Z vojno v Ukrajini je nastopil nov trenutek za srednjeevropsko politiko, ki jo v tem trenutku v največji meri pooseblja predsednik poljske vlade Mateusz Morawiecki. A bolj kot osebna zgodba tega 54-letnega zgodovinarja, ekonomista in nekdanjega bančnika iz Vroclava, ki izhaja iz znane poljske disidentske družine, je v osredju razprav politična usmeritev, ki jo predstavlja, predvsem pa njen morebiten vpliv na prihodnje ravnovesje sil v Evropski uniji.
Že od samega začetka ruske invazije, ko so bile zahodnoevropske države v svojih odzivih sprva zadržane, je Poljska z Morawieckim na čelu zavzela ostro obsodilno stališče do Rusije in do danes ji je Zahod v veliki meri sledil. Poljska se je izkazala tudi s sprejemom velikega števila ukrajinskih beguncev, hkrati je postala vstopna točka za vojaško opremo, ki jo zahodne države pošiljajo na ukrajinska bojišča.
Medtem ko je drža Poljske po eni strani posledica negativnih zgodovinskih izkušenj ukleščenosti med Nemčijo na zahodu in ruskim vplivnim območjem na vzhodu, gre tudi za težnjo države, da bi postala pomemben igralec v ustvarjanju prihodnje varnostne in energetske arhitekture Evrope. A čeprav se je v kritičnih trenutkih ruske agresije Poljska izkazala za neke vrste moralni kompas tudi za preostalo Evropo, kar skuša danes Morawiecki unovčiti na mednarodnem odru, je pri tem precej dvomov, ali imajo Poljaki na dolgi rok dovolj teže, da bi se lahko vzpostavili kot protiutež zahodnoevropskim državam pri odločanju v Evropski uniji.
Poljska ni več država, ki bi jo lahko v EU kot nekoč zlahka umaknili na stranski tir
Vseskozi prisoten poljsko-nemški antagonizem
"Vsekakor bo situacija drugačna kot pred vojno v Ukrajini, ob kateri se je Poljska postavila na branike in zdaj več ni država, ki bi jo lahko kot nekoč zlahka umaknili na stranski tir. Postala bo pomembnejši akter, ne glede na to, kdo bo tam na oblasti. Bolj ko bodo to tekmo izgubljale jedrne države EU, bolj se bodo vzpostavljali neki novi gabariti. Vprašanje ostaja, ali bo te narekovala Poljska kot protiutež Nemčiji in Franciji ali pa kot njuna partnerica. A to je odvisno še od marsičesa drugega," meni profesor mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede dr. Boštjan Udovič.
Nemško-poljske odnose otežuje tudi dejstvo, da vladajoča poljska politika vedno znova uporablja protinemški sentiment za mobilizacijo svojih volivcev. Tako je Morawiecki, ki se je sicer med drugim izobraževal tudi na univerzi v Hamburgu in je bil pripravnik v nemški centralni banki, preteklo leto javno zahteval plačilo reparacij za nemške zločine na Poljskem v času druge svetovne vojne. Antagonizem med Poljsko in Nemčijo, ki je po besedah Udoviča poleg Nizozemske glavna zagovornica vladavine prava v EU, se skozi čas nekoliko spreminja, a je vseskozi prisoten: "Zamere iz časa druge svetovne vojne nikoli niso zares pozabili, mogoče so jo nekoč umaknili v ozadje, pozabili pa nikoli."
Leto dni od vlaka v Kijev
Pred letom dni se je Morawiecki v družbi tedanjega predsednika slovenske vlade Janeza Janše in češkega premierja Petra Fiale z vlakom odpravil v Kijev, kar je bil prvi obisk tujih voditeljev v Ukrajini po začetku vojne.
Nekdanji dolgoletni slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel izraža upanje, da bodo v novih okoliščinah srednje- in vzhodnoevropske države dobile večjo težo v Evropski uniji. "Vidimo, da je Nemčija še vedno blokirana zaradi svojih energetskih interesov in da francoski predsednik govori o tem, da je treba z Rusijo drugače ravnati. Države, ki so preživele ujetništvo v sovjetskem bloku, najbolje vedo, zakaj gre. Zato pozdravljam poljsko politiko in tudi tisto politiko v Sloveniji, ki se navezuje nanjo."
Največji evropski zavezniki ZDA
Poljaki so s svojo držo po pričakovanju naleteli predvsem na odobravanje ZDA. Tako je februarja že drugič od začetka ruske invazije ameriški predsednik Joe Biden obiskal Varšavo, kjer je gostil srečanje voditeljev držav vzhodnega krila zveze Nato. "Poljska se je vedno bolj ozirala proti Washingtonu kot proti Bruslju, tako da njena drža pri tem ne preseneča," pravi Udovič, ki pri tem spomni še na druge iniciative, katerih namen je bil ob podpori ZDA vzpostaviti močan blok vzhodnoevropskih držav, kakršna je tudi Pobuda treh morij. Udovič sicer meni, da Poljska med drugimi vzhodnoevropskimi članicami EU nima mobilizacijske moči, da bi jih zmogla povezati v močen blok.
Poljaki v novonastalih razmerah vidijo tudi potrditev za svoja pretekla opozorila glede pretesne energetske odvisnosti Evrope, predvsem Nemčije, od ruskih energentov. Medtem je Morawiecki preteklo leto skupaj s poljskim predsednikom Andrzejem Dudo in dansko premierko Mette Frederiksen slovesno odprl nov plinovod, po katerem bodo norveški zemeljski plin preko Danske dobavljali na Poljsko.
Nič več črna ovca
Poljski bi lahko v novi vlogi uspelo celo, da bi se znebila statusa črne ovce znotraj EU zaradi poseganja v neodvisnost domačega pravosodnega sistema in kršenja pravic LGBT-skupnosti. "Če pogledamo natančno, se od izbruha vojne naprej o tem na ravni EU več ne govori. Medtem ko Madžarska glede tega še ostaja v fokusu, pa so na Poljsko kar nekako pozabili. Na tem področju se že kažejo premiki v smer, da jim bodo pogledali skozi prste, če bo potrebno … Za Bruselj so bili vedno značilni kompromisarski pristopi. Načelnost, ki jo v Bruslju zelo radi poudarjajo, velja samo, dokler ne trči ob realno politiko," je realen profesor.
Poljska lahko pri svojem iskanju zavezništev v EU prodre tudi do nekaterih zahodnih držav z istomislečimi voditelji. Tako sta pred kratkim na srečanju Morawiecki in predsednica italijanske vlade Giorgia Meloni potrdila, da vladi obeh držav delita vizijo o prihodnosti EU kot povezavi močnih nacionalnih držav, pri tem pa kot ljubitelja Tolkiena in Gospodarja prstanov sporočila: "Skupaj lahko premagamo Mordor."
Glede stališč poljskih oblasti, ki jih marsikje na Zahodu obravnavajo kot skrajno konservativna, Udovič pravi, da teh tudi znotraj poljske "mainstream" politike ne dojemajo tako: "Gre za 'formo mentis' nekega naroda, njegovega nastanka in njihovih prioritet, ki so recimo povsem drugačna od naših. Poljska je bila zmeraj konservativna, vedno so trmasto vztrajali pri svojih načelih, in če jih ni zlomila Sovjetska zveza, jih zagotovo tudi Bruselj ne bo."
