1 Paolo Sorrentino v knjigi z naslovom Nepomembne točke stališča piše o pripadniku Kamore, o nekem Afabileju. Ko so Afabileja obsodili na dosmrtno ječo, je pogledal skozi okno in dejal, če ga parafraziram, – dosmrtna ječa je tisto zunaj, tukaj bom imel vsaj mir.
Zdi se mi, da imamo preveč svobode in premalo miru. Tako razmišlja Afabile.
Jasno mi je, da lahko mir najdem samo v sebi. Zato sem se umaknil v majhno vas ob morju, da bi se sam s seboj pomenil o samem sebi. Dovolil sem, da so se v meni naselili tuja histerija, neumnost, sovraštvo. Občasno se moramo očistiti vsega tega. Se prijeti za roko in odpeljati iz nemoralnih mrakov.
Začel sem paziti na jezik. Na njegove nianse. Med pogovarjanjem z drugimi se izogibam besedi moram. Poskušamo jo zamenjati z besedo potrebujem, da bi prišel do besede želim. V bistvu se poskušam reprogramirati. Napredujem počasi, vendar v tem nisem sam, kar mi je v veliko tolažbo in spodbudo, da rinem naprej.
Počasi iz glave mečem neke mentalne slike. Brazgotine iz zavesti.
En dan se je zgodilo naslednje.
Morju sem dovolil, da se je približalo mojim stopalom. Pred njimi se je tako zapenilo, da sem imel vtis, da bi lahko, če bi se pripognil, s pestjo zajel mokro sol.
Toda mir ne traja dolgo.
V glavi se mi prikazuje prizor, video neke izraelske umetnice. Iz bodoče žice je izdelala hulahup. Prečudovita ženska. Slekla se je do golega in na plaži, podobni tej, na kateri stojim, začela vrteti hulahup na svojih bokih. Hitro je začela krvaveti. Za njo je bilo Mrtvo morje. In sončen dan.
Zakaj ta groza v meni? To poskušam odkriti, se je znebiti.
Spet drugi dan sem sedel v dnevni sobi pri svojih gostiteljih. Skozi veliko stekleno steno se je ponujal pogled na plažo, morje in hribe. In na samotno skalo, ki je spominjala na hrbtno perut morskega psa. Pogovarjali smo se o proizvodnji histerije, mentalnem zastrupljanju. Vsaj jaz sem govoril o tem. O maničnosti, ki sem jo prinesel s seboj iz raznih mest in se je nalezel od raznih ljudi. On je nasprotno deloval mirno. Včasih je bil podoben stari oljki. Škilil je k morju in hribom. V nekem trenutku mi je dejal:
"Jaz bom odšel na drugi svet s tem prizorom v očeh ..."
Pa saj to sploh ni tako slabo, sem pomislil. Malo sem mu celo zavidal. A ne na zloben način. Potem sem nehal blebetati, spomnil sem se, da drug drugega velikokrat ranimo z besedami, zato sem umolknil. In se svojemu prijatelju pridružil pri škiljenju v sončen dan nad morjem in hribi.
2 Moje vseživljenjsko tavanje se je v tem trenutku spremenilo v izgubljenost.
Ljubljana mojega rojstva. Mostar mojega otroštva. Ptuj, Maribor, velika družinska srečanja. Sombor moje zgodnje mladosti. Sarajevo moje prve osamosvojitve. Zagreb moje prve velike ljubezni. Split, ki ga nisem nikoli prebolel. Beograd moje domišljije. Reka, kjer se popolnoma neutemeljeno počutim kot doma ...
In točka, okoli katere se vse vrti – Mostar, soba s pogledom na vrt, kjer kraljuje velika figa, kjer sem našel gramofon Tosca, ki ga je drobec granate razklal na pol – moje otroštvo, čas, ko so bili vsi tukaj.
Morda od tod izvirata moj strah pred zavrženostjo in potreba po tem, da sem sprejet, ljubljen?
3 Sem zelo vljuden. Lepo vzgojen človek. Zato me ljudje včasih gledajo s previdnostjo. Dovlatov ni nikjer napisal, da je to zaradi tega, ker se za vljudnostjo običajno skriva grehotnost. Dejansko poskuša vsak resen pijanec z govorom in načinom hoje prikriti svoje pijanstvo.
