjuju povedal naslednje:
"Med krizo zaradi covida se je veliko ljudi znašlo v ekonomskih težavah. Toda največji svetovni milijarderji so še bolj obogateli. Kdo lahko zdaj kupuje časopise in ima v lasti medijske družbe? Koga vabijo na intervjuje na televiziji? To so ljudje z denarjem ... Mislimo, da živimo v svobodni družbi. Na Zahodu obstaja mit o svobodi. Vrsta svobode, ko nekaj ljudi nadzira vire informacij. Kakšna svoboda je to, ki jo nadzirajo liderji ekonomske moči? Kakšna svoboda je to, če izbirate med strankami, ki se ne razlikujejo ali se komaj kaj razlikujejo med seboj? To ni svoboda, to je iluzorna svoboda. Ja, lahko govorim, kaj hočem, to je res, obstaja svoboda govora. Ne obstaja pa svoboda delovanja, vplivanja na tisto, kar se dogaja ljudem."
In spet vsi trdimo, da si lažje predstavljamo konec sveta kot konec kapitalizma. Tako nemočni smo. Ali pa se preprosto nismo več sposobni organizirati in zahtevati spremembe, ki bi razbremenile naša edina življenja, preden obtičimo v Krasnem novem svetu, v katerem, kot pravi Mate, in to vedo tudi vsi, ki so knjigo prebrali, so ljudje sprogramirani, da si želijo početi, kar morajo. Morda smo že tam, vendar tega več ne moremo prepoznati. Kajti ključ je v popolnem zatrtju kritičnega razmišljanja in od tod vse te prevare z diskurzivno umetnostjo in marketingom in propagando pod krinko novinarstva. Toda en sam človek preprosto nima moči, da bi se brez hudih posledic prebil skozi ta pekel. In kje je tukaj naš osebni čas, v katerem lahko počnemo, kar nas je volja? Moje celo telo se že dolgo upira temu, kar moram. Kam je izginilo tisto, kar želimo?
Pišem, ker bi rad nekoga dosegel s svojimi dilemami. Odgovorov nimam. Lahko pa poskušam ljudi spodbuditi k razmišljanju. Odpreti um, da se odmakne od prepričanja. Problem glede procesa mišljenja in razlog, da se ga ljudje bojimo, je, da lahko s tem procesom pridemo do sklepov, ki so v nasprotju z našimi prepričanji. To je tisto, česar nas je strah. Strah nas je, da morda nimamo prav, vendar moramo imeti prav, ker nimamo časa za to, da ne bi imeli prav. Tega si ne moremo privoščiti. Biti moramo funkcionalni. Vse izven tega je norost. In zahteva obisk terapije. In spet se ne vprašamo, kakšen sistem je to, v katerem moramo dobesedno vsi po vrsti hoditi na terapije. Morda je težava v sistemu, ki nas preobremenjuje in lomi, in ne v nas. Morda je težava v sistemu, v katerem nimamo časa za branje Dostojevskega. Recimo jaz, ki sem si mukoma priskrbel ta položaj, se nimam s kom pogovarjati o tem. Vsi okoli mene nekam hitijo, pritiskajo na tipkovnice, vsak dan znova dokazujejo, da so še naprej tisto, kar so bili včeraj. Potem se pojavim jaz, v redkih trenutkih, ko se sprostijo, in jim začnem predavati o vzročno-posledičnih zvezah, enotnosti časa in sili zgodovine. Iskreno povedano, še sam sebe bi vrgel iz kavarne. Kar bom storil tudi zdaj, toda prej vam bom podtaknil še odlomek iz pisma Sergeja Dovlatova, ki – medtem ko opisuje srečanje ruskega emigranta z ameriškim kapitalizmom – pravi naslednje:
"Razgovori o abstraktnih temah (Kristus, Andropov, Tarkovski in drugo) v Ameriki veljajo za veliko večji luksuz kot krznen plašč. Tukaj niso možne nobene pasivne oblike življenja, sicer propadeš v najbolj mračnem, najbolj dobesednem smislu ..."
