Nogometni nostalgiki se verjetno še spominjajo časov izpred treh, štirih desetletij. Madridski Real, Bayern, Barcelona, Ayax pa angleški Liverpool, Manchester United, Nottingham Forest in še kdo so krojili usodo evropskega klubskega nogometa. Eni klubi so že takrat bili bogati, drugi nekoliko manj, a razlike so bile majhne, kar je v športnem smislu pomenilo, da pokal prvakov (ki je bil predhodnik današnje lige prvakov) lahko osvoji tudi kakšna romunska Steaua (1985/86), Porto leto pozneje ali celo beograjska Crvena zvezda v sezoni 1990/91. Res je, Jugoslavija je takrat že razpadala, a verjetno ni bilo mnogo takih, ki v tistem finalu ne bi navijali za Zvezdo, ki je bila, čeprav s sedežem v Beogradu, nekakšna reprezentanca Jugoslavije v malem. Nogomet je z vsakim letom postajal vse bolj priljubljen, stadioni so bili polni, armade fanatičnih navijačev so v prenesenem smislu pomenile denar. Vstopnice, prodaja klubskih spominkov, reklame, televizijske pravice. Ni bilo treba biti preveč pameten za ugotovitev, da se bo v nogometni posel hitro vključil veliki kapital. In potem smo spoznali Silvia Berlusconija.

Italijanski bum

Medijski mogotec, milijarder Silvio Berlusconi, je prevzel nadzor nad Milanom in si z njim podredil najprej Italijo, kmalu zatem še Evropo. V klub je pripeljal največje zvezdnike: najprej z območja bivše Jugoslavije (Dejan Savičević, Zvonimir Boban), nato slavni nizozemski trojček Ruud Gullit, Maarco Van Basten, Frank Rijkard. Uspešnemu podjetniku in poznejšemu še bolj slavnemu politiku so hitro sledili drugi: Massimo Moratti v sosednjem Interju, Calisto Tanzi v Parmi, Sergio Cragnotti v Laziu, Vittorio Cecchi-Gori v Fiorentini in drugi neizmerno bogati domači poslovneži. Tujega kapitala še ni bilo ali ga niso spustili zraven, Italija pa je bliskovito prevzela nadzor nad dogajanjem v evropskem klubskem nogometu. Prevlada je trajala še v začetku tega tisočletja, zadnji naslov evropskih prvakov je AC Milan osvojil v sezoni 2006/07, Inter dve leti pozneje.

Sledila je gospodarska kriza, propad večine bogatašev, ko jih je kar nekaj končalo v zaporu, Berlusconi pač na premierskem položaju: "Nogomet imam seveda rad, a še precej več zadovoljstva mi prinaša ljubezen naših navijačev. Zavedam se, da nas, bogatašev, povprečni ljudje ne marajo preveč. A s tem, ko smo del bogastva namenili njihovim klubom, so nas vzeli za svoje. Osovraženi Silvio je postal junak, naslovi AC Milana so mojo priljubljenost dvignili do neba," se je smejalo Berlusconiju. In glej ga, zlomka: takoj ko se je zdolgočaseni nekdanji zabavljač na ladjah podal v politiko, je pometel s konkurenco. Lahko ste prepričani, da so "tifozi" - in v Italiji jih štejemo v milijonih - množično drli na volišča in spromovirali svojega predsednika.

Drugi fantje - vlagatelji, so jo odnesli s poškodbami. Tanzi in Cecchi-Gori v zaporu, marsikdo v bankrotu, njihovi klubi pa na robu propada. Italijanska prevlada se je končala in nogomet se je za nekaj let preselil v Španijo, kjer je ritem dajal najprej neverjetno nadarjeni rod igralcev, ki so dvakrat zaporedoma osvojili evropsko prvenstvo, vmes še svetovno, piko na i pa veliko rivalstvo med Barcelono in madridskim Realom. A klubi v Španiji funkcionirajo nekoliko drugače: Barcelona je organizirana kot društvo (podobno kot naš NK Maribor) in v bistvu nima lastnika (lastniški delež si delijo člani kluba); Real je bolj podjetniški, njegov legendarni predsednik, gradbeni mogotec Florentino Perez prešteva nekaj milijard, a je vse skupaj kapljica v morje proti temu, kar se je začelo napovedovati po Evropi, predvsem na Otoku.

