Vanessa Čokl
Ne veliko manj kot dve desetletji prijavljanj na najvišje funkcije najvišjih sodišč doma in EU-sodnih instanc, ne veliko manj kot dve desetletji poskusov in umikov in nepotrditev sta za Miodragom Đorđevićem, da bo sredi februarja letos, slaba tri leta pred tem, ko bo na starostni meji, ki sodnikom pri nas zapoveduje odhod v pokoj, in potem ko je 20 let vrhovni sodnik, kot predsednik vrhovnega sodišča, najvišjega sodišča v državi, zasedel mesto v vrhu slovenskega sodnega sistema. Končno na cilju. Končno zadoščen.
To ne bo prehodni mandat
Neverjetno značilna je zgodba leta 1955 v Ljubljani rojenega vrhovnega sodnika svetnika, vse življenje sodnika, doktorja gospodarskega prava (doktoriral je iz stečajev), od leta 2019 podpredsednika vrhovnega sodišča, ki obenem vodi zelo pomemben oddelek vrhovnega sodišča za spremljanje sodne prakse nižjih sodišč ter tudi Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišča EU, s tem pa mednarodnega (evropskega) prava. Značilna prvič zato, ker se na najvišjem pritožbenem sodišču po naravi stvari zgostijo vse napake, manki, zamude slovenskega sodnega sistema. In drugič zato, ker je na najvišjem sodišču v najvišjih legah tudi ljudožerstvo. Višji ko so karierni vložki, hujša in zahrbtnejša je opozicija. Koliko tega je na svoji koži občutil (tudi) ta teden v parlamentu potrjeni novi predsednik. Težko bi bil bolj utrjen, kot je pred dobo, ki ga bo pomnila (manj verjetno) ali kot prehodnega predsednika, ki bo spričo EMŠO v zgolj polovici mandata pogasil najnujnejše in pripravil teren naslednjemu ali naslednji ter vmes, upajmo, dočakal še kakšno kvalitetno pomladitev v zboru vrhovnih sodnikov in sodnic, ali pa (verjetnejše in nujno) kot umnega popravljavca, ki je predolgo čakal, da zdaj, ko lahko, ne bi kazalcev na sodni uri (do)končno premaknil. Ve se, da želi, da je vrhovno sodišče bolj transparentno, bolj kakovostno, bolj delavno, prav tako vsa sodišča pod njim, ki jih lahko gre vrhovno sodišče pod določenimi pogoji prekontrolirat, sodna veja pa neodvisni nepasivni gradnik prav(n)e države.
Nemedli novi prvi človek sodne oblasti ne bo izgubljal časa, ne navznoter ne navzven
Je tudi predstavnik Republike Slovenije v HELP, programu Sveta Evrope za izobraževanje pravnih strokovnjakov o človekovih pravicah, in ima certifikat, da jih uči. In kakor da mu je namenjeno, da bo spet bil bitko za ustrezno plačano sodstvo. Novoimenovani predsednik bo s stališči počakal, da mu začne teči mandat, a je tudi mimo tega jasno, da bo izvršna oblast, ki se je namenila preurejati plače, pred novim, nemedlim šefom sodne oblasti nebogljena s popreproščenim pristopom "bolje z dodatnimi 600 evri v sodnikovi denarnici kot z Golobom na fronti". Kot tudi s ponavljanjem od enega do drugega pravosodnega ministra, da je za reforme potreben čas. Kdaj že se je obljubilo prenovo mreže sodišč in pojav tako imenovanega enovitega sodnika. Sodnike prav tako še vedno postavlja državni zbor, torej politika, (t)ista, ki bi jim z veseljem uvedla poskusni mandat pred trajnim. Miodrag Đorđević je iz razumljivih razlogov odločno proti slednjemu in podpira depolitiziranje sodniških imenovanj. Ureditev sodniških plač je seveda dal v svoj predsedniški program. Ko so sodniki v Sloveniji sploh prvič šli v stavko in terjali z drugima vejama oblasti (parlament, vlada) primerljive plače, leta 2008, je bil član stavkovnega odbora. Nezadovoljstvo je danes spet veliko, tudi stavka se je med sodniki že omenjala.
Da je sodnik srečen ...
