Najprej nazaj. Daleč nazaj. Da bo jasno, zakaj nogometni navijači na severu Anglije, v Newcastlu, skačejo od sreče ob arabskih milijardah. Tam fuzbal ni hec. Saj marsikje ni, ampak Newcastle United, večno doma na stadionu St. James' Park, šestem največjem stadionu Velike Britanije, je velik klub, čeprav se v novodobnem razmerju moči ni več zdelo tako. Odkar se je leta 1893 pridružil angleškemu top rangu tekmovanja, je v njem preživel 90 sezon. Štirikrat je bil angleški prvak, osvojil je šest pokalov Anglije, pokal velesejemskih mest, ki je bil predhodnica pokalu Uefe, in leta 2006 pokal Intertoto. Ja, istega leta kot NK Maribor, ki je šel med zmagovalce s senzacijo nad Villarrealom. Še leta 1999 je bil v Angliji po prihodkih pred Newcastlom le Manchester United. Tri leta prej je v Newcastlu padel svetovni rekord: Alana Shearerja so si kupili za 15 milijonov funtov, nihče dotlej ni dal toliko za nogometaša. Danes, v času neymarjev in mbappejev, so to smešne številke. Ja, časi so se zasukali in z njimi vred usoda Newcastle Uniteda. Postala je životarjenje. Srake, kot pravijo črno-belim iz parka svetega Jakoba, so bile moštvo, ki zgolj ... je. Obstaja. Nič več kot to. Vloga, ki je noben navijač ne sprejme.

Imperij do Slovenije, do Maribora

Kako nazaj med največje? Tradicija pač ni imela nobene veljave več. Naokoli so rasli novi finančni velikani. Roman Abramovič si je kupil Chelsea. Šejk Mansur Manchester City. Biznismen Nasser Al Khelaifi je PSG porinil v katarske roke. Kralj energijskih pijač Dietrich Mateschitz ima RB Salzburg in RB Leipzig, družina Agnellijevih Juventus, to sta primera "domače prakse". Nikjer pa desant tujih mogotcev na fuzbal ni tako silovit kot v Angliji. Kjer si je 20 klubov najbogatejše lige sveta samo od televizijskih pravic v prejšnji sezoni razdelilo tri milijarde evrov. Arsenal, Liverpool in Manchester United so ameriški, Manchester City in Everton arabska, Chelsea ruski, Leicester tajski, Wolverhampton kitajski ... Nima smisla naštevati dalje, saj vam je jasno: vse, kar si je v top angleškem nogometu mogoče kupiti, gre za med.

Saj so tudi v Newcastlu imeli bogataša. Domačega, angleškega, čigar imperij sega do Slovenije, do Maribora, do Tabora. Mike Ashley, lastnik verige športnih trgovin, je bogatel s kupovanjem uveljavljenih znamk, ki so zašle v težave: Slazenger, Lonsdale, Donnay ... Z njimi polni trgovine svoje mednarodne skupine Sports Direct. Ko pa si je pred 14 leti za 135 milijonov funtov kupil nogometni klub, je Newcastle United postal blagovna znamka, ki jo je uničeval z nenavadnimi odločitvami. Odstavljal je legende in nastavljal ljudi, ki srak niso dvignile nikamor. Kmalu je bil osovražen, navijači so ga naganjali na vsaki tekmi. V vseh letih njegove vladavine je bil Newcastle trikrat med desetim najboljšimi v Angliji.

Infografiko sta pripravila Marko Kovačevič in Uroš Šoštarič

Težava na Bližnjem vzhodu

Navijaški bes se je kopičil. Ni bilo več važno, kdo kupi klub, samo da ga iztrga Ashleyju. Strašen posel, prvi naskok denarja iz Savdske Arabije, je pred pol leta spodletel. Pred poldrugim tednom pa bomba: Newcastla ni kupil kdorkoli, temveč najbogatejši lastnik, ki se je kdaj lotil nogometa. Public Investment Fund, investicijski sklad, ki nalaga državni denar Savdske Arabije, največ ga je seveda od nafte, razpolaga s 500 milijardami evrov. Ob tem se opevano bogastvo Manchester Cityja in PSG-ja zdi ... drobiž.

Kaj je šlo narobe pred pol leta, zdaj pa naenkrat ne več? Novi lastnik je moral premier ligi dokazati, da je državni sklad ločen od države. Da Newcastle United ne preide v last Savdske Arabije. Težko, ko pa sta lider sklada in kraljevine ena in ista oseba - princ Mohamed bin Salman. Seveda je šlo v ozadju še za kaj drugega. Za televizijske pravice, denimo, ki poganjajo premer ligo. Na Bližnjem vzhodu je imela težavo. Katarsko podjetje beIN, ujeto v meddržavni spor, ker Savdska Arabija Katar obtožuje financiranja terorizma, pri sosedih ni smelo predvajati angleških tekem. Zato je Savdsko Arabijo tožilo za okroglo milijardo dolarjev. Spor so razrešili v začetku tega meseca, beIN je končno uradni distributer fuzbala, ki ga je izdatno plačal, in glej čudež - nekje v istem času so obveljali dokazi, da državni sklad z državo nima nič. PIF je za 360 milijonov evrov kupil 80 odstotkov kluba, 20 jih ostane doma, delijo si jih finančnica Amanda Staveley, ki je z zvezami na Bližnjem vhodu usmerjala že nakup Manchester Cityja, in nepremičninarska brata Reuben, skupaj druga najbogatejša Britanca.

Kdaj izpuhti luzerska miselnost

Človekoljubne organizacije so skočile: a ni povezava med kronano glavo in državo jasna? Kako je mogoče, da med pogoji, ki jih nalagajo lastnikom klubov premier lige, ni spoštovanja človekovih pravic? Glamur angleškega nogometa naenkrat ne služi le pranju podobe posameznikom polnih žepov, ampak že celim državam, ki doma ljudstvu teptajo cel nabor pravic. A kako gre tole z loščenjem ugleda, Arabci že dobro vedo. Najlažje gre z denarjem. PIF vlaga v McLaren, simbol britanskega dirkanja, in decembra bo v Savdski Arabiji prva dirka formule ena. Tam so že gostili dvoboj angleškega boksarskega asa Anthonyja Joshue. Španci v Savdski Arabiji igrajo svoj nogometni superpokal ... Vzorec je jasen: denar, ogromen denar, ne smrdi, pa naj pride od koderkoli. Navijači? V anketi združenja privržencev Newcastle Uniteda jih je bilo 93,8 odstotka za arabski prevzem. Zakaj bi bil šport drugačen od politike. Zmaga za vsako ceno velja!

Prej oskubljene srake nenadoma letijo s polnimi malhami. S potencialom, da postanejo daleč najbogatejši klub na svetu, če se lastniku tega zahoče. Priletijo že v januarskem prestopnem roku Kylian Mbappe in drugi asi? Dobimo prihodnjo sezono instant favorita premier lige in lige prvakov? Počasi, ne gre čisto tako. Pogled na lestvico, Newcastle je v včerajšnji dan vstopil z 18. mesta v angleški ligi, kaže, kako temeljita bo morala biti gradnja šampionskega kluba, ki ima za nameček še zastarelo infrastrukturo. In leta luzerske miselnosti. Da ta izpuhti s prvo trofejo, je pri Cityju učil trener Roberto Mancini. Problem je le, da počasi zmanjkuje trofej za vse, ki bi po nogometni Evropi radi opletali z milijardami.