Abramovič

Ruski tajkun, ekstra milijarder Roman Abramovič, je ena najbolj skrivnostnih oseb današnjega časa. Praktično edini izmed velikih zmagovalcev ruske tranzicije je, ki mu ruski predsednik Vladimir Putin ni storil žalega, z vsemi drugimi je obračunal tako ali drugače. Dolgo se je šušljalo (in se marsikje še danes), da Putin in Abramovič delujeta z roko v roki in da je slednji le nekakšno parkirišče za milijarde, ki si jih kopiči ruski predsednik, menda posredno najbogatejši človek na svetu. Abramovič se je v začetku tisočletja preselil v London in si kot eno prvih poslovnih potez privoščil igračko - nogometni klub. Legenda pravi, da se je maskiran klatil po londonskih pubih in v razgovorih z navijači ugotavljal, kateri klub imajo najrajši. Ko je seštel ene plus ena, so številke pokazale na Chelsea, legendarni londonski klub, ki pa se je že dolga leta otepal z velikimi finančnimi težavami. Tiho, brez pompa, je prevzel nadzor nad klubom, navijači in strokovnjaki pa so prvič zastrigli z ušesi, ko je Chelsea v svoje vrste začel privabljati velike, tudi največje zvezdnike.

Abramovič je živa zgodba o uspehu: ponosni lastnik kluba je še danes, klub je osvojil nekaj naslov angleškega prvaka, vmes pa dvakrat postal še evropski prvak. Chelsea je iz črnega račka zrasel v čudovitega laboda, danes za klubom stojijo horde, armade zvestih navijačev, ki Abramoviča gledajo kot boga. Ruski oligarh je s svojimi uspehi, kulturo delovanja, astronomskimi vlaganji vse skupaj obrnil na glavo. Pravila kakovosti so bila čez noč pozabljena, kmalu se je pokazalo, da rezultate v veliki meri diktira denar. Abramovičevo bogastvo je veliko, za zajtrk bi lahko kupil celotno italijansko ligo v njenih najboljših časih, pa še bi mu kaj ostalo.

A staro pravilo uči, da nič ni večno, in na tržišču so se v nekaj letih pojavili vlagatelji, še večji igralci, ki so prevzemali klube, večinoma manj uspešne, in z velikimi vlaganji poskrbeli za senzacionalne uspehe. Milijarderji so poskušali (in še poskušajo) tudi pri velikih, slavnih klubih, a je te težje prevzeti v celoti. Zato je bolj v modi Abramovičev recept: najdi klub v težavah, a z lepo tradicijo, vlagaj in v nekaj letih bo vse drugače!

Iz pekla na vrh

Model se je obnesel, ne le v Angliji, temveč tudi drugje. Pogled na seznam desetih najbogatejših lastnikov evropskih klubov je sila zanimiv, med njimi skoraj ni takega, ki bi karkoli pomenil še pred dvema desetletjema. Pa si poglejmo nekaj lastnikov klubov in njihovo ocenjeno bogastvo (v evrih) po reviji Forbes: Manchester City, šejk Mansour, 24 milijard; Red Bull Salzburg in Red Bull Leipzig, Dietrich Mateschitz, 18 milijard; Juventus, Andrea Agnelli, 15 milijard; Hoffenheim, Dietmar Hopp, 14,5 milijarde; Chelsea, Roman Abramovič, 14 milijard; LA Galaxy, Philip Anschutz, 12 milijard; Arsenal, Stan Kroenke, 10 milijard; Paris SG, Nasser Al-Khelaifim 9 milijard; Inter, Zhang Jindong, 8 milijard ... Zanimiva slika.

