Prav nič se ne bi motili, če bi rekli, da je celotna zgodovina sodobnega hollywoodskega filma takšna, kot je, samo zaradi enega razpadlega zakona.
Pisalo se je leto 1964, ko se je družina Spielberg ob začetku računalniškega buma preselila v Silicijevo dolino v Kaliforniji. To je bila le ena izmed mnogih selitev, v sklopu katerih je družinski oče Arnold dobival boljše in boljše zaposlitve po ZDA, kar je njegovi soprogi Leah, nekdanji pianistki, omogočalo lagodno življenje s štirimi otroki. A nad odnosom med Arnoldom in Leah so se že leta nabirali temni oblaki in prav tisto leto je pri Spielbergovih dokončno počilo. Dolga leta Arnoldove nenehne odsotnosti od doma so privedla do afere med Leah in družinskim prijateljem Berniejem. Steven, eden izmed štirih otrok, je pri 18 letih seveda dobro vedel, kaj se dogaja med staršema. Ko sta se Arnold in Leah tisto leto ločila, je v jezi in razočaranju izmenoma krivil zdaj mamo, zdaj očeta. Njegov otroški raj se je pred njegovimi očmi sesuval v prah.
Kar 58 let je trajalo, da je Steven Spielberg, danes eno največjih režiserskih imen v celotni zgodovini filma, končno zbral pogum, da je odkrito spregovoril o teh dogodkih in jih prelil na filmsko platno. Celovečerec Fabelmanovi (The Fabelmans, 2022) bo eden glavnih favoritov na prihajajoči podelitvi oskarjev. Čeprav še zdaleč ne gre za njegov najboljši niti najuspešnejši film, pa je zagotovo najbolj oseben in katarzičen, saj je z njim dokončno pospravil težko osebno prtljago, ki ga je morila več kot pol stoletja.
Hollywoodska revolucija
Vrnimo se še enkrat v preteklost. Leto 1974. Steven Spielberg ima 28 let, in ravno ko je začel snemati svoje prve nizkoproračunske celovečerce, je v Hollywoodu vzhajala nova doba. Francis Ford Coppola je s filmom Boter (The Godfather, 1972) pri studiu Paramount preizkusil nov recept distribucije, pri katerem filma v kine ne pošljejo po valovih, temveč v vse kinematografe po državi naenkrat, obenem pa je studio že pred premiero od prikazovalcev pobiral tarife za predvajanje. To je bilo rojstvo sistema blockbusterjev in Coppola je bil prvi režiser v zgodovini, ki je za svoje delo pobiral milijonske tantieme. Režiser Botra je sanjal, da je to tisti prelomni trenutek, ko se bodo filmski avtorji dokončno osvobodili od studiev, da bodo lahko snemali svoje, drznejše, umetniško bolj ambiciozne filme. Režiserji kot Peter Bogdanovich, William Friedkin, Martin Scorsese in Paul Schrader so bili povsem pripravljeni, da bi se pridružili temu dolgoletnemu snu.
Spielbergovi filmi so nekakšne psihoterapevtske pripovedke, v katerih je režiser analiziral lastno preteklost
Pa Spielberg? Ravno ob izidu drugega Botra je snemal svoj prvi večji studijski film. Žrelo (Jaws) je bil adaptacija romana Petra Benchleyja iz leta 1974, a projekt se je soočal z ogromno težavami. 55 snemalnih dni se je naenkrat prelevilo v 159 in proračun je s treh milijonov in pol zrasel na deset. Spielberg nikakor ni mogel najti rešitve za mehanskega morskega psa, ki je bil videti naravnost smešen, in kazalo je že, da bo film totalna polomija.
A potem se je zgodil čudež. Že prve testne projekcije so pokazale, da bo film uspešnica in da se gledalci ne morejo odlepiti od sedežev. Zaradi novega sistema distribucije, ki ga je vpeljal Boter, je film že ob izidu postal najbolj donosen film vseh časov. Najprej bi pomislili, da bo tudi Spielberg šel po poti Francisa Coppole in bo pokazal hrbet studiem. Pa vendar tega ni storil.
V filmih je iskal zavetje
Steven Spielberg je prav zaradi nestabilnega odraščanja v razpadli družini, soočanja z antisemitskimi očitki v šoli in zaradi večnih težav z dekleti že od srednje šole venomer želel le eno – da bi nečemu ali nekomu pripadal. Res, želel je biti uspešen, a hkrati tudi biti del nekega večjega sistema, velike harmonične družine, ki bi mu dajala podporo pri njegovih filmskih podvigih. Spielberg ni bil upornik kot Coppola, temveč izrazit konformist. "Vedno sem bil bolj otrok esteblišmenta kot pa Francisa Forda Coppole in njegovega kroga," je izjavil nekoč.
