Zoran Mijatović
To ni tista Planica. Planica z atraktivnimi poleti, pričakovanjem rekorda, morjem slovenskih zastav, dobrimi uvrstitvami naših, spomladanskim soncem. Planica, ki izprazni kranjskogorska smučišča, ker je ne gre zamuditi. Tisti Planici smo pogledali skozi prste, da se je v slabem desetletju podražila z 20 na 35 evrov. Ker se plača, za kar nam je mar.
To je Planica, ki zahteva več. Skoraj dvojno ceno. Ker ponuja več. Dve prizorišči. Čeprav nam, Slovencem, roko na srce, za eno ni prav dosti mar. Ko se je investiralo 40 milijonov evrov v nordijski center in ko se je dobro desetletje čakalo na svetovno prvenstvo, se je pozabilo na najosnovnejše - razvoj športnih panog. Nordijska kombinacija v Sloveniji je obšolski hobi program, v smučarskem teku se je edina prava zvezdnica raje preselila v biatlon. Ceno zdaj plačuje tudi t. i. nacionalni šport, smučarski skoki.
Sobota dopoldne, naskok Slovenk na medaljo, ob napol praznem prizorišču plapolanje večinsko avstrijskih zastav, vzdušje na svetovnem prvenstvu pa - kot da bi bili na državnem. Sobota zvečer, športni "prime-time", Zajc in Lanišek v igri za kolajne, prizorišče pa še vedno na tričetrt prazno. Prevelika tribuna?! Bolj previsoke cene in preoptimistična pričakovanja o številu gledalcev. Oboje se - s popoldanskimi vstopnicami in nižjimi cilji - že razpolavlja. Posredno priznanje poraza organizatorjev, ki še vedno iščejo izgovore pri norveškem covidu, poljskem gostoljubju do ukrajinskih beguncev ter domnevnih neuspehih Nemcev in Avstrijcev, ki pa na planiški skakalnici serijsko pobirajo odličja.
Očitno se je življenje v mehurčku v postcovidnih časih za nekatere podaljšalo. Do vip-šotora, kjer smo na marketinški konferenci poslušali navdahnjene govore o multiplikativnih učinkih, športni strasti, zeleni destinaciji in kar je teh puhlic. A Slovenci leporečenja ne kupijo. Vstopnic s tudi trimestnimi ciframi še manj. Več dajo na prakso; stopili so skupaj, tekmovanje v veliki meri bojkotirali in poskrbeli za najbolj trajnostno nordijsko svetovno prvenstvo v zadnjem desetletju. Parkirišča so prazna, obiskovalcev s smetmi skoraj ni, okolje ob Triglavskem narodnem parku je le minimalno obremenjeno s hrupom. Da slučajno kdo ne bi imel časa priti onesnaževat, smo zimske počitnice premaknili v zgodnji februar, dodatno varovalko pa postavili s cenovno politiko v kranjskogorskih hotelih. In če športni entuziast vseeno zaide na prireditev, naj za burger z vodo plača več kot 15 evrov. Da ga ja ne bo več nikdar nazaj.
V treh mesecih se bodo v Kranjski Gori zvrstili Zlata lisica, Vitranc, nordijsko svetovni prvenstvo in planiški poleti. Trbiž, Beljak in Celovec si že manejo roke; stroškov z dogodki nimajo, nastanitvene kapacitete pa polnijo. Pa povprečni kranjski Janez? Benti nad gnečo na cesti in ugotavlja, da mu fičniki v žepu udeležbe na prireditvi, tako pomembni za ugled države v mednarodni športni javnosti, ne omogočajo. Vsaj ne brez žrtvovanja. To je ta nova Planica, kakršne kot malček ni poznal. Planica kot Švica. Brezhibno urejena, a denarnici neprijazna. In s pravcato mejno kontrolo že ob vstopu v dolino. Pojem slovenstva, ki se je z željo po dobičku izrodil. Kot blejska kremšnita, ura parkiranja v Piranu ali vstop v Postojnsko jamo.
