Barbara Gavez Volčjak
V mirni ulici v Razvanju nekaj mesecev stoji sodobna nova hiša, na prvi pogled dvojček, a precej nesimetričen. Šele natančnejši pogled in sprehod po notranjosti prvega doma mladega para, Tine in Žaka, razkrijeta, da je hiša v resnici dvostanovanjska, pri čemer stanovanji nista ločeni po eni sami vertikali. Razlog več, da si zanimivo stavbo ogledamo podrobneje.
Na parcelo v velikosti približno 1200 m2 je želel investitor umestiti čim več stanovanjskih enot, vendar prostorski akt ni dovoljeval treh vrstnih hiš, pojasnjuje arhitektka Katarina Šauperl iz arhitekturnega biroja OS arhitektura, snovalka projekta. Tako so zemljišče razdelili na dva dela, na enem v velikosti 500 m2 še nastaja enostanovanjska hiša, preostanek so namenili dvostanovanjski in v največji možni meri izkoristili dani prostor. "Za dvostanovanjsko hišo smo se odločili, ker mora imeti v dvojčku vsaka polovica 500 m2 parcele, pri dvostanovanjski hiši pa to ni potrebno. Da bi lahko v hiši enakovredno bivali dve štiričlanski družini, kot je želel investitor, smo namesto običajne dvostanovanjske hiše, v kateri je eno stanovanje v pritličju in drugo v nadstropju, enoti ločili po vertikali na levo in desno polovico, vendar ne simetrično, saj bi bila sicer ena premajhna," pripoveduje Katarina Šauperl.
Tako ima desno stanovanje v pritličju dnevni prostor s kuhinjo in manjše sanitarije, v katerih so skriti tudi pralni in sušilni stroj ter notranja enota toplotne črpalke, v nadstropju pa spalnico, kopalnico in dve otroški sobi, ki sta umeščeni nad pritlično spalnico sosednjega stanovanja. "S tem, da je ena soba nad drugo, izpolnjujemo tudi definicijo dvostanovanjske hiše," pojasnjuje sogovornica prednosti tako izvirne izrabe prostora. "Vsako stanovanje ima izhod na zelenico, ki pa smo ga orientirali tako, da se stanovalci ne 'zaletavajo' drug v drugega. Bivajo tako, kot bi v dvojčku, tudi notranja ločilna stena in tla so dodatno zvočno izolirani. Vhoda imajo ločena in deloma zakrita z zunanjo shrambo, le dovoz in parkirišče pred hišo sta skupna," razlaga arhitektka.
Optimalno izkoriščen prostor na parceli
Sama izpostavlja dva izziva, ki sta jo motivirala pri delu, eden je bil že omenjeno zagotavljanje zasebnosti prebivalcem vsake stanovanjske enote, drugi pa izkoristek prostora. "Kljub temu da stanovalci bivajo v dvostanovanjski hiši, kjer običajno ni toliko zasebnosti kot v enostanovanjski, smo povezavo z zunanjostjo izvedli tako, da se ne srečajo takoj. Tudi mize na terasi niso povsem blizu, mirno lahko eni uživajo v svoji kavi, tudi če imajo drugi obisk," poudarja Šauperlova. "Obenem pa smo tlorisa tako prepletli, da smo ustvarili dvostanovanjsko hišo, ki funkcionira kot dvojček," je zadovoljna arhitektka.
Vsaka enota ima približno 80 m2 površine, vendar stanovanje zaradi premišljene izrabe prostora učinkuje veliko večje, kot bi kdo sodil zgolj po številki. Ogled stanovanja je zato poln drobnih odkritij in presenečenj. Pod stopnicami je denimo umeščena shramba, spretno skrita za vrati brez kljuke, ki segajo od stropa do tal in se odpirajo na pritisk. "Ena od posebnosti stanovanja sta prav shrambi, s katerima smo izkoristili prostor in povečali uporabno površino. Z zunanjo shrambo za kosilnico in druge pripomočke pa smo tudi uspešno razbili monotonijo gladke bele fasade," razlaga Katarina Šauperl. Sledila je namreč želji investitorja, naj ustvari sodobno hišo z ravno streho, ki pa ne bo videti kot dolgočasna bela kocka.