Razen Juventusa ter deloma Interja in Arsenala so na seznamu klubi, za katere marsikdo do prevzema še slišal ni ali jih vsaj ni jemal resno, danes pa skoraj vsi po vrsti krojijo vrh evropskega nogometa. V nekaj letih! Manchester City in PSG sta velesili v svojih državah, oba kluba že povsem blizu osvojitve lige prvakov. Še pred kratkim daleč najbogatejši Abramovič je danes že sredi te častne lestvice. Milijarderji prihajajo iz različnih sredin: vse več je Američanov, ki vselej znajo prepoznati poslovne priložnosti, na seznamu najdemo Avstrijca Mateschitza, lastnika Red Bulla, sicer športnega obsedenca. Vse več je Nemcev, zraven so seveda Agnelliji, večinski lastniki Fiata, aktualni lastnik Interja prihaja celo iz Kitajske.

Čisti posel, Američani, Kitajci, tudi Avstrijci in Rusi nimajo veliko skupnega z vrhunskim nogometom. Kaj šele oba arabska lastnika, prvi (šejk Mansour) iz Združenih arabskih emiratov in drugi (Al-Khelaifi) iz Katarja, ki sta svoji denarnici pripravljena najbolj odpreti in si prav zato lahko privoščita praktično vse. Pri "meščanih" iz Manchestra so v zadnjih letih porabili krepko več od milijarde, Parižani pa so sploh razsipni: zvezdnikov mrgoli, vsako leto poskrbijo za enega ali več neverjetnih nakupov, zadnji, ko so v klub pripeljali še nogometnega boga Lionela Messija, nakazuje silno željo, da si končno podredijo tudi Evropo.

Potem pa šok - Mohamed bin Salman

Če smo pri domnevni povezavi Abramoviča in Putina lahko slutili, da se v nogometni biznis vključujejo že tudi države, so namigi dobili konkretno obliko z obema Arabcema. Al-Khelaifi je predsednik katarskega sklada, ki obrača silne milijarde, šejk Mansur letno vlaga nekaj odstotkov svojega denarja. Jasno je, da sta oba neposredno povezana s svojima državama: Al-Khelaifijev sklad je pravzaprav državni, Mansur je eden izmed vodilnih šejkov v Emiratih.

Bilo je le še vprašanje časa, kdaj bo udarilo še močneje in bolj neposredno. In je - v igro se je vključil še sam savdski princ Mohamed bin Salman, eden najbogatejših, če ne celo najbogatejši človek na svetu in hkrati tisti, ob čigar imenu različni bojevniki za človekove pravice kar poskočijo. "Stanje na področju človekovih pravic v Savdski Arabiji je pod vodstvom bin Salmana še naprej strašno," ob vsaki priložnosti pove Sacha Deshmuck, ena od vodilnih pri Amnesty International. "Aktivistke za ženske pravice po kratkem postopku zaprejo, deležne so hitrih in krivičnih sojenj, srečne so, če sploh preživijo. In namesto tega, da bi se svet uprl takšnim zločinom, mu Angleži na široko odprejo vrata in dovolijo nakup nogometnega kluba! Sramota in še en dokaz k trditvi, da je pravičnost v modernih časih povsem brez vrednosti, edino pomembno je, koliko imaš na bančnem računu."

O Mohamedu bin Salmanu res slišimo marsikaj. Nedavni škandal, ko je na koncu tudi priznal, da je bil neposredno vpleten v likvidacijo novinarja Džamala Hašokdžija, pa številne zgodbe in pričevanja o kršitvah človekovih, predvsem ženskih pravic v Savdski Arabiji so že stalnica modernih novic. Pa si poglejmo, kdo je ta neizmerno bogati Savdijec.

