Del človeštva se počasi prebuja iz nezavesti. Bojim se, da prepozno. Anestezirani, uspavani v času korektnosti in obilja, v tistem delu sveta, ki ga vsaj kdo vpraša za mnenje, progresivni, levo-liberalni politični krogi odpirajo oči, grozno omotični in zgroženi nad dejstvom, da so si konservativni, regresivni in, rekel bi, primitivni politični projekti medtem opomogli in celo, kot se reče, prišli na štih.
Misleč, da je mogoče podivjali kapitalizem tako ohraniti pod nadzorom, so prav liberalne in leve politike s terorjem politične korektnosti in fiskalnim fašizmom prispevale k okrevanju in vzponu radikalno konservativnih, torej nevarnih politik.
Liberalni, recimo mu svobodoumni del zahodnega sveta se je začel s hitrostjo bolne želve zavedati ključnih težav. Toda ker je bil zagnan kot algoritem, celotnega procesa zdaj ni mogoče več ustaviti. Sistem ni več odvisen od nikogar, svet je postal odvisen od sistema, ki mu služijo ljudje, namesto da bi on služil ljudem. Kapitalistična, zelena levica zato zdaj spet obrača glavo stran od prizorišča nesreče in trdi, da je mogoče zadeve popraviti, če se bomo obrnili k čistim energijam in drugim bedarijam, s katerimi prikrivajo politično brezidejnost, kakršne v zgodovini ne pomnimo. In to v trenutku, ko pobesneli konservativci snemajo kondome z jedrskih bomb in grozijo z občevanjem brez zaščite. In to samo zato, ker nočejo priznati lastne zablode in prevzeti odgovornosti za večino tega, kar se trenutno dogaja v svetu. Oblekli so obleke in kostimčke ter ustvarili privid varnosti, za katero nikjer niso pustili nobenega zagotovila. Ko so dojeli, da je pomembna samo pojavnost, gola forma, so desni radikalci le odšli v iste butike in se, medtem ko si izgovoril dialektični materializem, na sceni pojavili v prvih vrstah.
Tako kapitalizem kot komunizem si želita izginotje države. Komunizem je že zdavnaj odšel v ropotarnico zgodovine, liberalne in leve sile pa so sprejele kapitalizem kot neizogibnost, saj imajo v sebi vpisano ekonomsko svobodo, ki menda posledično posamezniku zagotavlja svobodo na vseh področjih življenja. Z odpravo kapitalizma se je začelo slabljenje tradicionalnih institucij države kot prevladujočih in nepotrebnih, s poudarkom na nepotrebno dragih. Tukaj na zgodovinski oder stopi tako imenovana civilna družba. Gre za "nevladne" zadruge, ki se ukvarjajo s specifičnimi projekti za zaščito človekovih pravic in svoboščin, ekologijo in tako dalje. Torej tisto, kar je bilo nekoč delegirano državnim institucijam, počasi postaja ingerenca civilnega sektorja, medtem ko naj bi preostanek državnih institucij pri tem igral le vlogo regulatorja in poroka za izvajanje v sistem vpisanih pravic, svoboščin in dolžnosti. Odstopili smo od emancipacije posameznika in družbe skozi izobraževanje in se oprli na preverjeno metodo - represijo. Represija je v tem primeru, vsaj na zahodni polobli norišnice, v glavnem gospodarska, zaradi česar sodobni sistem zasebno najpogosteje poimenujem fiskalni fašizem. Tega pa omogoča jezikovni teror politične korektnosti. Drugod so represivne metode manj subtilne, vendar so tam delegirane "civilnemu" pretepaškemu sektorju (nedavni dogodki v Novem Sadu). Zato za vse pogostejše fizično nasilje nihče ne odgovarja.
Globalni babilonski stolp se maje, ker nima dobrih temeljev. Sitnarjenje s predpisi, ki jih ni mogoče enako uresničevati na primer v Švici in BiH, je omogočilo ponoven vzlet politik, za katere smo menili, da smo jih že zdavnaj presegli. Ampak meni ni jasno, kako smo lahko to pričakovali v svetu, kjer smo odstopili od klasičnih metod emancipacije - izobraževanja in socialne varnosti.
Pri tem smo primitivnim politikam, katerih vzletu smo priča po vsem svetu (zadostujeta dva primera: odprava pravice do splava na zvezni ravni v ZDA in sprejetje zakona v Veliki Britaniji, ki delodajalcu omogoča, da med stavko delavcev preprosto začasno zaposli druge delavce), dali več kot dovolj časa, da se jezikovno preformulirajo in s tem postavijo v okvire veljavnih zakonov in predpisov. Za svet, v katerega slepo drvimo, je pomembno samo to, da je "na papirju" vse čisto. Na primer, dokler ameriški rasist temnopolte ljudi poimenuje Afroameričani, za sistem ni težav.
Zvenelo bo brutalno, toda za trenutek se mi je zazdelo, da so nacisti, rasisti in druga sodrga, medtem ko smo mi fino nagovarjali drug drugega, sedeli in poskušali pogruntati, kako bodo jezikovne formulacije njihove politike v okvirih zakonov in predpisov. Pomembno je, da so "na papirju" čisti, da pridejo do forme, za katero bo mogoče narediti kakršnokoli svinjarijo.
