Te dni, ko nordijci s celega sveta tekmujejo pod Poncami, lahko v različnih medijih beremo in poslušamo o gostinski ponudbi, nezasedenosti turističnih kapacitet in nasploh slabi obiskanosti tekmovalnih dogodkov. Izplen, ki ga beležijo te dni – vrhunec svetovnega prvenstva še prihaja in številni se tolažijo, da bodo blagajne ob koncu vendarle bolj polne in izplen bolj zadovoljujoč -, močno spominja na večletne milijonske kampanje naše države pod sloganom Jejmo domače! in Jejmo lokalno! Ta je dosegel svoj vrhunec pod sedanjo vlado, ko kar sam predsednik vlade Robert Golob ljudstvo podučuje, kako jesti. Pa ne le Slovence, ampak kar Evropejce. Predvsem, kaj naj in česa naj ne dajo na krožnik in nato v usta.
Navdahnjen s trendi vegetarijanstva, veganstva in nasploh zavračanja mesa kot nečesa zdravju škodljivega, zgrožen ob ugotovitvi, da v vladni menzi sploh ni bilo vegetarijanskega menija - kar je sila nenavadno ob dejstvu, da imajo že več kot desetletje še v delavskih menzah možnost izbire mesnega in brezmesnega obroka - je velel ustanoviti Strateški svet za prehrano. V njega je posadil navdušence in navdušenke veganstva in pri tem pozabil na stroko z medicinskih fakultet in biotehniške fakultete, kjer nekaj vendarle vedo ne le o pomenu pestrosti prehrane, ampak tudi o pridelavi zelenjave in sadja, gojenju žitaric in reji živali v skladu s sodobnimi smernicami. Po revoltu dela stroke in celotne živilskopredelovalne verige so vključili še nekaj strokovnjakinj s tega področja. Ne glede na to v izplenu smernic, navodil in morebitnih novih pravil Sveta, ki bi jih morali upoštevati ponudniki hrane, ni pričakovati velikih premikov.
Pokrajina, v kateri odraščamo, nas v marsičem določa, oblikuje. V dobršni meri tudi v tem, kaj najprej dobimo in nato kasneje tudi sami damo na krožnik. Še v večji meri na to vpliva materialni status družine, v kateri odraščamo in živimo tudi v odraslosti. Za Prekmurce, med katere se štejem, je prašič bil in ostaja kralj živali. Svinjska pečenka, pečena rebrca, bograč, ocvirki, dobro zabeljeni dödöli in bujta repa so bili in so še pogosto na mizi. V hišah s šibkejšim materialnim statusom vsaj takrat, ko so dobili goste. Da bi postregli testenine, pa naj bo omaka še tako slastna, bi hiši prineslo stoletno sramoto. Seveda se to odraža tudi na našem zdravju. Tudi zato Prekmurke in Prekmurci v povprečju živimo nekaj let manj kot v osrednji Sloveniji ali na Primorskem.
Na srečo se trendi spreminjajo. H kralju živali zdaj dodamo tudi nekaj zelenjave, več kaše in tudi gibati smo se nasploh začeli množičneje in veliko več. Različne kampanje o pomenu prehranjevanja in gibanja ter ne nazadnje nove generacije, v katerih raste zavedanje o pomenu tega, kaj jemo, so privedle do sprememb v pogledih tudi na tem področju. A materialni status ostaja pomemben dejavnik, ki v največji meri določa, kaj bo vsak dan na mizi in kako kakovostno to bo. Zato bi veljalo našo smelo vlado, še najbolj premiera, ki na tem področju očitno izhaja zgolj iz debeline svoje denarnice, spomniti na besede čistilke Jelke Bobonja, ki je nagrado bob leta 2013 osvojila z izjavo: "Na kraj pameti mi ne pade, da bi pogledala, kaj na izdelku piše; je zdravo, ni zdravo, koliko konzervansov ima, je slovensko ali ni. Zame je pomembna samo cena. Kupujem tisto, kar je v akciji, in temu prilagajam svoj jedilnik."
