Še vedno se sprašujem, od njegove investiture dalje, ko ni bilo odgovora na prvi poziv mirovnikov k diskontinuiteti z Janševo zunanjo politiko v odnosu do vojne v Ukrajini, ali predsednik Vlade Robert Golob posluša še koga razen sebe in svojega svetovalca Vojka Volka ter seveda vplivnejših odločevalcev onstran domačih meja?! Pa ali sploh kdaj razdela do čim bolj logičnih sklepov informacije in misli, ki jih te porajajo. Se je vprašal ali je vprašal poljskega kolego Tuska, zakaj je Poljska že vnaprej napovedala, da ob morebitni evropski mirovni misiji v Ukrajini svoje vojske tja ne bo poslala? Referiram na eventualno napotitev slovenskih vojakov, "o čemer", je dejal Golob, "je v tem trenutku prezgodaj govoriti". Če že sam z Volkom zraven ne razume, da se članice Nata, potem ko so se tri leta posredno bojevale z Rusijo, ne morejo kar naenkrat preleviti v nadzornice miru, naj si da prevesti, kar je rekel ruski zunanji minister Sergej Lavrov: "Niti slučajno ne bomo privolili v tako navzočnost, četudi pod zastavo Evropske unije ali katero drugo!" Kaj nam to pove? Da če bo kaj EU v Ukrajini, bodo lahko le Avstrija, Irska, Malta in Ciper. Soglašam z Golobom, da naj to misijo prevzame OZN, a tudi v tem okviru Slovenije ne bo, ker je pač članica Nata. In bolje, kot da nam drugi sporočijo "vas nočemo" ali "ne sodite zraven", je, da sami vnaprej povemo, da nas ne bo. Nenazadnje bi vkorakanje Nata v Ukrajino za nadzor premirja ali miru pomenilo prav to, čemur je Rusija z agresijo rekla ne!
Toda najbolj me je v nedavnem intervjuju v Odmevih zmotilo, da je premierju očitno vseeno, če ga 70 domačih vidnih intelektualcev poziva k zadržanosti do nadaljnjega zviševanja obrambnih izdatkov, ker da tako terja, kot sam trdi, "nova politična realnost". Saj zaboga ve, ali bi moral vedeti, da bi posledično trpela obseg in kakovost javnih storitev, ki jih zagotavlja država, oziroma da bi morali jemati sredstva sociali, zdravstvu, šolstvu, mobilnosti, varovanju okolja in podnebja, infrastrukturi, znanosti, kulturi in še kaki drugi javni dobrini, ki so vezivo družbe in imperativ za njen obstoj. Kaj je že nekdo povedal na varnostni konferenci v Münchnu? Da nas ne ogrožata Rusija ali Kitajska, temveč da so grožnje notranje narave, da se ogrožamo sami, z opuščanjem vrednot, na katerih smo nastali. Sem mu bil pisal kratek mail, preden bi se po videu povezal s francoskim predsednikom Macronom in drugimi "modreci" EU in Nata v Parizu, naj bi se distanciral od izjave francoskega predsednika, da je Evropi "eksistencialna grožnja" Ruska federacija. Gre za večnega mejaša in soseda, s katerim bo treba do konca naših dni, za kar bo itak poskrbelo podnebje, sobivati v čim bolj znosnem odnosu. Ne moremo sprejeti teze, da nam čez ograjo preti eksistencialna grožnja. Od nekdaj živimo skupaj in v dobro vseh smo tudi lepo sodelovali. In to z obstoječim režimom, s Putinom, Lavrovom in preostalimi.
Če se je pred tremi leti zgodilo nekaj hudega, kar se dogaja še danes, če je ta isti režim prestopil določene meje, si priznajmo, da smo k temu prispevali tudi mi, pa ne mislim samo na Slovenijo, ampak v širšem smislu na Nato in EU z našim odnosom do njega, ter poiščimo tiste poti, ki nas bodo vodile k saniranju stanja, k ponovnemu dobremu sosedstvu. Tega pa ne bomo dosegli z oboroževanjem, z latentnim vojnim ali drugim izrednim stanjem, z vzajemnim izključevanjem, z izmenjavo grdih pogledov in sovražno retoriko.
Nova realnost, gospod premier, je, da če ne boste poslušali svojih volivk in volivcev - in mirovniški svet jih zajema kar dober del -, boste ob koncu mandata, če ne prej, odkorakali, tako kot se bo zgodilo in se že dogaja Macronu, Scholzu, Starmerju, Trudeauju in drugim, v zgodovino. In bo Evropi zavladala tista huda desnica, ki bo, paradoksalno, storila to, česar vi niste znali, zmogli ali hoteli - dogovorila se bo s sosedom.
Aurelio Juri, Koper