Želje, da bi postal sodnik evropskega sodišča, pa nekoč tudi košarkarskemu sodniku ni uspelo uresničiti. Ni prav velikokrat na glas govoril o tem, je pa nedavno prst uperil v sveže bivšega predsednika republike Boruta Pahorja, češ da je (bila) problem njegova kadrovska kombinatorika. Za sodniške kolege na tujem je presenetljivo, je povedal, da mest sodnikov iz Slovenije na ESČP v Strasbourgu in na Sodišču (pravzaprav dveh) EU v Luksemburgu še ni zasedel sodnik rednega sodišča. Naj bo tu dodano, da je že nekaj vrhovnih sodnikov odšlo za sodnike ustavnega sodišča (in več kot eden nato nazaj v trajni mandat na vrhovnem sodišču). A ne Miodrag Đorđević. Bil je kandidat predsednika republike Janeza Drnovška leta 2007 za ustavnega sodnika, vmes je umaknil, kot je pojasnil takrat, prezgodnjo prijavo za sodnika v Strasbourgu ...
Ko je za predsednika vrhovnega sodišča kandidiral ob menjavi na predsedniškem mestu leta 2010, ga najprej ni podprlo njegovo sodišče, nato tudi ne sodni svet kot "kadrovska služba" sodstva. Kot kandidat za ustavnega sodnika je za Večer dal dober uvid v svoj profil in - spet značilno - tukajšnja desna politična stran ter "vsi o vsem" sodišče na družbenih mrežah, ki ga tudi obklada, da je najtrši levičar na sodišču - tega ne slišita. "Morda sem bolj liberalen, ne maram ekstremov, radikalizmov, nikoli me ni vleklo ne na eno ne na drugo politično stran," je pojasnil. Vizija, razvoj, prihodnost, to je vedno v njegovem slovarju. Kot tudi socialna varnost in blaginja. Sodnika mora voditi pravo, človekove pravice mora varovati neodvisno od politike.
Zobca in Radonjić
Zaradi dvoma o konstruktivnosti izjav, omadeževanja ugleda kolega sodnika in škodovanja ugledu sodstva v zadevi domnevno sporne sarajevske diplome bivšega predsednika vrhovnega sodišča Branka Masleše je dosedanji vrh vrhovnega sodišča, to pomeni tudi podpredsednik Miodrag Đorđević, vrhovnega sodnika Jana Zobca prijavil komisiji za etiko in integriteto pri sodnem svetu. Komisija je ocenila, da izjave niso bile v skladu s kodeksom sodniške etike, Zobec je napovedal pritožbo.
Po funkciji, kot podpredsednik vrhovnega sodišča, se je Miodrag Đorđević podpisal tudi pod suspenz bivšega okrožnega sodnika (sporna zadeva Novič, sojenje za smrt direktorja Kemijskega inštituta) Zvjezdana Radonjića, nakar sta Jan Zobec in njegova soproga, tudi vrhovna sodnica Barbara Zobec, javno stopila v bran spornemu Radonjiću, češ da se mu dogaja obračun (leve) vodstvene strukture sodstva.
Leta 2002 je bil kot Fulbrightov štipendist na strokovnem usposabljanju v ameriškem Nashvillu. Ko je Republika Slovenija prvič predsedovala EU, je v New Yorku vodil koordinacijo držav članic. V prejšnjem desetletju je kot ekspert za insolvenčno pravo v projektu EU svetoval v Makedoniji, doma pa bil deležen očitkov, češ da dela za tujo državo. Pred dvema letoma so ga v Slovenskem sodniškem društvu, kjer je bil dolgo podpredsednik, imenovali za častnega člana - z utemeljitvijo, da s svojim načinom dela prispeva k varovanju neodvisnosti sodstva. "Kadar je zadeva jasna, se zdi, da bi lahko odločil tudi kdo, ki ni sodnik. Kadar pa je zadeva mejna, se pokažeta kvaliteta sodnika in širina njegovega intelekta. Pri tem ne gre zanemariti, da se je treba znati odločiti v razumnem času. Če je sodnik sposoben takšnega odločanja, je srečen. V nasprotnem primeru pa, žal, za sodstvo ne predstavlja dodane vrednosti," je povedal v enem redkih intervjujev.
Tako bivša žena vrhovna sodnica kot druga partnerka, s katero je pri petdesetih odprl svoje novo poglavje, bosta poslej predsednikovi podrejeni na vrhovnem sodišču.
