Pretekli teden sva se z Njo odpravila v Bihać. Z juga sva na sever Bosne in Hercegovine potovala iz Mostarja preko Posušja in Livna, Grahova, Drvarja in Petrovca. Pred Bihaćem naju je pričakala megla, ki se je iznad Une valila čez polja in popolnoma prekrila pet kilometrov ceste, po kateri sva hodila s hitrostjo pešca, ki se mu mudi. V Bihaću sva spoznala, da je na severno zemeljsko poloblo že zdavnaj prišla zima. Čudovita reka je vijugala čez trg, nad njo pa se je zgostil ledeni zrak, ki je ščipal najine mraza nevajene nosnice. Ker nisva bila vajena gretja, ki popolnoma izsuši zrak, se naju je vsakič, ko sva se pred mrazom zatekla v neki zaprti prostor, polotil sladek dremež.
Do zime sva potovala skozi opustošene vasi zahodne Bosne. To je tisto, kar prečudoviti pokrajini, po kateri vijuga pusta cesta, daje noto bridke žalosti. Prizore zaselkov, v katerih nobena hiša nima strehe, medtem ko je tu in tam na kakšnem zidu še vedno opaziti sledi obstreljevanja, zaznamuje nekaj, kar bi lahko najbolje opisali kot neprisotnost ljudi. Tukaj ne gre za smrt. Da bi lahko nekje zavladala smrt, tista človeška, ki nas vznemirja, morajo tam živeti ljudje. Z življenjem pa je iz teh krajev izginila tudi smrt. Odšla je za edinimi bitji, ki se je zavedajo. Zdaj je to pustinja, neobljudena pokrajina, ki nam pravi, da človek s svojo duševno prtljago ne sodi več tja, ne glede na to, kateremu narodu pripada. To pa je območje, s katerim se je po vojni v devetdesetih letih trgovalo, da bi etnično očiščeno ozemlje postalo logično, ker je bilo ozemlje med Livnom in Petrovcem ločeni otok Republike Srbske, obkrožen s hrvaškim in bošnjaškim ozemljem. Zdaj so te zapuščene vasi in depresivno sivi mesteci Grahovo in Drvar del Kantona 10 z večinskim hrvaškim prebivalstvom. V teh naseljih, ki so se nekoč, morda nekoliko pretenciozno, imela za mesta, nad vrati poslovnih prostorov prevladujejo napisi v cirilici. Po teh mestnih središčih prevladujejo erektirani pravoslavni križi in spomeniki umrlim vojakom Republike Srbske, ki se na majhnih urbaniziranih zelenih površinah nelagodno prerivajo s spomeniki, posvečenimi partizanom. Gverilski partizanski boj je ravno na tem območju postal legendaren, pozneje pa celo mitski, medtem ko se ga danes vsi sramujejo. Partizani ne bi dovolili, da se zgodi, kar se je zgodilo v tem zapostavljenem delu Bosne in Hercegovine, ker so prebivalci tega kraja podpirali NOB, tudi za ceno lastnih življenj. Danes tukaj živijo mrki potemneli ljudje, ki so bili, preden je orožje potihnilo, le motnja pri politični trgovini. Slaba vest lebdi v zraku in zaradi nje menda ne gledajo z naklonjenostjo na redke prišleke, ki se ustavijo v njihovih "mestecih". Pregnali so tudi nekatere svoje sosede, ker niso bili prave veroizpovedi. Ta je bila v času prebujanja verskega sentimenta prvovrstna politična legitimacija, zaradi nje je človek lahko izgubil življenje ali v boljšem primeru streho nad glavo in spomin, ki ga bo leta poskušal neuspešno postaviti pred "četničarjenje", ki je ostalo zadnji vtis in spomin, ki ga bo ponesel od družinskih ognjišč, h katerim se ne bo več vračal.