4 Nekoč je morju uspelo v hipu odplakniti vso gnusobo iz mene. Danes gre to veliko težje.
Toda pustil sem mu, da se je približalo mojim stopalom. Zaprl sem oči in poslušal njegovo šumenje.
Velika vodena domovina, pomagaj!
Toda drhtavica ni in ni popustila.
Hodil sem naprej. Stopala so se vdirala globoko v pesek.
Šel sem, seveda, proti kavarni.
Na plaži, pred kavarno, so na ležalnikih počivali ruski turisti.
Povzpel sem se na teraso kavarne. Zvil in prižgal sem cigareto.
Tedaj je prišla natakarica. Naročil sem pelinkovec.
Dobil sem naslednji odgovor:
"Oprostite, toda alkohola ne strežemo, ko je tukaj ta skupina gostov. Tak je dogovor, saj oni temu nasprotujejo."
Trezni Rusi!
Morda je z mano vse v redu, svet je tisti, ki se je obrnil narobe. Velika ruska literatura pa je ostala brez svojih junakov.
Same bizarnosti.
5 Z Nedimom sva se odločila izvesti eksperiment.
Sonce je pražilo središče mojega dvorišča. Na to mesto sva postavila mizo in dva stola. Na mizo sva dala steklenico mrzle rakije in krožnik s slanim sirom.
Slekla sva majici. Okoli glav sva si namotala mokri brisači. Potem sva sedla ter začela jesti in piti, medtem ko je po najinih hrbtih žgalo sonce, brisači na glavah, ki sta se pod njima potili, pa sta se sproti sušili. Ko sva izpraznila steklenico, za kar nisva potrebovala veliko časa, sva na dogovorjeni znak vstala. Vrtela sva se v krog, se opotekala, se zaletavala v dvoriščni zid, bruhala v vodnjak.
Na vratih kuhinje se je pojavila moja babica.
Zmajala je z glavo in vprašala: "Kaj, jazbeca, je res tako težko umetniško življenje?"
Babica Jerica je imela odlične, sarkastične komentarje.
Midva pa sva vedno imela idiotske ideje.
Dogovorila sva se, da bova lubenice napolnila z vodko. In se potem povzpela na mandelj. Vsak je sedel na svojo vejo in jedel lubenico.
Kdor je prvi padel z drevesa, je moral plačati vse, kar sva kupila tisti dan.
"Opici sta padli z veje," je komentirala moja babica, medtem ko sva si midva čistila razbita kolena, lakte in včasih tudi glavo.
6 Prijatelj Mili me je odpeljal v neko kavarno. Kot uspešnega pisca me je hotel iz vljudnosti predstaviti ljudem, ki jih od prej nisem poznal.
Z vrat je rekel gazdi: "Ej, ta je napisal knjigo o Ivici Osimu!"
Gazda me je premeril in dejal: "Takoj se vidi, da je načitan!"
No, zdaj pa piši. Takega človeka si niti Dostojevski ne bi mogel izmisliti. Jaz pa živim med takimi.
Okoli mene sami liki, pojave. In, tako se mi včasih zdi, prikazni.
7 Ona se jezi. In tega se jaz najbolj bojim. Noče biti lik v knjigi. V življenju, pravi, je to nekaj drugega.
Zdaj si moram izmisliti še življenje. Toda da je v knjigi ne bi omenil? Tega res ne morem.
Včasih imam vtis, da je Ona edini dokaz mojega obstoja.
In vedno vam bo povedala, če bom blebetal.
Menda si prizadeva za neko resnico.
Jaz pa bi rad, da bi se samo smejala.
Kup nesistematiziranega znanja v moji glavi pogosto izpade kot šala. Celo tedaj, ko citiram Kanta.
Tudi on je bil budalo.
Ampak poznati ga je treba.
Tako sem vsaj mislil.
Potem sem spoznal, da vsi pripovedujejo trače, medtem ko o Kantu ne črhnejo niti besede. In potem dojamem, da sem obtičal s Kantom in da to ne pomaga pri moji samoti. Resda prispeva k moji teatralnosti, ampak to je zame pogosto zelo naporno. Razočaran sem tudi tedaj, ko moram pojasnjevati, kdo je Nikolaj Vasiljevič.
Tako ni mogoče pripovedovati niti šal.