"Z razgibanim tlorisom in leseno zunanjo shrambo smo pročelju dodali veliko topline," meni sogovornica. Sama sicer zagovarja arhitekturo, ki izhaja iz slovenske tradicije in se sklada z okoljem, vendar v tem primestnem naselju stavbe niso tako poenotene, da bi moderna hiša izstopala. "Dodana vrednost dotične parcele je, da je razmeroma blizu mesta, vendar ima še vedno nekaj zemljišča, ravno dovolj, da z njim ni preveč dela. Stanovanje je pravzaprav tako veliko, kot bi bilo v kakšnem bloku, le da ima še zelenico in več površin za shranjevanje, ki jih vedno primanjkuje," poudarja Katarina Šauperl.
Notranjost izžareva mladostno energijo in toplino
Kot rečeno, je v notranjosti vsak centimeter kar najbolje izkoriščen. Smernice za postavitev notranje opreme sicer arhitekti začrtajo že v idejnem načrtu projekta, razlaga sogovornica: "V kuhinji natančno določimo, kje bodo postavljeni pečica, pomivalni stroj, korito in hladilnik, tudi to, ali bo slednji klasičen ali tako imenovani ameriški, saj imajo vsi ti elementi svoje mere. Prav tako določimo, ali bo v kopalnici poleg stranišča tudi bide, ki ga na koncu sicer lahko izpustimo, ne moremo pa ga naknadno dodati, ker potem zmanjka prostora za kaj drugega. Tudi v načrtu električnih inštalacij že v fazi projekta za izvajanje točno določimo, kje bo kakšna lučka, stikalo, tako da je oprema, ki se na koncu vgradi, samo finalna obdelava."
Lastnica Tina na srečo premore veliko čuta za estetiko in kot študentka gradbenega inženiringa tudi dovolj strokovnega znanja, da je stanovanje opremila sodobno, funkcionalno in predvsem estetsko. Nekaj pohištva je narejenega po meri, nekaj kupljenega v trgovinah s pohištvom, preplet obojega pa izžareva mladostno energijo in toplino. Prevladujejo topli, pastelni zemeljski toni, ki v kombinaciji s črno učinkujejo hkrati domače in prefinjeno. Ob pretežno belih zidovih izstopa ena od osrednjih sten v pritličju, ki ima več vlog: zaznamuje prehod med vhodnim in dnevnim prostorom, ponuja ozadje televizorju, hkrati pa nekoliko zakrije notranjo shrambo in zmanjša izpostavljenost stopnišča. Stena je obložena z markantno ploščo v videzu bakra, ki pa kljub rahlo kovinskemu sijaju učinkuje lahkotno in daje prostoru eleganten ton. Detajli, kot so kopalniška vrata brez podbojev, kamnit umivalnik v kopalnici in številni nevsiljivo postavljeni dekorativni predmeti, pričajo o usklajenem sodelovanju vseh udeleženih v načrtovanje, gradnjo in opremljanje hiše. Rezultat je prijetno bivališče, v katerem se zagotovo dobro počutijo tako stanovalci kot njihovi gostje.
Kaj mora vedeti arhitekt, preden se loti dela
Katarina Šauperl pravi, da se marsikdo obrne nanjo z vprašanjem, kako naj se loti gradnje hiše. "Koristno bi bilo, če bi se investitorji že pred nakupom zemljiške parcele posvetovali z arhitektom, kaj je na parceli sploh mogoče graditi," meni Katarina Šauperl. Če je namreč parcela na območju, za katero je treba šele izdelati občinski podrobni prostorski načrt, se lahko gradnja prestavi za najmanj eno leto ali celo dve, ker je treba najprej skozi postopek izdelave in sprejetja občinskega podrobnega prostorskega načrta na seji občinskega sveta, na podlagi katerega bo sploh lahko izdano gradbeno dovoljenje. Zamisel investitorja mora biti skladna tudi s prostorskimi akti, v katerih so določeni prostorski izvedbeni pogoji (PIP), ki določajo obliko stavbe, naklon strehe, odmike od sosednjih zemljiških parcel, faktor izrabe, faktor zazidanosti in tako naprej. "Nato se na podlagi želje investitorja in skladno s prostorskim aktom izdela idejni projekt. Sledijo projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, projekt za izvajanje, potem moramo prijaviti gradbišče in najeti nadzornika gradnje, na koncu pa moramo pridobiti še uporabno dovoljenje za hišo," našteva sogovornica. "Te informacije posameznikom, ki se prvič lotevajo gradnje hiše zase, zelo manjkajo."