Včasih sem prepričan, da mesta, ki so preživljala take stvari, namerno ohranjajo zapuščena in jih prepuščajo propadanju. V tem primeru povrh vsega prebivalci tega kraja ne čutijo pripadnosti administrativni enoti, h kateri jih je pripojila njihova vlada v zameno za neko ozemlje, ki je bližje ozemlju, po katerem gazi srbski škorenj. Že samo zaradi tega administracija na tem območju ne vidi razvojnega potenciala. Njihovi etno-politični predstavniki obljubljajo vse mogoče, vendar le pred volitvami. Toda te obljube, kot pravijo lokalni prebivalci, je vselej treba vzeti z rezervo. Kot da želijo pri njih ohraniti iluzijo, da boj za njihove hiše in ulice še ni končan. Da jih tista slaba vest ne bi pahnila v norost, morajo ti ljudje verjeti, da še ni vse izgubljeno, da jih po vsej krvi, ki so jo prelili, da bi ohranili svoj narod in svoje hiše, ne obravnavajo, kot da ne obstajajo pri ogabni izmenjavi ozemelj, kar je eden od najboljših pokazateljev brezčastja in iracionalnosti vojne, katere cilj je bila razdelitev in nato izginotje Bosne in Hercegovine. Ti pogumni ljudje, največkrat potomci partizanov, ki so v svojih nedrih varovali vrhovni štab in žrtvovali mladost, da operacija Konjičev skok (desant na Drvar) ne bi uspela, so bili potisnjeni v nori projekt etničnega čiščenja in so na koncu tudi sami postali žrtve etničnega čiščenja. Povrh vsega politika ne sabotira njihovih poskusov, da bi oživili turistični potencial te male enklave. Vse hiše ob poti do slavne Titove pečine so le še podrtije. Prve ljudi lahko srečate šele v Drvarju ali Petrovcu. Situacija je še dodatno deprimirajoča, ker lahko vidite, da je bil to še ne tako daleč nazaj zaradi zaslug med NOB privilegiran kraj. Danes se zdi, da so ljudje, ki živijo tam, zaradi teh istih zaslug dodatno kaznovani. Zdi se, da bi politični akterji najraje videli, da ta kraj skupaj z ljudmi, ki tam životarijo, sploh ne bi več obstajal, da bi tudi tukaj zavladala tista odsotnost življenja, njegove popolne migracije, s katero s seboj odpelje tudi smrt.
Ko sva hodila po cesti, ki vodi v Drvar, ob mestu, kjer je Titova pečina, je na Petrovac že padala temno modra noč. ob vstopu v Petrovac naju je ustavila prometna patrulja. Poznava tarifo za podkupnino prometni policiji, toda pri sebi sva imela samo en bankovec večje vrednosti in plačilne kartice. Kakor da je bil pripravljen na to, ker po tej cesti očitno ves čas hodijo nesramneži z bankovci večje vrednosti, je imel policist pripravljen točen znesek, da nama je lahko vrnil drobiž. Vse to je počel s premetenim nasmehom na obrazu, ki me je spodbudil, da mu pokažem novinarsko izkaznico in zahtevam, naj se predstavi. Dejal sem mu še, da sem prepričan, da naju je ustavil, ker voziva avtomobil z zagrebško registracijo, zaradi česar se uvrščava med tujce, ki pripovedujejo vesele zgodbice o podkupovanju policistov v BiH, ker jih imajo za sestavni del bosansko-hercegovskega safarija, skorajda za ekskluzivno postavko uradne turistične ponudbe.