Ne le gospa Bobonja leta 2013, vedno več ljudi ob cenah živil, ki letijo v nebo, tudi danes ne razmišlja o tem, ali bodo kupili bedrca in perutničke piščanca, vzrejenega v intenzivni reji v 35 dneh, ali piščanca, ki je ob žvrgolenju ptičkov dva meseca s kljunčkom veselo pulil travo. Veseli bodo, če bodo družini vsaj nekajkrat v mesecu sploh lahko privoščili meso. Na ribe, četudi iz ribogojnic, sploh pomislijo ne. Ob ceni jih bo k nakupu še bolj prepričala hranilna vrednost mesa v primerjavi z ribo. In posledično občutek sitosti.
Ne trdim, da je osveščanje o pomenu prehrane nekaj, česar ne potrebujemo. Seveda je dobrodošlo. A naloga vlade ni, da ljudstvu, po vzoru Marie Antoniette, pridiga, kaj naj jedo. Češ "če nimate za kruh, jejte potico". Meso, po veganskih domislicah zlo vsega prehranskega zla, z ustvarjanjem toplogrednih plinov – mišljena je seveda živinoreja – v največji meri prispeva k onesnaževanju planeta, trdijo zagovorniki zmanjševanja reje. Ta naj bi poslej redila živali na način, da bi bile srečne. Zlorabe se dogajajo, razkrivamo jih tudi v Večeru. A reja je v zadnjih desetletjih napredovala v tolikšni meri, da imajo živali primerne pogoje. Za tiste z debelimi denarnicami, ne nujno tudi bolj osveščenimi, so na voljo tudi bio, eko in ostali izdelki novodobnih načinov pridelave.
Različne raziskave učinkov živinoreje na podnebne spremembe dokazujejo, da metan, ki se ob reji sprošča v ozračje, razpade v desetih letih. Dodajmo, da je promet primerjalno gledano občutno večji onesnaževalec, a na tem področju – tudi ko gre za naše vladajoče, sedanje in bivše, ki jim je ljubši falcon od avtomobila na poti do Maribora, Trsta ali Dunaja – ni opaziti pomembnih sprememb.
Ob nenehnem osveščanju o pomenu zdrave prehrane se velja tudi vprašati, kdo in kolikokrat si lahko privošči tudi v Sloveniji pridelano sadje in zelenjavo. Zagotovo pogosteje tisto, ki jo pripeljejo vsaj iz Španije, če ne iz Egipta ali Južne Amerike. Naši pridelovalci in živinorejci tujim enostavno niso konkurenčni. Dobrodošlo bi zatorej bilo, da bi vlada kaj premaknila na tem področju. Ob trenutnih cenah tudi ni bojazni, da bi poraba mesa še rasla. Po naravni logiki se bo, če ne bo narejenega nič za izboljšanje kupne moči prebivalstva, znižala. Hkrati tudi ni mogoče pričakovati, da bi si lahko privoščili več zdravih maščob, sadja in zelenjave. In ne bi bilo presenečenje, če nas bo stroka čez desetletje seznanila, da različni veganski proizvodi, ki so jim, kako absurdno, nadeli nazive, s katerimi poimenujemo mesne izdelke, od burgerja, zrezka do klobase, morda le niso toliko bolj zdravi kot zaužitje mesa dva- do trikrat na teden.
A vrnimo se k Planici. Naši orli in orlice, tekači, tekačice na smučeh in kombinatorci bi si zaslužili, da bi pod Poncami najglasneje odmevalo "Kdor ne skače ni Slovenc!" Strinjam se tudi, da gre za poseben dogodek, ki si zasluži in zahteva posebno raven. A od povprečne družine pričakovati, da bo za vstopnice odštela 100 evrov in več, nato pa, če bo tam želela preživeti cel dan, odštela še vsaj 50 do 80 evrov za hrano, je preveč. Saj ob hot dogu za osem evrov ali ocvrtem krompirčku za 5,5 evra na mrazu ni mogoče zdržati.
Organizatorji svetovnega prvenstva so očitno - v mislih na dobiček, ki da jim jih ga bodo prinesli tujci, od nordijskih do bližnjih slovanskih duš - pozabili, kdo je zaslužen, da je Planica slovenska kraljica. Zato se dosedanjemu planiškemu izplenu in prehranskim navadam Slovenk in Slovencem čudijo le tisti, ki so že zdavnaj izgubili stik z realnostjo. Naša vlada, tak je vtis, je gotovo med njimi.
