Od ust do ust. Tako se je imenovala restavracija mojega beograjskega prijatelja. To ime je dobila, ker je bil na samem začetku v bistvu nelegalna gostinska operacija, začeta v nekem stanovanju, če se dobro spomnim, blizu Kalemegdana. Ker restavracije iz konspirativnih in davčnih razlogov ni bilo mogoče oglaševati niti s preprosto tablo pri vhodu v zgradbo, se je vest o njej dejansko prenašala od ušesa do ušesa, izključno s priporočili gostov. Ko je prijatelj spoznal, da posluje solidno in da bi se mu izplačalo poslovati tudi legalno, je vso gostinsko dejavnost izselil iz omenjenega stanovanja, najel lokal v središču Beograda in začel delovati kot vsak drug trpinčeni gostinec, ki mu lastna država, na čelu z davčnimi organi, vsake toliko malo odre kožo s hrbta, saj je podjetniška koža v teh naših krajih legitimna valuta za plačilo dolgov do nenasitnega državnega aparata. Ker je beograjsko občinstvo restavraciji v času njenega nelegalnega delovanja nadelo vzdevek "od ust do ust", se je prijatelj zaradi kontinuitete in prepoznavnosti odločil obdržati to ime.
Pandemija je pokopala mnoge gostinske lokale in tudi restavracija Od ust do ust je šla v zgodovino, med beograjske legende, saj je v času delovanja postala zbirališče uglednih in malo manj uglednih umetnikov ter znanih mestnih obrazov, za katere ni nihče vedel, s čim se pravzaprav ukvarjajo. Še dolgo bomo govorili o burnih nočeh, ki smo jih pospremili, nori od alkohola in lastne pomembnosti, ki nam ni dopuščala, da bi šli spat takrat kot ves normalni svet. Mnoge svoje prijatelje sem v letih pred pandemijo srečeval izključno tedaj, ko sem obiskal Beograd in zavil na pijačo v Od ust do ust. Zdaj se srečujemo po dogovoru, ne moremo več preprosto oditi do Od ust do ust, prepričani, da bomo tam srečali koga znanega, in če bi še malo počakali, bi se po zakonu inercije zbrala vsa družba. Tako smo postali ljudje brez "glavnega štaba" v mestu, neke vrste sirote. Navajeni, da se srečamo na kraju, kjer nas vsi poznajo in kjer se počutimo kot doma, nam - že v srednjih letih utrujenim od potepanja - ne uspe zavzeti nekega drugega prostora, ki bi postal naša nova dnevna soba.
Kot da so taki kraji izginili iz vseh mest, po katerih tratim čas svojega življenja. Mnogi prijatelji so se umaknili iz ulično-kavarniškega življenja, zato v njihovih mestih takega kraja ni bilo mogoče ohraniti. Ponekod naše dnevne sobe še vedno obstajajo, vendar so obrazi v njih zdaj mlajši in me opazujejo z začudenjem. Neznani natakarji me gledajo kot popolnega tujca in v glavnem nimajo pojma, o kom govorim, ko sprašujem, ali moji prijatelji še vedno zahajajo v ta lokal. Prezgodaj smo nehali proizvajati spomine, zdaj se jih samo spominjamo, jaz pa še vedno živim v prepričanju, da je pred nami še veliko nepozabnih noči. Toda kraji, ki so jih doživljali skupaj z nami, počasi izginjajo z obličja zemlje, niti na ljubljanskih, zagrebških, splitskih, mostarskih, sarajevskih, beograjskih ulicah in ulicah drugih mest, po katerih se potikam že celo vrsto let, ni več sledu o njih. Danes nezainteresirano sedamo v lokale, v katerih nismo bili še nikoli. Postali smo tisti anonimni gosti, ki smo se jim nekoč tako čudili. Popijemo svojo pijačo, plačamo, vljudno pozdravimo osebje in odidemo po svojih opravkih. Medtem dojamemo, da nas čas ne vpraša, kako se nam zdi, da bi ga morali porabiti. Bolj ko mineva, kajti to je njegova glavna lastnost, čas pride na svoje, prevzema igro in nadzor nad našim življenjem. Toda včasih potrebujemo veliko časa, da to dojamemo, da sprejmemo, da je čas naših kavarn minil in da moramo odstopiti mesto tistim, ki še imajo pravico misliti, da imajo na voljo ves čas tega sveta, da so z rojstvom zagrabili neskončnost in da tisto, kar si želijo, nikoli ne bo minilo.