To je vsa zgodba o vojni, ki je po pandemiji prevzela nadzor nad našim časom, kar pomeni, da je prevzela nadzor nad našimi življenji. Vojna je najhitrejši način za nadomeščanje dobička, izgubljenega v treh letih gospodarske pasivnosti. Zato ker je njegov spremljevalni pojav inflacija, ki služi za to, da od državljanov čim prej izvlečejo ves denar, s katerim razpolagajo, ki jim je požrla prihranke ali jih prisilila, da jih porabijo in tako vrnejo v sistem. Ker sta regulacija in nadzor trga v kapitalizmu prepovedana, je treba v takih situacijah ustvariti čim več prostora za razne ilegalne gospodarske aktivnosti. Vojne razmere so idealne za hitro obračanje kapitala in ekspresno bogatenje. Vojna je kapitalistični ideal, po katerem po celih regijah zavlada odsotnost življenja, korupcija pa postane običajen model poslovanja. Graditi sistem in emancipirati ljudi je zapleteno in zahteva vlaganje nadčloveških naporov ter obdobje represije, v katerem lahko vidimo ponovno vzgajanje (dresiranje) zbeganih človeških bitij, ki se zlahka in hitro pogreznejo v kri in divjaštvo. Stvari se ne vrnejo kar tako tja, kjer so bile pred vojno. Večina se jih nikoli več ne vrne na svoje mesto. Zato lahko skoraj vse generacije, ki so imele stik s kaosom vojne, odpišeš kot generacije, ki bodo, ko pride čas, uresničile ves svoj potencial. Sprogramirane so za drugačne razmere in bodo do konca svojih življenj ostale izgubljene in travmatizirane. Njihovi junaki, vedenje in znanje pripadajo času, s katerim so bile prekinjene vse vezi. Že mladi vstopijo v srednja leta, v srednjih letih pa se postarajo. V glavnem se zabavajo s pobiranjem črepinj lastnih življenj in vse moči vlagajo v sestavljanje teh črepinj v neko celoto, ki jim služi kot dokaz, da obstajajo.
Stvari se ne vrnejo kar tako tja, kjer so bile pred vojno. Večina se jih nikoli več ne vrne na svoje mesto. Zato lahko skoraj vse generacije, ki so imele stik s kaosom vojne, odpišeš kot generacije, ki bodo, ko pride čas, uresničile ves svoj potencial. Sprogramirane so za drugačne razmere in bodo do konca svojih življenj ostale izgubljene in travmatizirane
Zato se mi je zdela prisotnost na proslavi ob obletnici ustanovitve AFŽ (Antifašistična fronta žensk) v Bosanskem Petrovcu žalostna. Razpoloženje se mi ni izboljšalo niti ob ponovnem srečanju s policistom, ki je od naju dobil podkupnino. Potem ko je zaslužil dodatno dnevnico, je prišel patruljirat na javno prireditev. Ko me je zagledal, se je začel ozirati naokrog, kot da bi se rad skril, a je bilo že prepozno. Opazil sem ga, zato je zardel, nervozno pozdravil organizatorke obletnice in na hitro odšel v avto, da bi se čim prej rešil iz neprijetne situacije, s katero bi se lahko kompromitiral.
Najbolje je torej, da vsi čim prej sprejmemo, da svet nikoli več ne bo tak, kot je bil pred pandemijo. Vsaka obletnica bo za nas izražanje časti mrtvemu svetu, katerega odmev nas bo žalostil, namesto da bi nam bil v navdih in le opomin na to, kar je zgradilo svet, v katerem živimo. Smrti je tako ali tako že preveč. Toda to je čas, v katerem nas počasi zapuščajo tudi ljudje, ki so bili simbol nekega izginulega sveta. Obdobje kaosa, ki grozi, da bo trajalo dlje, je čas brez konkretnih znamenj, jasnih skupnih vrednot in junakov, ki bi si jih zapomnili.
Letos je težko prepoznati jesen. Na jugu pa poznamo samo jesen, kakršne drugod ne morete doživeti. Zato naju je bosanska zima presenetila. Tako kot se vsako jutro čudimo sivini in dežju, ki sta okovala Mostar in spraznila njegove ulice. Kot da ni dovolj, da je pandemija razdejala socialno tkivo, vojna pa med nas vnesla dodatno nezaupanje. Zdaj je prišel še dež, ki nas bo varoval pred srečanji z drugimi. Toda prišel je čas obredov, zaradi katerih se zbiramo in ki nas spominjajo, od kod smo se odpravili na potovanje, ki mu pravimo življenje. Tudi okusi in vonji so tukaj zato, da prebudijo spomine in nekatere ljudi vrnejo med nas, pa čeprav samo kot spomin, kar vse bolj postajamo tudi sami.
