Ker je zlom SVB ogrozil mnoga hitro rastoča podjetja v tehnološkem sektorju, je bil Fed, ameriška centralna banka, zaradi njega nedvomno pod velikim političnim pritiskom. Toda urgentno posredovanje Feda pretekli konec tedna – zagotovil je obsežno jamstvo za depozite v tej banki in prenesel posojila na druge banke – nakazuje, da je bil resnično zaskrbljen tudi zaradi tveganja okužbe drugih bank. In zdaj je preplah zaradi težav, v katerih se je znašla banka Credit Suisse, evropske bančne regulatorje prisilil, da so začeli razmišljati o istih vprašanjih.
Očitno je, da je šlo za neizvajanje nadzora. Insolventnost SVB je posledica njene izpostavljenosti naraščajočim obrestnim meram, ki je bila popolnoma predvidljiva. Banka je depozite svojih komitentov uporabljala za financiranje investicij v portfelju ameriškega ministrstva za finance, čeprav je bilo jasno, da se bo njihova vrednost znižala, ko je Fed začel pred letom dni zaostrovati svojo monetarno politiko. Težava nista bila niti kreditno niti likvidnostno tveganje, ampak očitna oblika tržnega tveganja. Običajni Fedovi stresni testi bi morda nadzornikom prihranili zadrego, toda SVB je bila izvzeta iz njih na podlagi zakonodajne spremembe iz leta 2018, s katero se je prag za sodelovanje s 50 milijard dolarjev zvišal na 250 milijard dolarjev. SVB je imela za 209 milijard dolarjev sredstev, ko je propadla.
Ta vrzel nakazuje, da so težave z okvirjem za zagotavljanje finančne stabilnosti morda precej globlje. Regulatorji na obeh straneh Atlantika si že od globalne finančne krize leta 2008 prizadevajo za večjo regulacijo in nadzor znotraj splošno usklajenega okvirja. Ključni značilnosti sta večja pristojnost za izvajanje nadzora in ustrezne zmogljivosti, osredotočene predvsem na institucije, ki so prepoznane kot "sistemsko pomembne", in na sheme za delno zavarovanje depozitov, zasnovane za zaščito depozitov do določenega zneska na vsakega vlagatelja.
SVB ni veljala za sistemsko pomembno. Toda Fed je bil vseeno primoran urgentno posredovati, da bi odpravil sistemska tveganja, ki bi lahko bila posledica njenega zloma, s čemer je dejansko priznal, da je režim delnega zavarovanja depozitov zavarovalnice FDIC (ob novih pravilih o reševanju bank) nezadosten za pomiritev vlagateljev; kar bi omogočilo tudi celovito zavarovanje depozitov. Glede na to, da smo do teh sklepov prišli šele po izbruhu krize, se je dobro vprašati, ali bi sploh prišli do njih, če krize ne bi bilo.
SVB ni veljala za sistemsko pomembno. Toda Fed je bil vseeno primoran urgentno posredovati, da bi odpravil sistemska tveganja
Seveda bi lahko bila logika "sistemskega pomena", ki je del režima, vpeljanega po letu 2008, bolj povezana s težavnim reševanjem ogromnih ustanov, kot je bila na primer banka Lehman Brothers, kot z bojaznimi glede njihove večje nagnjenosti k povzročanju kriz. Ne nazadnje lahko finančne krize sprožijo institucije vseh velikosti. Eno od področij, na katerem je bil po finančni krizi dosežen največji napredek, je sprejemanje podrobnejših in trdnejših pravil za reševanje bank.
Toda saga s SVB nakazuje, da reforme, sprejete po letu 2008 (zaostritev zahtev glede primernosti kapitala, uvedba pravil za reševanje bank, sestavljanje oporok v času življenja), ne zadostujejo. Del slike mora biti tudi celovito zavarovanje depozitov - in zdaj je jasno, da je bolje, če imamo tak sistem vzpostavljen že vnaprej.
Videti je, da je bil motiv za posredovanje Feda predvsem strah zaradi tveganja okužbe in ne potreba po zaščiti vlagateljev v strateško pomembnem sektorju. Toda zdi se, da je v primeru podružnice SVB v Veliki Britaniji resnica ravno obratna. Čeprav je bil za rešitev depozitov vlagateljev porabljen davkoplačevalski denar (SVB UK je kupila HSBC, ki je zanjo odštela en funt), se vseeno zastavlja vprašanje, ali je to res najboljši način za izvajanje industrijske politike ali za zaščito ključnega sektorja.
V primeru ZDA smo bili priča še eni epizodi, ko je bila centralna banka pozvana, naj s svojo bilančno vsoto zaščiti finančni sistem. Čeprav so krize v preteklih desetletjih izbruhnile zaradi različnih vzrokov, so bile reševalne akcije centralnih bank podobne. V vseh primerih je vlada nastopila kot zavarovateljica v sili.
To je morda neizogibno in celo zaželeno, saj je s tem poskrbljeno za javno dobro – finančno stabilnost. Toda spričo te razširjene vloge vlade se moramo vprašati, ali ne bi bilo bolj učinkovito, da bi banke povsem zaobšli, če bi vlagateljem – tako fizičnim kot pravnim osebam – dovolili, da svoje depozite hranijo pri centralni banki v obliki izdaje centralnobančne digitalne valute. To bi bila popolna oblika depozitnega zavarovanja ex ante.
Če nameravamo torej nekatere sektorje gospodarstva zaščititi v vsakem primeru, bi morali vnaprej vzpostaviti okvir za to, namesto da potem naknadno rešujemo nezavarovane vlagatelje. In to so najpomembnejše lekcije, ki bi se jih morali snovalci politik naučiti iz te najnovejše krize.