Najboljši primer perfidnosti sistema in eden od dokazov, da so konservativne politike odnesle zmago, medtem ko se "zeleni" ukvarjajo s problemom skladiščenja uporabljenih avtomobilskih baterij, je formulacija - human resources. Spomnite se samo, katera in kakšna politika je prva v zgodovini ljudi, določeno skupino, skupnost, označila za vir, pa vam bo vse jasno. Glede na to, da smo že zdavnaj postali legalisti, ki bodo svet uredili s sprejemljivim nagovarjanjem in si zagotovili celo večnost pasivne agresije, ki izhaja iz tega, smo - če je že tako predpisano - pripravljeni sprejeti, da smo v 21. stoletju postali neke vrste nepopolno rudno bogastvo, ki bi lahko povzročalo težave, ker ima poleg uporabne vrednosti tudi neke potrebe.
Bojim se, da smo se prebudili prepozno. Vojna civilizacij ni več možna iz preprostega razloga, ker je civilizacija že zdavnaj zavržen koncept. Čaka nas, razen če se ne pojavi deus ex machina, obdobje najhujšega barbarizma v zgodovini, vojna brez političnega in gospodarskega cilja, boj za golo preživetje, vojna za golo življenje, torej vojna do iztrebitve
Kljub temu da imamo pred nosom primere grozot, ki jih preživljajo preprosti ljudje, se še naprej držimo družbenega algoritma, ki je že zdavnaj ušel izpod nadzora. Kenan Malik, ko piše o preiskavi, opravljeni po požaru v stolpu Grenfell, v katerem je umrlo 72 ljudi, opozarja, da ta preiskava nakazuje "nemoralnost sistema, ki zanemarja in prezira preproste ljudi, sistema, ki je projektiran tako, da jim vzame glas in nekaterim tudi življenje". In vse to se dogaja, ker za zadostno odškodnino za navedeno in za stvar, ki bi lahko bila temelj boljšega in pravičnejšega sveta, velja brezosebna politična korektnost, za katero se zlahka skrijejo nacizem, rasizem, mizoginija in patološka nagnjenost k nasilju in tako dalje. Zato je to zame popolnoma napačna taktika, saj verjamem v staro modrost, da je v začetku vsega beseda! Pohlepni in konservativni so ugotovili, za kaj gre, in so se organizirali, da so iz nečesa, kot pravi Malik, kar je bilo do nedavnega kaznivo dejanje, ustvarili situacijo, ki je v skladu z zakonom. Kar je za kapitalizem tudi edino pomembno. Tukaj ni nians in ničesar, o čemer bi lahko razpravljali. Biti moramo torej tiho!
Bojim se, kot sem rekel že na začetku, da smo se prebudili prepozno. Vojna civilizacij ni več možna iz preprostega razloga, ker je civilizacija že zdavnaj zavržen koncept. Čaka nas, razen če se ne pojavi deus ex machina, obdobje najhujšega barbarizma v zgodovini, vojna brez političnega in gospodarskega cilja, boj za golo preživetje, vojna za golo življenje, torej vojna do iztrebitve. Viri so tukaj tako zato, da jih porabimo in zavržemo. Kot jaz porabim več kot tisoč besed, da bi le podrezal po površini najgloblje rane na koži človeštva v zgodovini.
"In nikomur nič," bi reklo tako imenovano ljudstvo.
Toda ali norimo, ker je svet ponorel ali ker se nam zdi, da je svet ponorel, ker smo mi začeli izgubljati razum? In ali je v romanu Zločin in kazen Fjodorja Dostojevskega Razumihinova resigniranost prav tako oblika norosti, saj v norišnici vendar ni normalnih? Tam se lahko sicer znajdejo bodisi pomotoma bodisi zaradi malomarnosti, toda sčasoma najdejo način, kako postanejo vzorni duševni bolniki.
"Jaz sem začel razgovor z določenim ciljem, sicer je to zame le brbljanje, samo zabava, vse te večne splošno znane fraze ter vse eno in isto, vse to se mi je v teh nekaj letih tako zagnusilo, da postanem ves rdeč, pri bogu milem, celo ko drugi začnejo o tem govoriti pred mano, kaj šele če to počnem sam. Vi ste seveda pohiteli, da bi nam pokazali, kaj znate; to je mogoče odpustiti in jaz vas ne obsojam. Hotel sem samo izvedeti, kdo ste; kajti, vidite, na splošno stvar se je v zadnjem času obesilo toliko raznih borcev, ki so tako iznakazili vse, česar so se dotaknili, v svojo korist, da so vso stvar popolnoma umazali. Toda dovolj o tem!"
In spet ista misel, ali je svet ponorel ali mi izgubljamo razum, tega nam nikakor ne uspe razvozlati. Evropi pa nominalno vlada pet istih družin, ki so ji vladale tudi v času Dostojevskega. In materialno človek najbolje živi blizu kraljevskih miz. Dlje si oddaljen od njih, manj drobtinic pade z njih. Vedno mora nekdo plačati privilegije nekoga drugega. Te privilegije pa je nekdo podedoval, nekdo drug pa si jih je prilastil s silo. Tudi tisti podedovani izvirajo od nekega starega prilaščevalca, ki si je prilaščal pred toliko časa, da smo na to že skoraj pozabili, zato tudi danes njegova poprsja krasijo hodnike institucij. Znašel se je sredi sprememb, bil je zmagovalec neke davne tranzicije, zato zdaj njegovi potomci brezbrižno kraljujejo in se razburjajo samo takrat, ko je treba spremeniti formulacije, kako bi kateri od, kaj jaz vem, grofov postal predsedujoči Evropske komisije ali ruski general. Medtem pa preprosti človek trepeta in nori, ko pomisli, da utegne biti pozimi lačen in brez ogrevanja. Sprašujem se, koliko raskolnikov je po vsej Evropi danes zjutraj vstalo in se odpravilo na generalko.
