Za to, kako me vidi svet, mi ni toliko mar, kot mi je mar za interese moje domovine in njenih prebivalcev. Na vso moč se trudim početi vse, kar je dobro za Savdijce in Savdsko Arabijo kot državo ne glede na to, kakšen vtis s tem naredim na druge. Če je dober, se vam zahvaljujem, je to odlično. Če je slab, poskušam svoje ravnanje pojasniti. Če sem pri tem uspešen, je dobro, če nisem, pač moram storiti, kar je dobro za mojo državo in moje ljudi." Tako je novi lastnik FC Newcastle, 36-letni savdski kronski princ Mohamed bin Salman, dejal v intervjuju z novinarjem Bloomberga pred tremi leti. Ošabno? Domoljubno? Verjetno vsega po malo.

Princ krvavih rok

Toda omenjeni intervju je nastal, še preden je na savdsko kraljevsko družino padel več kot utemeljen sum, da je dala jeseni tistega leta v konzulatu v turškem Carigradu ugrabiti, zadaviti in razkosati truplo do oblasti kritičnega novinarja Džamala Hašodžija. Na Savdsko Arabijo, ki je bila že veliko prej znana kot država pri vrhu svetovne lestvice kršiteljic človekovih pravic, je padla temna senca, ki je niso mogle oprati niti naftne milijarde. Izgovori s savdskega dvora, da so morilci delali na lastno pest, da bi se s tem prikupili nespornemu vladarju bin Salmanu, še danes zvenijo sila neresno. V Savdski Arabiji so decembra 2019 sicer peterico moških, pripadnikov obveščevalnih služb, zaradi smrti Hašodžija obsodili na smrt, še tri obtožene pa na zaporne kazni. Hašodžijevi sinovi so maja lani sporočili, da odpuščajo njegovim morilcem. To je savdski vladi omogočilo, da odpravi smrtne kazni proti peterici in jih obsodi na 20 let zapora. Ali so še za rešetkami, ne ve nihče. Tudi sicer se nesramno bogata sunitska Savdska Arabija precej požvižga na mednarodno pravo, kaj šele človekove pravice. Že štiri leta je do vratu vpletena v krvavo vojno v sosednjem Jemnu, vmes je diplomatsko in gospodarsko blokirala šiitski Katar, ki je bil preblizu njenemu večnem nasprotniku Iranu, in še bi lahko naštevali. Vse to v delu zahodnega sveta pač kompenzira z nafto in enormnimi nakupi (zlasti ameriškega) orožja.

Raje ima umetnine

Zdaj se je bin Salman očitno odločil, da bo zloščil slab imidž svoje države s športom. V njegovih biografijah ni videti, da bi ga športne aktivnosti kaj prida zanimale, spet gre za prestiž. Decembra bo v mestu Džeda prva velika nagrada Savdske Arabije v formuli ena, da pa mora imeti nogometni klub, kot ga imajo njegovi konkurenti iz Emiratov ali Katarja, je jasno.

Okoli 360 milijonov kupnine za Newcastle, kot se glasi uradni podatek? Za Mohameda bin Salmana, čigar osebno premoženje ocenjujejo na približno 13 milijard dolarjev oziroma dobrih 12 milijard evrov, je to drobiž. Investicijski sklad PIF, ki je pod nadzorom bin Salmana, ima vrednost okoli 380 milijard evrov, če ne raje še kakšno milijardo več. Tako si lahko kronski princ, ki je ob prihodu na oblast najprej zatrl vse konkurente z dvora, saj jih je obtožil korupcije in vrgel v pripor (ta je sicer bil v prestižnem hotelu Ritz-Carlton, od koder nekateri niso prišli živi, drugi pa so se morali odreči vsemu svojemu premoženju), privošči svoje prave hobije. To so nakupi nepremičnin, kot so dvorci v Franciji in drugo, kjer gre za večstomilijonske zneske, luksuzne jahte v podobnem cenovnem rangu in umetnine. Samo za sliko Leonarda da Vincija, umetnino Salvator Mundi, je odštel 450 milijonov dolarjev oziroma skoraj 390 milijonov evrov.

Seveda gre tudi za investicije v prihodnost. Nafta pač ne bo večna.