Tudi zato mu tudi kot mlademu avtorju niti ni bilo v interesu delati filme, ki bi imeli ambicijo spreminjati Hollywood, temveč, ravno nasprotno, oživiti studijski šund petdesetih let in ga posodobiti za nove generacije gledalcev. Spielberg je zato na neki način obrnil hrbet svojim režiserskim kolegom in storil ravno obratno: z Žrelom je hollywoodskim studiom pokazal, kako po letih krize filmsko ustvarjanje spet narediti izjemno dobičkonosno. Z Vojno zvezd (1977) se je dve leti kasneje ta pristop še infantiliziral in Hollywood od takrat vse do danes prav po zaslugi Spielberga in njegovega prijatelja Georgea Lucasa v rokah drži ključe monopola nad komercialnim filmom. Pojem neustrašnega, neodvisnega filmskega avtorja je bil z njima dokončno pokopan.
Travme, skrite v zgodbah
To pa je bil šele prvi korak pri tem, kako so se družinske travme manifestirale v njegovem pristopu k filmu. Ko je nato po Žrelu dobil moč zadnje besede pri pisanju scenarijev, so si njegove žalostne družinske prigode začele pritlehno utirati pot tudi v njegove filme. Njegovi celovečerci, vsi po vrsti ogromne komercialne uspešnice, ki jih vsi tako dobro poznamo in ki so krojili naša otroštva, so tako v resnici nekakšne psihoterapevtske pripovedke, v katerih je Spielberg analiziral lastno preteklost. V Bližnjih srečanjih tretje vrste (1977) protagonist, igra ga Richard Dreyfuss, pusti svojo družino v kaosu in se raje odpravi na srečanje z vesoljci, ki stik z ljudmi vzpostavijo preko melodije, zaigrane na klavirske tipke, prav tako kot Spielbergova mati. V E.T.-ju (1982) mali Elliott (Henry Thomas) zaradi očetove odsotnosti živi z materjo, v Imperiju sonca (1987) je mladi Jamie (Christian Bale) iztrgan iz svoje družine, v Gooniejih (1985) družini grozi, da bo izgubila hišo. V Jurskem parku (1993) otroci iščejo zavetje pred zvermi, v Umetni inteligenci (2001) si robotski otrok David (Haley Joel Osment) ne more priboriti ljubezni svojih staršev, v Ujemi me, če me moreš (2002) pa Frank (Leonardo DiCaprio) po ločitvi staršev pobegne od doma. Ko je Spielberg dobil prvega otroka, se je v njegove filme prikradel še motiv očeta, ki ni dorasel starševskim obveznostim: od tretjega Indiana Jonesa (1989), Kapitana Kljuke (1991) do dveh filmom s Tomom Cruisom, Posebno poročilo (2002) in Vojna svetov (2005).
Na koncu našel družinsko srečo
Morda so bile tudi te nerazrešene travme razlog, da je Steven Spielberg venomer dajal vtis nekakšnega Petra Pana med velikimi filmskimi režiserji. Tudi v zrelih letih je pogosto deloval, kot da nikoli ni zares odrasel, da ga še vedno zanimajo otroški filmi, geekovski tehnični pripomočki, še v zrelem obdobju je elegantne obleke pogosto kombiniral s kapo s ščitkom. Venomer so ga opisovali kot pravega piflarja med filmskimi režiserji.
Ob vseh težavah v zasebnem življenju pa je nato Spielberg vendarle našel recept za družinsko idilo, ki ga njegova starša nista poznala. Leta 1984 je na snemanju filma Indiana Jones in tempelj smrti spoznal Kate Capshaw, ki je zaradi njega pustila igralsko kariero, da se je lahko po poroki leta 1991 posvetila družini. Danes imata tri biološke otroke in dva posvojena.
Našel notranji mir
S tem, ko je Steven Spielberg s filmom Fabelmanovi vir vseh svojih nočnih mor prelil tudi na filmsko platno, se zdi, da je pri 76 letih končno našel notranji mir. Zdaj je vendarle spregovoril o temi, ki je, kot se je pokazalo, bila navdih za večino njegovih najpomembnejših filmov. Fascinantno je, da ga je prav ta notranji motiv popeljal med največja imena v zgodovini ameriškega filma. Danes je Spielberg trikratni oskarjevec, soustanovitelj enega najpomembnejših filmskih studiev DreamWorks Pictures, njegovi filmi pa so skupaj zaslužili že več kot deset milijard dolarjev. Imperij, ki je nastal zaradi ene same ločitve, brez katere bi bila zgodovina hollywoodskega filma verjetno povsem drugačna, kot jo poznamo danes.