Vse bolj se umikam, ulice in kavarne se mi zdijo vedno bolj tuje in jaz postajam tujec v mestih, ki sem jih imel za svoja. Čutim potrebo po tem, da dojamem, kaj vse se je zgodilo do zdaj. Ne proizvajam več izkušenj, zdaj že proizvedene izkušnje zlagam v predale zavesti in čustev. Ni mi več treba razmišljati, zdaj imam spomin. Na to me najbolj spominjajo neki novi otroci, ki se me spomnijo kot nekoga, ki je vladal ulicam in kavarniškim vrtovom in točilnim pultom. Sedem na pijačo in po prvi, ki jo naročim sam, začne natakar vsakih 15 minut prinašati novo rundo, pri čemer vedno poudari, kdo mi jo je poslal. To mi je sicer všeč, vendar me žalosti tak način izražanja spoštovanja. Še vedno se imam za enega od njih, toda vse, tudi njihovo spoštovanje, mi pravi, da počasi prehajam na področje mestne mitologije. To se mi dogaja, ker se mi je vedno mudilo priti na vsa možna mesta, prebrati vse možne knjige, slišati vso glasbo, videti vse predstave in filme, spoznati vse ljudi. Zato sem prehitro prispel na to mesto v času. Vse pogosteje se ujamem pri tem, kako predavam in pridigam o tem, kako je bilo in kako bi moralo spet biti, drugim vsiljujem svoj spomin kot edini pravi način obstajanja, in jim s tem odrekam pravico do njihovega lastnega spomina. Še naprej si domišljam, da me drugi vidijo takega, za kakršnega se imam sam. Kot da ima kdorkoli sploh čas za to, da bi poleg samega sebe slišal in videl še nekoga drugega. Eno človeško življenje ne zadostuje, da bi dojeli in spoznali sami sebe, kaj šele druge. Druge v svoja življenja spuščamo samo zato, da bi dobili dokaz, potrdilo za svoje lastne zablode, okupiramo njihov čas in spomin ter poskušamo v nekom klonirati lasten obstoj, kot da je to za nas zagotovilo kljubovanja času. Toda zgodba se skozi ljudi in čas deformira, vsako novo uho in nova usta zloščijo njeno karoserijo, prikrijejo rjo, ki se je nabrala, obnovijo njeno logiko. Na koncu od tistega, kar se je v resnici zgodilo, ostane le skelet ljudi, ki so se srečali. Tisto, kar se je med njimi zgodilo, je mogoče komajda slutiti z veliko bolj dramatičnimi preobrati, ki poskušajo že skoraj izhlapelo zgodbo narediti prepričljivo, in kar je najbolj pomembno, vredno pripovedovanja. Kajti zgodba je edino, kar imamo, kar potrjuje naš obstoj in iz nas naredi člen verige kontinuitete obstoja. Zato laž ne obstaja. Zato resnica ni isto kot resničnost. Resnica je abstraktna, resničnost je materialna. Resničnost je morilec domišljije, resnica zahteva razigrano domišljijo, sposobno izpeljati sklepe iz katerekoli zgodbe. Resničnost je, pa povejmo tako, zgodba sama. Resnica je sklep, poanta zgodbe. Zgodba je lahko resnična, tudi če je izmišljena, če je njen namen poudarjanje poante. Včasih pa je proizvod čistega provincijskega dolgočasja, pasivnosti, ki potrebuje dozo dramatičnosti, da njen vsakdan ne bi bil smrtonosen, da je ne bi pokončal predčasno.
To ni bilo prvič, da se je nekdo delal, da me pozna, le da bi samemu sebi priznal pravico, da nadleguje neznane ljudi, za katere meni, da ne sodijo sem. Po vojnah v mestih ostajajo ljudje, ki so bolj poškodovani od zgradb, ljudje, ki menijo, da imajo pravico odrejati, kdo sme kam prihajati in se tam muditi, ljudje, za katere je teritorij, kjer so odnesli celo glavo, edino, kar imajo, in ga nočejo deliti z nikomer razen z ljudmi, s katerimi so bili skupaj priča peklu uničevanja duha. Kajti duh je tisti, ki med vojno utrpi največjo škodo. Tudi mesta so produkt človeškega duha. Torej je tudi rušenje zgradb poskus uničenja duha. Če nekomu zlomiš duha, si ga premagal. Mnogi ne razumejo, da so bili poraženi, ker so jim zlomili duha, ker drugim odrekajo pravico, da se svobodno gibajo in razmišljajo. Do smrti bi radi druge, običajno tiste, ki niso prav nič krivi, kaznovali za tisto, kar se jim je zgodilo. Za mrtve se maščujejo živim ter pri tem pozabljajo, da so se borili ravno za življenje. Boj je ostal edini smisel, sam sebi namen, take bitke pa ne vodijo nikamor, iz njih je nemogoče izstopiti in jih končati, ker nimajo več konca in tudi njihov začetek je bil že pozabljen.
Poznam veliko takih ljudi. Velik del življenja, mojih spominov so zasedli ljudje, ki se že od nekdaj borijo zaradi boja samega, zagovarjajo stvari, ki so že zdavnaj presežene, življenje je šlo naprej, toda njihovo je obstalo v tistem trenutku, v katerem jim je vojna uničila duha in iz njih naredila prikazni samih sebe. Ne spomnijo se več, kdo so in kaj so bili pred tem. So talci sveta mrtvih, hodijo po svetu duhov in vsak živ človek je vsiljivec v njihovem peklu. Za pasom nosijo pištole in sedijo v mraku ter čakajo, da nekdo zakoraka na teritorij, ki ga imajo izključno za svojega, v svet duhov ne sme vstopiti nihče, ker moti težko doseženo ravnovesje telesnega in posmrtnega obstoja. Nihče jim ni poskušal pomagati, zdaj pa je prepozno. Če vstopiš na njihovo področje, so te pripravljeni ali odgnati ali povleči v njihov svet duhov, iz katerega se ni mogoče vrniti med resnično žive.
Nehal sem razpravljati z njim, ko sem mu pogledal v oči. On preprosto ni bil prisoten, nisem razpravljal z njim, ampak z njegovim vojnim odsevom. Prijateljem sem rekel, da gremo, ko sem opazil pištolo za njegovim pasom. Ostal je za nami, besen.
Zgodba o tej noči se mi je vrnila v spomin pred dvema dnevoma. Domov sem odšel s krvavo glavo, razbito z ročajem pištole. Ljudi ni mogoče prepričati o nasprotnem. Zgodba se je razširila in z vsakimi novimi usti dobivala nove podrobnosti. Čez nekaj dni se bo morda izkazalo, da sem bil tisto noč ubit. Nihče mi ne bo več verjel, da sem živ, čeprav je vse manj mest in ljudi, ki jih poznam. Najprej postanemo duhovi, šele potem umremo in postanemo tuja zgodba.