Mohamed bin Salman je savdski princ, sin ostarelega kralja Salmana in predvideni prestolonaslednik. Od kralja je že prevzel večino operativnih funkcij v državi: govori se, da se kralj bori z Alzheimerjevo boleznijo, zato je vladanje predal Mohamedu. Med delovne naloge sodi tudi upravljanje savdskega javnega investicijskega sklada, ki se šopiri z okrog 500 milijardami, od tega okrog jih 80 odstotkov nadzira kraljeva družina.

Sedaj pa se za trenutek vrnimo k lestvici desetih najbogatejših lastnikov nogometnih klubov. Ko seštejemo njihovo premoženje, ne pridemo niti do 150 milijard evrov, torej niti do polovice premoženja Salmanovih. Vsakršen komentar je verjetno odveč.

Newcastle

In kdo je srečni zmagovalec, izbrana savdska tarča, klub, ki bo že v nekaj letih premešal vse karte pod nogometnim nebom? FC Newcastle, obroben angleški klub, trenutno sicer v elitni angleški ligi, a povsem pri dnu in s kopico težav. Nakup je Salmana stal piškavih tristo milijončkov, še enkrat toliko je takoj odobril za okrepitve, ki naj bi v letošnji sezoni poskrbele predvsem, da klub ne izpade v drugo ligo. Ker so v Angliji pravila precej toga in so klubi omejeni na poslovanje v okviru plačnega limita, se bodo pri Newcastlu letos lotili zlasti prostih igralcev, tistih, ki jih lahko dobijo brez odškodnine. Pravijo, da bo Keylor Navas stopil med vratnici, napadala pa naj bi Mauro Icardi in morda tudi Gareth Bale. Še nekaj okrepitev v obrambi in na sredini igrišča in Newcastle bo že v drugem delu sezone spoštovanja vredna ekipa. Kaj bo v sezoni 2022/23, si v tem trenutku ne upa pomisliti nihče, kaj bo čez pet let, pa je približno že jasno.

Newcastle, torej. Mestece na severu Anglije, kjer nenehno dežuje, ko in če pa že posije sonce, ga ljudje ne vidijo izza oblakov in smoga. Mesto, kjer večina prebivalstva živi za svoje delo in za svoj FC Newcastle. Številni, fanatični navijači obožujejo svoj klub, ljubkovalno mu pravijo "srake", saj je klubska barva črno-bela, kot perje pri srakah. Navijačem rečejo Geordies, to je domače ime za prebivalce mesta, najbolj zagreti navijači pa se združujejo v skupini Toon Army, ki velja za eno bolj huliganskih na Otoku. Klub ima lepo in slavno tradicijo. Ustanovljen je bil leta 1892, štirikrat so bili nogometaši Newcastla angleški prvaki, vendar zadnjič davnega leta 1927. V Evropi so najbolj ponosni na zmago v pokalu velesejemskih mest (nekakšnem predhodniku današnje lige Evropa) leta 1969. Vse drugo je toplo-hladno, v zadnjih letih predvsem hladno. Newcastle je bil lahka tarča za Salmana, ki je dobil apetit in menda že pogleduje v Italijo ter se dogovarja s Kitajcem Zhang Jindongom za nakup Interja - ta naj bi stal že okroglo milijardo. Toda ali se spomnite, koliko denarja upravlja Salman? Ena milijarda je zanj malo ...

Tudi zato nič več ne bo tako, kot je bilo. Nogometna romantika je umrla, o vsem odloča denar in še enkrat denar. Prve bogataše so zamenjali še bolj bogati, nekateri nastopajo kar v imenu držav. Se spomnite lanskega polfinala lige prvakov? PSG, Manchester City, Chelsea in madridski Real. Pa si poglejte seznam najbogatejših. Edini, ki manjka, je Real, njegov Florentino Perez s svojima dobrima dvema milijardama v tej druščini "nima za burek". Zato vsi pogumni naprej: najdite stavnico in napovejte, da bo FC Newcastle v naslednjem desetletju vsaj enkrat osvojil ligo prvakov, če ne večkrat ...