Ampak kar počnejo sosedje – to zanima vsakogar.
8 Sonce skozi veje oljke pada na moje dlani.
Drhtim. Nečesa me je strah. Spet.
Verjetno neuspeha.
Zunaj pa je lepi svet, ki ga budale orjejo s tanki. Upam, da bo morje vse potopilo. In da bomo vsi postali ena duša.
Moje pogosto omenjanje duše je dokaz, da sem Slovan. Morda sem na nek način tudi veren.
Tudi Slovani so budale. In šaljivci. Nenehno povzročajo nered.
Nebo pa je pravzaprav belo. Odsotno je, tako kot jaz. Nenehno tavam v mislih in pozabim, kam sem bil namenjen z vsem tem.
Izogibam se temu, da bi se sprijaznil z lastno biografijo. In ljubše bi mi bilo, če je ne bi imel. Da bi jo začel pisati šele jutri.
Veder, čist, čil. Novi človek. Za novi svet.
Če svet sploh obstaja.
Nekaj je pred oknom. Neka konvencija. Neki dogovor.
Toda sveta ni nikjer.
Čeprav me je preteklo poletje pajek ugriznil v ramo. V moji koži je pustil svoje nožice. Potem je ta delček kože odpadel.
Dva dni sem čakal, da postanem Spiderman, toda pridelal sem si le izpuščaj, zaradi katerega sem moral jesti tablete.
Antihistaminike.
Ne vem, zakaj se je pajek odločil tako neumno umreti. Morda sem mu le prekrižal pot.
Nenehno neke bizarnosti.
Ali je mogoče, da je tudi Magris vse povedal pred mano!?
Dva meseca pred tem, ko me je ugriznil pajek, sem šel na sprehod. Pravzaprav sem šel pijančevat, ampak to zdaj ni pomembno.
Pomembno je, da sem se sprehajal.
S Knežje sem se odpravil k Savski. Po Ljubljanski aveniji.
Potem sem videl, kako se v neko kolesarko zaganja vrana. Tudi jaz sem hotel iti po isti poti.
Na avtobusni postaji, na njeni strehi, sta sedeli dve vrani in me nezaupljivo opazovali. Pogumno sem stopil naprej in se izogibal njunemu pogledu. In potem se je zgodilo.
Spet bizarnost.
Vrani sta se zagnali vame in me začeli s kremplji praskati po zatilju. Pri tem sta se izmenjavali, dokler se nisem pognal v beg.
Profa in Vlado mi nista verjela. Kljub temu smo naročili pivo.
Naslednji dan sem v črni kroniki prebral, da so vrane na Ljubljanski aveniji napadale kolesarke.
O meni niti besede.
Kot da ne obstajam.
In Zagreb?
Obstaja Zagreb, po katerega ulicah sem bežal pred vranami?
In enkrat mrtvo pijan zaspal na tramvaju.
Voznik je bil tako prijazen, da ni zaprl vrat in me je pustil spati, parkiranega na Remizi med sredstvi javnega prevoza.
Modri zagrebški električni tramvaj.
Kolikokrat sem se z njim odpravil svoji usodi naproti?
Človek brez biografije niti ne more imeti kaj drugega kot usodo.
Nihče ne ve, od kod prihajam, zato sem začel z leti to pozabljati tudi jaz. In ko pozabljaš, si moraš začeti izmišljevati stvari, tako rekoč lagati.
Magris pa pravi, da je izmišljanje stvari najbolj natančna oblika resnice. Ali nekaj takega. Jezen sem nanj, ker je to rekel pred mano, zato ga ne bom niti točno citiral.
Že slišim, kako govori – jezen je na Claudia Magrisa, zaboga, vse živo mu bo še prišlo na misel!
In, hajd, ne bodite zakompleksani zdaj še vi.
Vedno neki Fjodor, neki Claudio, do Nikolaja Vasiljeviča vseeno gojim nekoliko bolj topla čustva, on je imel veliko več smisla za humor, da o Dovlatovu niti ne govorim, plaši me samo Virginia Wolf, ženske me je strah bolj kot vsake vojske na svetu! Vojsko je mogoče spregledati, ženske pa bodo vedno ostale skrivnost, tako kot načini,
na katere upravljajo svet večno pogubljenih moških.
